Akrilno steklo v medicini
Podatek, da je akrilno steklo biološko inertno, je po 2. vojni s pridom izkoristil ortopedski kirurg Charnley.
Odpri galerijo
»Dobra lastnost PMMA je, da ga lahko neposredno ob operacijski mizi pod sterilnimi pogoji pripravimo iz monomera ter ga še v obliki paste nanesemo na stični površini, ortopedski vsadek in kost.« Foto Shutterstock
Z zanimanjem sem v rubriki Kult prebral članek z naslovom In potem je prišel virus sars-cov-2 ... (Delo, 5. junija 2020, stran 20) izpod peresa Milana Ilića v zvezi z akrilnim steklom (plexiglas) oziroma polimetilmetakrilatom (PMMA).
Zelo kratko je v sicer obširnem besedilu omenjena tudi uporaba PMMA v medicini. Ni mi sicer znano, da bi iz njega želeli narediti tudi umetne kolke, saj to nikakor ne bi bilo smiselno, ker ima material premajhno trdnost. Dejstvo pa je, da so okulisti pri zdravljenju poškodovanih letalcev, ki so jim drobci akrilnega stekla, razbitega, na primer, zaradi bližnje eksplozije granate poškodovali oči, opazili bistveno manj zavrnitvenih reakcij kot v primeru obravnave očesnih poškodb s tujki iz običajnega stekla.
Podatek, da je akrilno steklo biološko inertno, je kmalu po drugi svetovni vojni s pridom izkoristil ortopedski kirurg John Charnley, ki je sestavil zmagovito kombinacijo kovinskega debla in polietilenske ponvice kolčne endoproteze, ki ju je v kost (stegnenični kanal in medenico) pritrdil s PMMA in s tem trajno pomagal tisočim hudo prizadetih bolnikov z artrozo kolka, sam pa pridobil plemiški naziv (sir).
Dobra lastnost PMMA je namreč, da ga lahko neposredno ob operacijski mizi pod sterilnimi pogoji pripravimo iz monomera ter ga še v obliki paste nanesemo na stični površini (ortopedski vsadek in kost), vtisnemo ter počakamo, da polimerizira in se strdi, kar pri sobni temperaturi običajno traja okoli dvanajst minut. Čeprav v resnici ne gre za lepljenje elementov notranje sklepne proteze na kost, temveč za polnilo, saj PMMA zapolni vrzeli med kostnimi letvicami in vsadkom, se je po analogiji z angleškim »cement« (lepilo) za opisano tehniko udomačila beseda cementiranje, za akrilno steklo pa naziv kostni cement.
Notranje sklepne proteze lahko glede na tehniko učvrstitve v/na kost tako delimo na »cementirane« in »necementirane«. Pri zadnjih kost najprej obdelamo s posebnimi pilami in v tako pripravljeno ležišče vstavimo nekoliko večji vsadek s posebej obdelano površino, ki omogoča čvrsti stik s kostnino (»vraščanje«). Pri tem je treba poudariti, da cementirane kolčne endoproteze še vedno predstavljajo zlati standard zdravljenja, imajo povsem primerljivo ali celo daljšo trajnostno dobo od necementiranih, povzročajo manj obsklepnih zlomov, omogočajo takojšnje obremenjevanje in jih s pridom uporabljamo pri obravnavi starejših bolnikov s pridruženo osteoporozo.
Večina kolenskih endoprotez, ki jih pri nas in po svetu v zadnjem času vgrajujemo že več kot kolčnih endoprotez, je še vedno cementiranih, torej pritrjenih na kost z akrilnim steklom.
Zelo kratko je v sicer obširnem besedilu omenjena tudi uporaba PMMA v medicini. Ni mi sicer znano, da bi iz njega želeli narediti tudi umetne kolke, saj to nikakor ne bi bilo smiselno, ker ima material premajhno trdnost. Dejstvo pa je, da so okulisti pri zdravljenju poškodovanih letalcev, ki so jim drobci akrilnega stekla, razbitega, na primer, zaradi bližnje eksplozije granate poškodovali oči, opazili bistveno manj zavrnitvenih reakcij kot v primeru obravnave očesnih poškodb s tujki iz običajnega stekla.
Podatek, da je akrilno steklo biološko inertno, je kmalu po drugi svetovni vojni s pridom izkoristil ortopedski kirurg John Charnley, ki je sestavil zmagovito kombinacijo kovinskega debla in polietilenske ponvice kolčne endoproteze, ki ju je v kost (stegnenični kanal in medenico) pritrdil s PMMA in s tem trajno pomagal tisočim hudo prizadetih bolnikov z artrozo kolka, sam pa pridobil plemiški naziv (sir).
Dobra lastnost PMMA je namreč, da ga lahko neposredno ob operacijski mizi pod sterilnimi pogoji pripravimo iz monomera ter ga še v obliki paste nanesemo na stični površini (ortopedski vsadek in kost), vtisnemo ter počakamo, da polimerizira in se strdi, kar pri sobni temperaturi običajno traja okoli dvanajst minut. Čeprav v resnici ne gre za lepljenje elementov notranje sklepne proteze na kost, temveč za polnilo, saj PMMA zapolni vrzeli med kostnimi letvicami in vsadkom, se je po analogiji z angleškim »cement« (lepilo) za opisano tehniko udomačila beseda cementiranje, za akrilno steklo pa naziv kostni cement.
Notranje sklepne proteze lahko glede na tehniko učvrstitve v/na kost tako delimo na »cementirane« in »necementirane«. Pri zadnjih kost najprej obdelamo s posebnimi pilami in v tako pripravljeno ležišče vstavimo nekoliko večji vsadek s posebej obdelano površino, ki omogoča čvrsti stik s kostnino (»vraščanje«). Pri tem je treba poudariti, da cementirane kolčne endoproteze še vedno predstavljajo zlati standard zdravljenja, imajo povsem primerljivo ali celo daljšo trajnostno dobo od necementiranih, povzročajo manj obsklepnih zlomov, omogočajo takojšnje obremenjevanje in jih s pridom uporabljamo pri obravnavi starejših bolnikov s pridruženo osteoporozo.
Večina kolenskih endoprotez, ki jih pri nas in po svetu v zadnjem času vgrajujemo že več kot kolčnih endoprotez, je še vedno cementiranih, torej pritrjenih na kost z akrilnim steklom.
