Lupus in fabula

Presenečenje je, ko volk napiše pravljico – tam se običajno pojavlja kot lik, praviloma zloben, ne pa kot njen pripovedovalec. Če je tak volk povrhu vsega še državni sekretar za nacionalno in mednarodno varnost, pa postanejo stvari še zanimivejše.

Vojko Volk je v Gostujočem peresu, objavljenem 12. julija 2025, šel po svoje. V svojem mnenju je predstavil karikaturo, ki jo je po analogiji podkve osredinil okoli skrajne levice in desnice, doma in na tujem. Glede na to, da je pisanje nastalo v konkretnem prostoru in času, v katerem se je celotna slovenska (in morda tudi mednarodna) javnost ukvarjala z razpisom posvetovalnega referenduma o zvišanju obrambnih izdatkov, ki ga je predlagala Levica, se počutim interpeliranega.

Dovolj je podrejenosti: Čas je, da Slovenija zapusti Nato in ameriški diktat

V tej karikaturi je želel pobudnike referenduma (tudi tistega o Natu?) prikazati kot nekoga, ki poziva k razpustitvi vojske in podpori avtoritarnim režimom. V podtonu, kakor gre razbrati, skoraj veleizdaji. Je pa g. Volk zgrešil bistvo predlaganega referenduma: gre za poziv k osnovnemu demokratičnemu standardu – naj o takšni finančni odločitvi (povečevanju obrambnih izdatkov za več kot milijardo evrov) odločajo ljudje. Gre za odločitev, ki bo imela posledice za desetletje naprej, ki bo zaznamovala proračunske prioritete in ki bo vplivala na vsa druga področja – zdravstvo, stanovanja, javni promet, šolstvo, okolje.

Namesto da bi se o tem pogovarjali vsebinsko, se gospod Volk zateka h klasični taktiki: ustvari karikaturo nasprotnika, mu pripiši absurdne trditve in potem zmagoslavno pokaži, kako se vse sesuje. Tako nas, ki zagovarjamo socialne in mirovniške politike, prikazuje kot rusofile, zanikovalce človekovih pravic in uporabnike umetne inteligence, ki naj bi skupaj tvorili neko groteskno koalicijo proti Zahodu. Takšno pretiravanje ni le nepošteno – je tudi nevarno. Ko namreč začno nosilci oblasti drugače misleče označevati za ekstremiste ali agente tujih režimov, nismo več v svobodni politični debati, temveč v logiki diskreditacije.

Volk, kot tradicionalen zagovornik severnoatlantske povezave, seveda vse skupaj ovije v krilatico »obrambe evropskih vrednot«, a pozabi na prvo in temeljno vrednoto – demokracijo. To pomeni, da ljudje odločajo, kam gre njihov denar. In da imajo pravico reči tudi »ne«.

Biti ali ne biti v Natu

Niti enega javnega predstavnika Levice ni mogel Volk še slišati zagovarjati Putinovega režima, ruske agresije ali kitajske avtoritarnosti. Zakaj? Ker smo med najglasnejšimi zagovorniki človekovih pravic, tudi takrat, ko gre za svobodo Palestincev, Ujgurov ali turških delavcev na drugem tiru. A to nasprotovanje ne pomeni, da avtomatično podpremo vsak korak Zahoda, vključno z militarizacijo evropske politike, nakupi orožja in povečevanjem izdatkov za vojsko na račun vsega drugega. Kritika Nata ni izdaja Zahoda – je legitimna politična pozicija, posebej če govorimo o paktu, ki ima za seboj zgodovino katastrofalnih posegov in netransparentnih odločitev. In tu smo vztrajno jasni, ko svarimo pred volkom.

Če je bil cilj fikcije »Gremo mi po svoje«, da se nas prestraši, je spodletel. Slovenci ne potrebujemo ne ruske zaščite ne kitajskih kamer, a tudi ne praznih fraz o zahodnih vrednotah, ki služijo kot krinka za militarizacijo družbe. Potrebujemo razpravo o realnih vprašanjih in njihovih posledicah. Če želite, o prioritetah.

Gospod Volk, vaši izmišljeni scenariji nas ne skrbijo in ne bi smeli niti vas. Bolj bi nas vse morala skrbeti realnost, ki jo živimo. Če res verjamete v to, da je ponujeni scenarij vse več in več orožja, edini možen – zakaj vas je potem tako strah, da bi o tem odločalo ljudstvo?

***

Dr. Matej Tašner Vatovec, vodja poslanske skupine Levice