Koliko je ura ... na Luni? (2)
Preden poskuša odgovoriti na zgornje vprašanje – ki je tudi naslov članka na 13. strani Dela 31. avgusta –, nas dr. Matej Huš obširno seznani z vprašanji merjenja časa na Zemlji, povezanimi z dnevnim in letnim gibanjem (seveda navideznim) Sonca po nebesni krogli.
Pri tem večkrat uporabi izraz »sonce v zenitu«, vendar ima očitno v mislih samo trenutek, ko Sonce okoli poldneva doseže največjo višino nad obzorjem oziroma prečka nebesni poldnevnik opazovalca, ali drugače rečeno, ko kulminira. Ker to še zdaleč ne pomeni, da je Sonce takrat v zenitu, je taka raba nestrokovna in napačna. Zenit ali nadglavišče je namreč najvišja točka nebesne krogle navpično nad opazovalcem. To točko pa Sonce doseže samo na območju med severnim in južnim povratnikom, pa še tam največ dvakrat na leto – na ekvatorju na primer ob obeh enakonočjih, na severnem povratniku pa samo ob poletnem solsticiju. Njegova višina nad obzorjem (altituda, elevacija) znaša takrat 90 ločnih stopinj. Ob poletnem solsticiju znaša ta višina v Ljubljani okoli poldneva približno 67 stopinj, tako da manjka Soncu do zenita še približno 23 stopinj (zenitna razdalja).
Še bolj moteča je formulacija, da bo zenit »nastopil« okoli 12. ure, saj zenit ni nebesni pojav; je samo nepremična točka na nebesni krogli. Mišljeno je seveda, da bo »nastopila« kulminacija Sonca.
Ker ne verjamem, da avtor članka vsega tega ne ve, lahko o tem, kaj je vzrok za navedeno napačno izražanje, samo ugibam. Je morda želel članku dati bolj poljudno noto in je izraz zenit uporabil figurativno? Toda v rubriki z naslovom Znanost to gotovo ni primerno. Terminologija je pač še vedno conditio sine qua non.
