Nadomestilo za povzročeno vojno škodo v drugi svetovni vojni

Tik pred prazniki, 25. aprila, je bilo obelodanjeno, da je vladni trojček v parlamentarni postopek vložil predlog zakona o pavšalnem nadomestilu za povzročeno premoženjsko vojno škodo iz 2. sv. vojne.

Zakon bi moral biti prvič sprejet že v sklopu denacionalizacije, drugič ob lastninjenju družbenega premoženja in leta 2008, ko je tedanji minister Šturm pripravil predlog zakona na pobudo nadstrankarskega Združenja materialnih oškodovancev, ki ga je načeloma podpiral tudi pokojni poslanec SD Miran Potrč.

»Spominjajmo se milijonov, ki ne morejo povedati, kaj so čutili«

Vzpodbudna je politična volja, da se končno reši tudi problem materialne vojne škode. A zakon, če bo sprejet v takšni obliki, »popravlja« krivice tako, da povzroča nove in enim oškodovancem daje na račun drugih. Vlagatelje sprašujem, kakšno zvezo imata materialna vojna škoda in darilo države nekaterim žrtvam vojnega nasilja brez kakršnih koli dokazil, da so jo njihovi predniki utrpeli? In zakaj zakon izključuje resnično pozabljene materialne oškodovance z vsemi verodostojnimi dokazili?

Žrtve vojnega nasilja so si po zakonu o poplačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja že izborile odškodnine za negmotno vojno škodo (odškodnine za telesno in duševno trpljenje za izgubo življenja bližnjega) in številne ugodnosti (zdravstveno varstvo, zdraviliško in klimatsko zdravljenje, povračilo potnih stroškov, priznanje pokojninske dobe, pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, pravica do vojne odškodnine po posebnem zakonu, dosmrtna mesečna renta, prednost pri dodelitvi socialnega stanovanja).

Svet ni v nevarnosti tretje svetovne vojne

Za poplačilo negmotne škode se je porabilo, med drugim, tudi 8,5 odstotka sredstev od lastninjenja družbenega premoženja, kjer pa je skrita tudi iz legalnih zaplemb povrnjena vojna škoda. Nihče upravičencem ne oporeka tudi pravice do povračila materialne vojne škode, če so jo njihovi predniki utrpeli. A če so si nekateri zakon »prilagodili« izključno v svojo korist in jim bo država poklanjala 8000 evrov brez kakršnihkoli dokazil, gre pri tem za zlorabo termina vojna škoda in za grobo kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom.

Vojna škoda je resna zadeva, ki temelji na dokazilih, in ni nekaj, kar bi se lahko domačijsko vračalo brez dokazil in vsem enako; tem, ki so jim bile odtujene samo ena samokolnica in dve lopati, in onim, ki jim je pogorela hiša. Na osnovi popisa takoj po drugi svetovni vojni, ki je bil državljanska dolžnost in je bil opravljen v skladu z uredbami hitro, strokovno in verodostojno, z vsemi varovalkami (v komisiji je moral biti poleg gradbenika tudi sodnik), so oškodovancem izdali uradne sklepe o ugotovitvi oziroma ocenitvi vojne škode, ki so še danes dobro ohranjeni v večini pokrajinskih arhivov. Ti so služili za izdelavo skupnega elaborata, ki so ga predložili mednarodni reparacijski komisiji in kot dokazni material za zahteve za povračilo vojne škode. To naj bi vrnili tudi posameznim oškodovancem.

Spominska soba v Topolšici je posvečena spominu na podpis ene od štirih delnih vdaj nemške vojske. Za Slovence se je s tem končala druga svetovna vojna. FOTO: Drago Medved  

Vojna škoda ne zastara in se prenaša po dednem pravu na naslednje rodove. Zavajanje je, da SFRJ in njena pravna naslednica Slovenija nista dobili povrnjene vojne škode. Pred sprejemom zakona bi bilo treba prebrati vsaj knjigo priznanega zgodovinarja Dušana Nećaka »Nemci« na Slovenskem 1941–1955 (Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana 2002). Nemci nimajo kaj vračati. Ključno je zaplenjeno premoženje! Zaradi negativnih izkušenj z izterjavo poplačil po prvi svetovni vojni, in ker je bil denar po vojni razvrednoten, so se na Jalti sporazumeli, da morajo biti temelj reparacij nedenarne reparacije v obliki naravnih dajatev! (Šinkovec, Gospodarski vestnik, junij 98, št. 22).

Na tej osnovi so tudi avstrijska državna pogodba, mirovna pogodba z Italijo in mirovna pogodba z Madžarsko kot pravni temelj reparacij postavljale zaplembe. Višek zaplenjenega premoženja se je vrnil, oškodovane pravne ali fizične osebe pa so bile dolžne odškodovati lastne agresorske države. Z Nemčijo pa so se zadeve reševale z ugodnimi krediti in gospodarskim sodelovanjem.

