Kritični dnevi
Rast okužb je eksponentna. Število okuženih se v dveh dneh več kot podvoji. Zaporedje 100 - 200 - 400 - 800 - 1600 - 3200 - 6400 - 12800 (...) je treba ustaviti.
Odpri galerijo
Virus od blizu. FOTO: Alissa Eckert/AFP
Osupljivo je, koliko oseb, ki so v slovenskih žariščih okužb z virusom sars-cov-2, prihaja iz zdravniških oz. zdravstvenih vrst. Večinoma se niso okužili na delovnem mestu, med opravljanjem svojega poslanstva, temveč med potovanji po območjih, kjer je epidemija že ušla izpod nadzora. To osupljivo dejstvo ima dva vidika, sistemskega in individualnega.
Najprej k sistemskemu vidiku: štab, ki se ukvarja z obvladovanjem epidemije, je v času, ko se je največje število ljudi vračalo s počitnic, oblikoval blaga priporočila, naj bodo osebe, ki so potovale skozi prizadete italijanske regije, dodatno pozorne. Navodil o obvezni splošni samoizolaciji oseb, ki so se v Slovenijo vrnile s kritičnih območij, ni bilo. Morda bi se tak ukrep zdel pretiran. A za nazaj je jasno, da bi bilo na mestu vsaj navodilo o obvezni samoizolaciji oseb, ki delajo v zdravstvu, v domovih za starejše, tudi v šolstvu in drugih sektorjih, kjer so stiki med ljudmi bolj tesni. Da bi bil tak sistemski ukrep smiseln, je jasno, ker je do napak prihajalo pri individualnih ravnanjih posameznih oseb, zaposlenih v zdravstvenem sistemu. Ponovimo: individualnih ravnanjih. Teh individualnih napak je bilo več. A zdrsi posameznikov ne smejo biti razlog za posploševanje, kaj šele za napade na zdravniško skupnost kot celoto. Javno zdravstvo je pred najpomembnejšim spopadom te generacije, že zdaj ima neznane junake.
Za vsakega zdravnika je nekakšen profesionalni imperativ, da je zraven, ko je situacija težka, kritična. Poslanstvo, da je zdravnik zraven, ko je težko, pa ima bistveno omejitev. Absurdno je, če zdravstveno osebje postane pomemben uvoznik virusa. Zdi se sicer, da se zdravniki ukvarjajo z zdravstvenim stanjem posameznikov, ki potrkajo na vrata ordinacij. A zdravje še zdaleč ni samo individualno stanje. Res je tudi obratno: individualno zdravje je povezano z družbenim kontekstom, javnozdravstvenimi razmerami. Epidemije so tisti dogodek, ob katerem se izkaže, da so domislice o privatiziranem zdravstvenem sistemu, ki bo zaradi zasebne pobude bolj učinkovit, nevarna fantazija. Teh fantazij je bilo preveč.
Kaj se je zgodilo v desetih dnevih, od trenutka, ko se je iz Maroka vrnil prvi pacient? Če smo imeli četrti dan 12 obolelih, jih je bilo šesti dan 25. Osmi dan jih je bilo 57. Bodimo pozorni na zaporedja. Peti dan jih je bilo 16, sedmi dan 34, deveti dan 96. To pomeni, da se je število obolelih več kot podvojilo vsak drugi dan. Gre za eksponentno rast. Ko je rast eksponentna, to zahteva zelo resne ukrepe, ko se mora ob tehtanju interesov skupnosti kot celote in interesov posameznikov tehtnica nagniti na stran interesov skupnosti. Zahteva ukrepe, ki so jasni, ukrepe, ki so podprti tudi s sankcijami. Ob eksponentni rasti pa je nujna tudi zrelost posameznikov. Tako v prostem času kot v službi, med opravljanjem zasebne gospodarske dejavnosti ali javne službe. Kaj pomeni zrelost posameznikov? Pomeni, da posameznik spoštuje navodila oblasti.
