Biomedicinske raziskave: 30 let sistemskega zanemarjanja in podfinanciranja te dejavnosti
V tem dopisu odgovarjam na javni poziv dr. Ihana in dr. Zvera z željo za pridružitev novemu konzorciju.
Odpri galerijo
Pomanjkanje stabilnega, načrtovanega in sistemskega financiranja biomedicinskih raziskav je v Sloveniji zelo pereč problem. Foto Reuters (slika je simbolna)
V prispevku z naslovom Ali naj se lotimo razvoja naprednih celičnih zdravljenj po meri bolnika? sta dr. Alojz Ihan in dr. Samo Zver skupaj s sopodpisanimi kolegi v imenu CAR-T, celičnega raziskovalnega konzorcija pod tem retoričnim vprašanjem, ki dopušča le en, pritrdilni odgovor, opozorila medicinsko, raziskovalno, politično in splošno javnost na problem biomedicinskih raziskav v Sloveniji.
Če povzamem, je ta problem sistemsko zanemarjanje in podfinanciranje te dejavnosti v zadnjih treh desetletjih, tako s strani ministrstva za zdravje kot ministrstva, odgovornega za znanost oziroma agencije ARRS. Pomanjkanje stabilnega, načrtovanega in sistemskega financiranja biomedicinskih raziskav, ki so danes v Sloveniji sporadične in razpršene med klinike UKC, Onkološki institut in druge zdravstvene ustanove ter na drugi strani med raziskovalne institute in fakultete univerz, je zelo pereč problem. Predvsem zato, ker ne more voditi do uspešne klinične uporabe, kar pomeni prenosa znanj, kot pravimo, iz laboratorijev do bolnikove postelje (angl. bench to bed). Temu botruje še nezaupanje in pomanjkanje znatnega in potrebnega financiranja s strani farmacevtskih družb v Sloveniji (z občasno izjemo Lek-Novartisa). Te v tujini pospešujejo oziroma omogočajo procese prenosa in rezultirajo v kliničnih preskušanjih (angl. clinical trials) zdravil in tudi do registracije novih zdravil. Tu govorimo o dolgoletnih, usmerjenih raziskavah na eni strani in na drugi o skupno milijardnih vložkih – kar pa ne pomeni, da Slovenijo to izključuje!
Potrebno je pripomniti, da to nujno vključuje odlične temeljne raziskave, ki tekom procesa sledijo ali celo botrujejo novim odkritjem in jih, na primer, predvsem v ZDA izvajajo akademske institucije, ki se prav zaradi svoje fleksibilnosti lahko sprotno vključujejo v posamezne faze razvoja zdravila ali zdravljenja. Te raziskave seveda preko podpore infrastrukturi akademskim institucijam posredno financira država! Kalimerovske izjave nekaterih odgovornih upravljavcev, da smo na sončni strani Alp za tak sistem »premajhni«, s tem odvračajo najbolj kvalitetne ambiciozne zdravnike in dobesedno »izvažajo« mlade medicince in druge mlajše raziskovalce, ki jih izobražujemo na visokošolskih in raziskovalnih institucijah!
Danes pa je decentralizacija in nepovezanost predkliničnih in kliničnih raziskovalnih dejavnosti – kot posledica zgrešene zdravstvene politike na eni stani in hude krize financiranja znanosti v letih od 2012 do 2016 na drugi strani – pripeljala do situacije, kot jo opisujejo doktorji Aleš Blinc, Samo Zver in Zlatko Fras v Sobotni prilogi 22. februarja v prispevku Univerzitetna bolnišnica – naš sopotnik ali nebodigatreba? Ugotavljajo, da je prenašanje zahtevnih strokovnih novosti v klinično prakso ogroženo zaradi zapostavljenega financiranja terciarne dejavnosti UKC, preobremenjenosti zdravnikov in tako vedno nižje motivacije za akademske raziskave, kar vodi v stanje, ko bo slovenska medicina le od daleč opazovala neslutene uspehe klinične medicine v tujini.
Primer je napredno celično zdravljenje, ki se je začelo že v devetdesetih letih na Kliničnem oddelku za hematologijo UKC z zdravljenjem s krvotvornimi matičnimi celicami in zatem z raziskavami na Zavodu RS za transfuzijsko medicino (ZTM) in ustanovah, ki jih opisujeta dr. Ihan in dr. Zver v prispevku z naslovom Ali naj se lotimo razvoja naprednih celičnih zdravljenj po meri bolnika? v Sobotni prilogi 29. februarja.
