Panta rei

Kdaj smo pozabili, da vse teče?
Fotografija: FOTO: Jure Eržen/delo
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/delo

Še zadnje trgatve prezrelega grozdja tam, kjer je zdravje trte to dopuščalo, medeno lepijo prste trgačem in v posode pod prešami leno teče rjavkasti mošt. Od prvega pobiranja grozdja pa je v nedosegljivo preteklost odtekel že kar ves mesec. Tudi današnji dan – kdo ve, ali ni zadnji sončni in za trgatve kot naročen tudi zadnji letošnji – teče proti čedalje daljšim in čedalje bolj jesenskim sencam. Iztekel se bo v že precej hladno noč in jutri se bo naredil nov svit, a zagotovo ne bo več isti. Zato je treba globoko dihati današnjega, treba je poskusiti sladkobo grozdja in se z rokavom obrisati okoli ust, ko srkneš sok iz lesenega žehtarja.

Včeraj smo stiskali prve letošnje posušene bučnice. V zelenkasto gosto tekočino je bilo treba pomočiti prst, saj je bila skušnjava o njenem okusu premočna, prav poseben vonj pa je nevidno tekel do nosa in še nekam v notranjost, da so se po ustih zakotalile tekoče kroglice sline in poželenja. Olje pa je mirno kot nepretrgana nitka curljalo v posodo in jo zelo počasi in mehko polnilo proti gornjemu robu. Za spoznanje drugačno je od lanskega; rodovitna letina, ki se izteka, tudi ni enaka lanski. Pšenice je iz kombajnovega tulca nateklo manj kot lani, tudi gospodarji koruznih polj pravijo tako.

Ne vem, koliko bi moralo nateči tega ali onega, da bi bili povsem zadovoljni. Kakor da nikoli ni dovolj mošta, olja, pšenice, sončnih dni, dovolj dolgega poletja ali jeseni, kakor da čas prehitro teče, čeprav že milijone let ni pospešil koraka in je večina tisočletja sprejemala njegov tempo molče, ker je pač vedela, da ga ne more ne pospešiti in ne zavirati. Mirno je z njim tekla naprej in šele daleč na tej poti je nekdo ugotovil, da vse teče. Da je stalno le nenehno spreminjanje. Kdaj smo pozabili, da pač vse teče? Čas, vino, življenje ... In zakaj zavirati ali pospeševati, če to ni mogoče?