Ob tem pa je slovenska nacionalna skupnost v presečni množici treh rizičnih kategorij. Slovenski odnos do državne avtoritete je zaradi zgodovinskih okoliščin specifičen. Ker je državna avtoriteta izhajala od daleč – z Dunaja ali iz Beograda –, smo do nje zadržani, je ne spoštujemo. Po drugi strani bomo čez nekaj tednov obhajali trideseto obletnico trenutka, ko smo si državno avtoriteto postavili na spodobno svobodnih volitvah. Obstaja dovolj razlogov, da smo do konkretnih šefov vlad zadržani, a hkrati smo v zgodovinskem trenutku, ko je državno avtoriteto treba jemati resno.
Epidemijo lahko obvlada država z javnim zdravstvom, ne pa zasebna pobuda ali trg.
Druga rizična kategorija: tudi s poudarjanjem osebne svobode, ki ima korenine v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je bil odnos do državne avtoritete zrahljan. Gre za eno ključnih kulturnih sprememb druge polovice 20. stoletja. Morda nam lahko na pomoč priskoči Eddie Vedder, glas seattelske grunge skupine Pearl Jam. Ko je skupina samoiniciativno odpovedala turneje, ker zdravje svojih navijačev postavljajo na prvo mesto, je zapisal: »Preden bo bolje, bo še nekaj časa slabše.« Ob tem pa je nekaj zelo kritičnih misli namenil odsotnosti ukrepov državne oblasti. Ne zgodi se prav pogosto, da bi rockerji zahtevali več državne intervencije.
Tretja rizična kategorija: če v določeni državi obstaja visoka stopnja percepcije korupcije, če so predstave, da oblastniki kradejo in se borijo zgolj za svoje privilegije, bo imela država s svojo avtoriteto dodatne težave. Vendar država med epidemijo drugače kot z avtoriteto, ki temelji na strokovnosti, ne more nastopiti.
Epidemija, sredi katere smo, spreminja marsikaj. Svet je manj globaliziran kot na zadnji dan leta 2019, ko je Kitajska priznala, da je izbruhnila epidemija. Je mnogo bolj ranljiv, krhek. Ljudje smo se samoizolirali. A da bi javno dobro zmagalo, se moramo družabnostim odpovedati. Družba se lahko vzpostavi nazaj le tako, da se za nekaj časa odpovemo družabnosti.
Najprej k sistemskemu vidiku: štab, ki se ukvarja z obvladovanjem epidemije, je v času, ko se je največje število ljudi vračalo s počitnic, oblikoval blaga priporočila, naj bodo osebe, ki so potovale skozi prizadete italijanske regije, dodatno pozorne. Navodil o obvezni splošni samoizolaciji oseb, ki so se v Slovenijo vrnile s kritičnih območij, ni bilo. Morda bi se tak ukrep zdel pretiran. A za nazaj je jasno, da bi bilo na mestu vsaj navodilo o obvezni samoizolaciji oseb, ki delajo v zdravstvu, v domovih za starejše, tudi v šolstvu in drugih sektorjih, kjer so stiki med ljudmi bolj tesni. Da bi bil tak sistemski ukrep smiseln, je jasno, ker je do napak prihajalo pri individualnih ravnanjih posameznih oseb, zaposlenih v zdravstvenem sistemu. Ponovimo: individualnih ravnanjih. Teh individualnih napak je bilo več. A zdrsi posameznikov ne smejo biti razlog za posploševanje, kaj šele za napade na zdravniško skupnost kot celoto. Javno zdravstvo je pred najpomembnejšim spopadom te generacije, že zdaj ima neznane junake.
Za vsakega zdravnika je nekakšen profesionalni imperativ, da je zraven, ko je situacija težka, kritična. Poslanstvo, da je zdravnik zraven, ko je težko, pa ima bistveno omejitev. Absurdno je, če zdravstveno osebje postane pomemben uvoznik virusa. Zdi se sicer, da se zdravniki ukvarjajo z zdravstvenim stanjem posameznikov, ki potrkajo na vrata ordinacij. A zdravje še zdaleč ni samo individualno stanje. Res je tudi obratno: individualno zdravje je povezano z družbenim kontekstom, javnozdravstvenimi razmerami. Epidemije so tisti dogodek, ob katerem se izkaže, da so domislice o privatiziranem zdravstvenem sistemu, ki bo zaradi zasebne pobude bolj učinkovit, nevarna fantazija. Teh fantazij je bilo preveč.