Ob tem naj spoštovane kolege in javnost spomnim, da je bil Nacionalni inštitut za biologijo (NIB) leta 2009 ustanovitelj Konzorcija za matične celice in razvoj naprednih oblik zdravljenja bolezni in poškodb. Konzorcij je vključeval Univerzo v Ljubljani (biotehniško in medicinsko fakulteto), Onkološki inštitut, ZTM in firme, kot so BIA, Biohramba popkovnične krvi – BPK, Educell, Labormed, TikhePharma in druge. Vizija partnerjev Konzorcija je bila »razvoj vrhunske institucije na področju raziskovanja in uporabe celičnega zdravljenja za usmerjeno in učinkovito terapijo izbranih vrst bolezni ter vzpostavitev sodobne infrastrukture ter Nacionalne banke za shranjevanje (človeškega) biološkega materiala«. Konzorcij je bil namenjen tudi spodbujanju sodelovanja s farmacevtsko industrijo in s sektorjem medicinskih tehnologij za trženje novih produktov visoke dodane vrednosti. Ker kandidatura Konzorcija za sredstva kot Centra odličnosti ni uspela, smo partnerji še naprej delovali posamično, sicer dobro, a brez predvidenih sinergij.
Na NIB, oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka uspešno proučujemo interakcije človeških mezenhimskih matičnih celic s tkivi različnih organov. Razvili smo tehnologije tridimenzionalnih sferoidnih in organoidnih kultur mezenhimskih in rakavih matičnih celic, kar omogoča poglobljene genetske raziskave njihovih interakcij, organoidi pa testiranje zdravil. Nova spoznanja interakcij rakavih celic možgan z mezenhimskimi matičnimi celicam so pomembna, saj lahko mezenhimske matične celice uporabimo kot nosilce (vektorje) za vnos zdravil v tumorje. V najnovejši in biotehnološko zelo zahtevni različici naprednega celičnega zdravljenja pa so terapevtske tudi gensko spremenjene bolnikove imunske celice, imenovane CAR-T, ki lahko učinkovito pozdravijo nekatere vrste raka pri določenih bolnikih.
Zato v tem dopisu odgovarjam na javni poziv dr. Ihana in dr. Zvera z željo za pridružitev novemu konzorciju za sodobno celično zdravljenje, torej za področje, kjer NIB že vrsto let izvaja podobne, v klinično uporabo usmerjene raziskave. Zadnje in morda celo najbolj pomembno je dejstvo, da je prav ta teden minister prof. Jernej Pikalo podpisal investicijo v novo Biotehnološko stičišče NIB z izgradnjo nove raziskovalne infrastrukture, ki predvideva nadzidavo in dozidavo obstoječe, skupaj torej okoli 7000 kvadratnih metrov površine. V laboratorijih, ki so predvideni za celično biologijo raka, lahko tako namestimo vso potrebno opremo za raziskave CAR-T celic. Še več, ciljno že privabljamo k nam najbolj kvalitetne raziskovalce, še posebej mlajše Slovence, ki se želijo vrniti iz tujine.
Če povzamem, je ta problem sistemsko zanemarjanje in podfinanciranje te dejavnosti v zadnjih treh desetletjih, tako s strani ministrstva za zdravje kot ministrstva, odgovornega za znanost oziroma agencije ARRS. Pomanjkanje stabilnega, načrtovanega in sistemskega financiranja biomedicinskih raziskav, ki so danes v Sloveniji sporadične in razpršene med klinike UKC, Onkološki institut in druge zdravstvene ustanove ter na drugi strani med raziskovalne institute in fakultete univerz, je zelo pereč problem. Predvsem zato, ker ne more voditi do uspešne klinične uporabe, kar pomeni prenosa znanj, kot pravimo, iz laboratorijev do bolnikove postelje (angl. bench to bed). Temu botruje še nezaupanje in pomanjkanje znatnega in potrebnega financiranja s strani farmacevtskih družb v Sloveniji (z občasno izjemo Lek-Novartisa). Te v tujini pospešujejo oziroma omogočajo procese prenosa in rezultirajo v kliničnih preskušanjih (angl. clinical trials) zdravil in tudi do registracije novih zdravil. Tu govorimo o dolgoletnih, usmerjenih raziskavah na eni strani in na drugi o skupno milijardnih vložkih – kar pa ne pomeni, da Slovenijo to izključuje!
Potrebno je pripomniti, da to nujno vključuje odlične temeljne raziskave, ki tekom procesa sledijo ali celo botrujejo novim odkritjem in jih, na primer, predvsem v ZDA izvajajo akademske institucije, ki se prav zaradi svoje fleksibilnosti lahko sprotno vključujejo v posamezne faze razvoja zdravila ali zdravljenja. Te raziskave seveda preko podpore infrastrukturi akademskim institucijam posredno financira država! Kalimerovske izjave nekaterih odgovornih upravljavcev, da smo na sončni strani Alp za tak sistem »premajhni«, s tem odvračajo najbolj kvalitetne ambiciozne zdravnike in dobesedno »izvažajo« mlade medicince in druge mlajše raziskovalce, ki jih izobražujemo na visokošolskih in raziskovalnih institucijah!