Društvo izgnancev: o ustanovitvi in začetnem delovanju

A med pripadniki nemške narodnosti so na naših tleh, po podatkih iz arhiva, zakrivili največ zločinov Avstrijci. S slednjimi pa iz leta 1980 obstaja še dodaten, izredno pomemben mednarodnopravni sporazum pogodba o urejanju določenih premoženjskopravnih vprašanj. 1. člen te pogodbe določa skupno vrednost odškodnine, v 3. členu pa se je Avstrija zavezala, da proti SFRJ ne bo zahtevala nobenih zahtev avstrijskih fizičnih ali pravnih oseb kot pravnih dedičev, ki so nastale kot neposredna posledica nacionalizacije po zakonu o nacionalizaciji zasebnih podjetij.

4. člen te pogodbe določa, da upoštevajoč izplačilo odškodnine po 1. členu pogodbe SFRJ in jugoslovanske fizične in pravne osebe nimajo nobenih obveznosti več do republike Avstrije in njenih državljanov glede zahtev, nastalih kot neposredna posledica ukrepov SFRJ v 1. členu te pogodbe (dokument ustavnega sodišča Concerning the question of denationalisation raised in European Union common position; CONF- SI 41/99, Ljubljana, 7 February 2000 /Vprašanje denacionalizacije v skupnih stališčih EU CONF-SI 41/99).

Poleg tega so tu še mirovne pogodbe z Italijo in Madžarsko in odlok Avnoja o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino. Po mirovni pogodbi z Italijo je bivša država dobila elektrarne na Soči, Salonit Anhovo, tovarno konzerv v Kopru in Izoli, tovarno ivernih plošč v Ilirski Bistrici, številne industrijske obrate, od žag in opekarn do manjših ladjedelnic, na račun priključitve Primorske pa tudi ogromno italijanskega državnega in parastatalnega premoženja. Med okupacijo so Nemci zgradili številne kasneje zaplenjene objekte; hidroelektrarno Dravograd, tovarno letalskih delov – kasnejši zametek TAM, tovarno glinice in aluminija v Strnišču, električno omrežje v dolžini 77 km, bistveno so povečali zmogljivosti termoelektrarn Brestanica in Trbovlje, premogovnikov Trboveljske premogokopne družbe, Rudnika in topilnice Mežica, Tovarne dušika Ruše, Tovarne kos in srpov Sv. Lovrenc, Industrije platnenih izdelkov Jarše, Zlatorog Maribor ... (Prinčič, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu 1945–1956).

Dan zmage

Velik del predvojne industrije, rudarstva, bančništva, zavarovalništva in celo gozdov je bil v rokah fizičnih in pravnih oseb državljanov tretjega rajha in zaplenjen v skladu s takratnim mednarodnim pravnim redom. To premoženje je več kot pol stoletja ustvarjalo dobičke in jih marsikje še danes. Bivša država ga je nacionalizirala in ga »pozabila« razdeliti med oškodovance. Ne le, da sredstev, ki jih je dobila na njihov račun, oškodovancem ni vrnila, tako si je marsikje prihranila postopek nacionalizacije premoženja. Najbolj nerazumljivo je, da je Slovenija vračala to premoženje državljanom zavojevalcev, ki so jih bile dolžne odškodovati že lastne države, ali ga je »tajkunizirala« (kot v primeru Delamarisa).

Skrajni čas bi že bil, da se zakon o povračilu materialne vojne škode sprejme, a v taki obliki, kot je bil vložen predlog, gre za zlorabo in za grobo diskriminacijo pravih materialnih oškodovancev z verodostojnimi dokazili. Predvsem bi bilo potrebno čim prej določiti način in razumen rok za zbiranje prijav upravičencev do vračila materialne vojne škode, saj se prijave še vedno hranijo v arhivih. Ko bi bila znana višina zahtevkov, pa bi se, v skladu z možnostmi države, izvedlo vračilo odškodnine glede na povzročeno vojno škodo.

Edino na ta način bi se država lahko pravično oddolžila vsem oškodovancem, na katerih račun je zaplenila premoženje, in poslanci vseh barv bi dokazali, da si s sprejemanjem zakona ne kupujejo političnih točk ali da zakona ne sprejemajo s figo v žepu. In edino na ta način bi lahko zaprli še zadnje veliko odprto vprašanje poprave krivic iz zgodovine naše države in se izognili morebitni ustavni presoji.

***

Dr. Bojana Mozetič Francky je prva podpredsednica Združenja materialnih oškodovancev okupatorjev druge svetovne vojne, Ljubljana.