Kje so strokovna mnenja o plačah v javnem sektorju?
Usklajevanje plač v javnem sektorju je bilo med temami, ki so v zadnjih mesecih kar nekaj časa polnile naše medije vseh vrst. Naj naštejem še nekaj drugih najpogostejših zapisov o isti temi, torej o plačah v javnem sektorju: na primer o izstopu zdravnikov iz enotnega plačnega sistema, o prenovi plačnega sistema v našem javnem sektorju itd.
Naj na kratko spomnim: ko je bil leta 2008 sprejet zakon o sistemu plač v javnem sektorju, sem pri njegovi pripravi aktivno sodeloval tudi jaz. Tedaj sta obe strani (sindikati in vlada) – verjamem, da s polno odgovornostjo – sprejeli zavezo, da bosta v najkrajšem možnem času ta sistem posodobili in predvsem racionalizirali celotni javni sektor. Pri tem ni šlo le za posodobitev celotnega sistema poslovanja z organizacijskimi predpisi, ampak tudi za zakonodajo, organiziranost, kar naj bi v končni fazi prineslo krajše upravne in pravne postopke ter zagotovilo racionalno poslovanje ne le javnega sektorja, ampak vse države.
Takrat so se tudi dogovorili, da bodo uskladili najbolj pereča plačna nesorazmerja, to je za medicinske sestre in policiste. To se je do neke mere v tem času tudi zgodilo, vendar nezadovoljstvo ni nič manjše, saj so s tem enostranskim dejanjem odprli nove težave. Že dolgo tega se je v ospredje vse bolj postavljalo stimulativno plačevanje ali nagrajevane vseh zaposlenih, da bi končno bili uspešnejši tudi bolje plačani in nagrajeni od manj uspešnih. V teh letih se je marsikaj zgodilo, tudi na organizacijskem in zakonodajnem področju, zaradi česar je prenova potrebna. To so dokazovale vse večje zahteve vse številnejših delovnih skupin po usklajevanju plač. Me drugimi je bila zelo glasna zahteva zdravnikov in zobozdravnikov po izstopu iz tega enotnega plačnega sistema. Priča smo bili številnim popravkom plačnih nesorazmerij osnovnih plač, s katerimi sta želeli sindikalna in vladna stran ta nesorazmerja popraviti. Na eni strani so bili to predlogi o odpravi plačnih »stropov«, to je zgornjih plačnih razredov (PR) za posamezne poklicne skupine, ki jih je zdaj skupaj 65. Ti plačni razredi imajo trenutno 4,5-odstotno progresijo. Spodnji, to je prvi PR (1.) naj bi predstavljal tudi najnižjo osnovno plačo za najbolj enostavna, to je najmanj zahtevna dela. Mimogrede: osnovna plača, ki izhaja iz katerega koli PR, naj bi veljala za delavca, ki opravlja določena dela iz sistemizacije delovnih mest (DM) in dosega vsaj pričakovane ali načrtovane rezultate. Nedoseganje ali preseganje le-teh pa bi lahko pomenilo tudi odstopanje od tako določene osnovne plače.
V plačnem sistemu poleg osnovne plače vsakemu delavcu pripada del po doseženi delovni uspešnosti, morebitna napredovanja na DM in zunaj njega, poslovna stimulacija in nekateri dodatki. In kaj se v našem javnem sektorju popravlja, prenavlja ali posodablja? Popravljajo se le plačni razredi, plafoni ali stropi PR, kaj več pa trenutno ni zaslediti. O kakšni racionalizaciji ni ne duha ne sluha. Da bi se lotili težko pričakovane racionalizacije poslovanja, kar bi bil edini »racionalni« in k pravemu cilju usmerjeni pristop, ali da bi namesto popravkov plačnih razredov razmišljali o posodobitvi sistema napredovanj in plačevanju po rezultatih, o prepotrebnem izboljšanju organiziranosti pa, žal, trenutno ni zaslediti. Popravljanje plač s popravki PR ali njihove vrednosti pa je za skrbnike plačnih sistemov najenostavnejše dejanje, brez odgovornosti za doseganje rezultatov. Da bi se pa lotili dejanske vsebinske prenove, ki bi prinesla tako želeni stimulativni del in tako želeno in potrebno razlikovanje med dobrimi (slabih naj ne bi bilo, ampak le dobri in boljši, kar ni iluzija, ampak morda le malo bolj dolgoročen cilj, ki bi se moral prenašati iz ene vlade ali stranke v drugo). Mimogrede, zdravniški sindikat Fides je že zdavnaj najavil, da ima delovne normative za zdravnike in morda tudi za medicinske sestre že izdelane in pripravljene za vgraditev v sodoben plačni sistem. Menda so čakali le na odobritev odločevalcev, to je aktualne vlade. Trenutno o tem ni slišati ničesar spodbudnega.
Na kakšen način se bo v prihodnosti še urejalo to zelo zahtevno družbeno in strokovno področje, še ne vemo. Koliko je trenutna oblast za to usposobljena, tudi ne vemo. Močno pa upamo, da je. Ko me je nedavno tega priznani strokovnjak za družbenoekonomska vprašanja dr. Miran Mihelčič vprašal, ali nas, ki smo pred leti sooblikovali plačni sistem v javnem sektorju, morda trenutni odločevalci kdaj vprašajo za mnenje, sem moral odgovoriti nikalno. Dodal pa sem, da je za postavljanje tovrstnih in drugih vprašanj o neki stvari treba imeti že določeno znanje. Ob tem pa dodajam, da imata mednarodna in tudi domača stroka za te stvari potrebna znanja in kompetence. Poleg tega so pripravljeni in preizkušeni tudi računalniški programi. Zato se strokovno delo lahko začne. Odločitev je na vladi in sindikatih. Dajmo, naredimo vendarle že nekaj koristnega!