Danes pa je decentralizacija in nepovezanost predkliničnih in kliničnih raziskovalnih dejavnosti – kot posledica zgrešene zdravstvene politike na eni stani in hude krize financiranja znanosti v letih od 2012 do 2016 na drugi strani – pripeljala do situacije, kot jo opisujejo doktorji Aleš Blinc, Samo Zver in Zlatko Fras v Sobotni prilogi 22. februarja v prispevku Univerzitetna bolnišnica – naš sopotnik ali nebodigatreba? Ugotavljajo, da je prenašanje zahtevnih strokovnih novosti v klinično prakso ogroženo zaradi zapostavljenega financiranja terciarne dejavnosti UKC, preobremenjenosti zdravnikov in tako vedno nižje motivacije za akademske raziskave, kar vodi v stanje, ko bo slovenska medicina le od daleč opazovala neslutene uspehe klinične medicine v tujini.
Primer je napredno celično zdravljenje, ki se je začelo že v devetdesetih letih na Kliničnem oddelku za hematologijo UKC z zdravljenjem s krvotvornimi matičnimi celicami in zatem z raziskavami na Zavodu RS za transfuzijsko medicino (ZTM) in ustanovah, ki jih opisujeta dr. Ihan in dr. Zver v prispevku z naslovom Ali naj se lotimo razvoja naprednih celičnih zdravljenj po meri bolnika? v Sobotni prilogi 29. februarja.
Na NIB, oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka uspešno proučujemo interakcije človeških mezenhimskih matičnih celic s tkivi različnih organov. Foto Reuters (slika je simbolna)
Ob tem naj spoštovane kolege in javnost spomnim, da je bil Nacionalni inštitut za biologijo (NIB) leta 2009 ustanovitelj Konzorcija za matične celice in razvoj naprednih oblik zdravljenja bolezni in poškodb. Konzorcij je vključeval Univerzo v Ljubljani (biotehniško in medicinsko fakulteto), Onkološki inštitut, ZTM in firme, kot so BIA, Biohramba popkovnične krvi – BPK, Educell, Labormed, TikhePharma in druge. Vizija partnerjev Konzorcija je bila »razvoj vrhunske institucije na področju raziskovanja in uporabe celičnega zdravljenja za usmerjeno in učinkovito terapijo izbranih vrst bolezni ter vzpostavitev sodobne infrastrukture ter Nacionalne banke za shranjevanje (človeškega) biološkega materiala«. Konzorcij je bil namenjen tudi spodbujanju sodelovanja s farmacevtsko industrijo in s sektorjem medicinskih tehnologij za trženje novih produktov visoke dodane vrednosti. Ker kandidatura Konzorcija za sredstva kot Centra odličnosti ni uspela, smo partnerji še naprej delovali posamično, sicer dobro, a brez predvidenih sinergij.
Na NIB, oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka uspešno proučujemo interakcije človeških mezenhimskih matičnih celic s tkivi različnih organov. Razvili smo tehnologije tridimenzionalnih sferoidnih in organoidnih kultur mezenhimskih in rakavih matičnih celic, kar omogoča poglobljene genetske raziskave njihovih interakcij, organoidi pa testiranje zdravil. Nova spoznanja interakcij rakavih celic možgan z mezenhimskimi matičnimi celicam so pomembna, saj lahko mezenhimske matične celice uporabimo kot nosilce (vektorje) za vnos zdravil v tumorje. V najnovejši in biotehnološko zelo zahtevni različici naprednega celičnega zdravljenja pa so terapevtske tudi gensko spremenjene bolnikove imunske celice, imenovane CAR-T, ki lahko učinkovito pozdravijo nekatere vrste raka pri določenih bolnikih.
Zato v tem dopisu odgovarjam na javni poziv dr. Ihana in dr. Zvera z željo za pridružitev novemu konzorciju za sodobno celično zdravljenje, torej za področje, kjer NIB že vrsto let izvaja podobne, v klinično uporabo usmerjene raziskave. Zadnje in morda celo najbolj pomembno je dejstvo, da je prav ta teden minister prof. Jernej Pikalo podpisal investicijo v novo Biotehnološko stičišče NIB z izgradnjo nove raziskovalne infrastrukture, ki predvideva nadzidavo in dozidavo obstoječe, skupaj torej okoli 7000 kvadratnih metrov površine. V laboratorijih, ki so predvideni za celično biologijo raka, lahko tako namestimo vso potrebno opremo za raziskave CAR-T celic. Še več, ciljno že privabljamo k nam najbolj kvalitetne raziskovalce, še posebej mlajše Slovence, ki se želijo vrniti iz tujine.