Virus od blizu. FOTO: Alissa Eckert/AFP
Kaj se je zgodilo v desetih dnevih, od trenutka, ko se je iz Maroka vrnil prvi pacient? Če smo imeli četrti dan 12 obolelih, jih je bilo šesti dan 25. Osmi dan jih je bilo 57. Bodimo pozorni na zaporedja. Peti dan jih je bilo 16, sedmi dan 34, deveti dan 96. To pomeni, da se je število obolelih več kot podvojilo vsak drugi dan. Gre za eksponentno rast. Ko je rast eksponentna, to zahteva zelo resne ukrepe, ko se mora ob tehtanju interesov skupnosti kot celote in interesov posameznikov tehtnica nagniti na stran interesov skupnosti. Zahteva ukrepe, ki so jasni, ukrepe, ki so podprti tudi s sankcijami. Ob eksponentni rasti pa je nujna tudi zrelost posameznikov. Tako v prostem času kot v službi, med opravljanjem zasebne gospodarske dejavnosti ali javne službe. Kaj pomeni zrelost posameznikov? Pomeni, da posameznik spoštuje navodila oblasti.
Da bi javno dobro zmagalo, se moramo družabnostim odpovedati. Družba se lahko vzpostavi nazaj le tako, da se za nekaj časa odpovemo družabnosti.
Ob tem pa je slovenska nacionalna skupnost v presečni množici treh rizičnih kategorij. Slovenski odnos do državne avtoritete je zaradi zgodovinskih okoliščin specifičen. Ker je državna avtoriteta izhajala od daleč – z Dunaja ali iz Beograda –, smo do nje zadržani, je ne spoštujemo. Po drugi strani bomo čez nekaj tednov obhajali trideseto obletnico trenutka, ko smo si državno avtoriteto postavili na spodobno svobodnih volitvah. Obstaja dovolj razlogov, da smo do konkretnih šefov vlad zadržani, a hkrati smo v zgodovinskem trenutku, ko je državno avtoriteto treba jemati resno.
Epidemijo lahko obvlada država z javnim zdravstvom, ne pa zasebna pobuda ali trg.
Druga rizična kategorija: tudi s poudarjanjem osebne svobode, ki ima korenine v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je bil odnos do državne avtoritete zrahljan. Gre za eno ključnih kulturnih sprememb druge polovice 20. stoletja. Morda nam lahko na pomoč priskoči Eddie Vedder, glas seattelske grunge skupine Pearl Jam. Ko je skupina samoiniciativno odpovedala turneje, ker zdravje svojih navijačev postavljajo na prvo mesto, je zapisal: »Preden bo bolje, bo še nekaj časa slabše.« Ob tem pa je nekaj zelo kritičnih misli namenil odsotnosti ukrepov državne oblasti. Ne zgodi se prav pogosto, da bi rockerji zahtevali več državne intervencije.
Tretja rizična kategorija: če v določeni državi obstaja visoka stopnja percepcije korupcije, če so predstave, da oblastniki kradejo in se borijo zgolj za svoje privilegije, bo imela država s svojo avtoriteto dodatne težave. Vendar država med epidemijo drugače kot z avtoriteto, ki temelji na strokovnosti, ne more nastopiti.
Epidemija, sredi katere smo, spreminja marsikaj. Svet je manj globaliziran kot na zadnji dan leta 2019, ko je Kitajska priznala, da je izbruhnila epidemija. Je mnogo bolj ranljiv, krhek. Ljudje smo se samoizolirali. A da bi javno dobro zmagalo, se moramo družabnostim odpovedati. Družba se lahko vzpostavi nazaj le tako, da se za nekaj časa odpovemo družabnosti.
