Moj »smrekec«, moji spomini

Za Pisma bralcev sem napisal mnoge članke o krivicah tega sveta. Naj napišem še zgodbo o mojem »smrekcu«.

Pred dobrim desetletjem me je v Izoli v bližini Lonke, kot pravimo prostoru v bližini morja, ustavilo dekletce in mi je s svojim otroškim glasom ponujalo v jogurtovem lončku posajeno drobno nekaj centimetrov veliko drevesce.

Dekletce je zbiralo prispevke za revne, prizadete, nemočne ... Ko sem ji dal svoj prispevek, mi je v zahvalo izročila lonček z posajenim drevesom in nadaljevala z zbiranjem prispevkov. Kaj napraviti z nekaj centimetrom velikim drevescem? Presaditi ga nisem imel kam. Kdo bi poskrbel, da ne propade? Potem pa sem ga presadil v pravi, večji lonec in mu vsakih nekaj let povečal življenjski prostor.

Danes je to čudovito drevo na terasi, kje živim. Polno je novih vršičkov. Spominja me na mnoga uničena zgodnja otroška življenja. Moje drevo ne živi v naravi v svojem okolju, ampak vseeno živi. Tako, kot bi mnogi otroci v svojem zgodnjem otroštvu, če bi jim v tem grobem svetu dali prostor za preživetje.

Svoje lepo drevo vsak dan pred spanjem pozdravim, se ga dotaknem, ga začutim. Spominja me na neke davne čase iz druge svetovne vojne, ko je bilo več nasilja kot objemov. Ko so umirali otroci, tako kot še vedno umirajo v vojnah današnjega sveta.

Povezane vsebine

Ko boš prišel, nikoli ne prinesi mi rož