Pralnica, d. o. o.
Kako donosen je posel slamnatih podjetij?
Odpri galerijo
Perica iz Italije. KARIKATURA: Marko Kočevar
Ko se bo na naslednji lestvici »doing business« Slovenija visoko uvrstila na področju enostavnosti ustanavljanja podjetij, bo vendarle treba podatek vzeti z nekaj rezerve.
Slovenija je že pred časom upočasnila tako imenovano veriženje podjetij, ko so posamezniki hitro odpirali podjetja. Kot vse kaže, se je nato pojavila moda skladiščenja podjetij za posebne namene. Gre pa za pojav, ko posameznik povsem izpraznjeno podjetje za majhen denar proda, namesto da bi ga ukinil. Z vidika posameznika je poteza logična: zaprtje podjetja stane, pri prodaji pa je mogoče nekaj zaslužiti, pa še enostavneje je.
Podjetja »poštni nabiralniki« tudi niso slovenska posebnost. Ne nazadnje bi se našlo kakšno (odvetniško) pisarno na Nizozemskem, Cipru, v Liechtensteinu ..., v kateri se gnete ducat ali še več podjetij v lasti Slovencev.
A razlika vendarle je. Čeprav so tudi slovenska podjetja na Cipru predvsem poštni nabiralnik, niso brez premoženja, kot je večina italijanskih in ruskih podjetij v Sloveniji, o katerih pišemo v današnjem časopisu.
Ta razlika je pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled. Ne gre samo za to, da na Nizozemskem, Cipru in v Liechtensteinu s takimi poštnimi nabiralniki služijo veliko več kot v Sloveniji. Bistvena razlika je v tem, da če ima podjetje premoženje, se lahko pogleda, kaj to premoženje je in od kod je prišlo. Lahko se ugotovi, kakšen je namen ustanovitve.
Tuji poštni nabiralniki v Sloveniji so večinoma prazni, prihodkov ni, tudi denarnih transakcij skoraj ni nič. Kdo ima torej od tega koristi? Res samo statistika iz podjetniške pobude? Ali pa je še kakšen žep, v katerega se tlači gotovina?
Ključ do rešitve težav z »nabiralniki« ni to, da se ustanavljanje podjetij omeji, ampak da se te žepe poišče.
Slovenija je že pred časom upočasnila tako imenovano veriženje podjetij, ko so posamezniki hitro odpirali podjetja. Kot vse kaže, se je nato pojavila moda skladiščenja podjetij za posebne namene. Gre pa za pojav, ko posameznik povsem izpraznjeno podjetje za majhen denar proda, namesto da bi ga ukinil. Z vidika posameznika je poteza logična: zaprtje podjetja stane, pri prodaji pa je mogoče nekaj zaslužiti, pa še enostavneje je.
Razlika med slovenskimi in ciprskimi poštnimi nabiralniki je, da so slovenski prazni.
Podjetja »poštni nabiralniki« tudi niso slovenska posebnost. Ne nazadnje bi se našlo kakšno (odvetniško) pisarno na Nizozemskem, Cipru, v Liechtensteinu ..., v kateri se gnete ducat ali še več podjetij v lasti Slovencev.
A razlika vendarle je. Čeprav so tudi slovenska podjetja na Cipru predvsem poštni nabiralnik, niso brez premoženja, kot je večina italijanskih in ruskih podjetij v Sloveniji, o katerih pišemo v današnjem časopisu.
Ta razlika je pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled. Ne gre samo za to, da na Nizozemskem, Cipru in v Liechtensteinu s takimi poštnimi nabiralniki služijo veliko več kot v Sloveniji. Bistvena razlika je v tem, da če ima podjetje premoženje, se lahko pogleda, kaj to premoženje je in od kod je prišlo. Lahko se ugotovi, kakšen je namen ustanovitve.
Tuji poštni nabiralniki v Sloveniji so večinoma prazni, prihodkov ni, tudi denarnih transakcij skoraj ni nič. Kdo ima torej od tega koristi? Res samo statistika iz podjetniške pobude? Ali pa je še kakšen žep, v katerega se tlači gotovina?
Ključ do rešitve težav z »nabiralniki« ni to, da se ustanavljanje podjetij omeji, ampak da se te žepe poišče.
