Papeževe poti in stranpoti
Sedanji papež Frančišek kljub bolezni veliko potuje po svetu.
Pred kratkim se je vrnil z naporne poti po Kanadi, kjer je nekajkrat izrazil obžalovanje Katoliške cerkve, ki je sama ali skupaj z oblastniki že v daljni preteklosti povzročila neizmerno gorje prvotnim prebivalcem, ki so bili izrinjeni na obrobje in niso imeli nobenih pravic. Žal da se šele sedanji papež redno spominja teh ljudi, obžaluje gorje, ki so jim ga povzročali tudi številni katoliški kleriki, hkrati pa jim na silo vcepljali katoliško vero. Pred sedanjim papežem se noben klerik ni tako človeško loteval problemov v Katoliški cerkvi, ampak se je večina na vse načine izogibala te tematike in je najraje grešne klerike premeščala v druge kraje.
Sedanji papež čeprav mu celo v Vatikanu nekateri skrajni konservativci mečejo polena pod noge, vztraja na svoji poti, ki je vredna vsega spoštovanja, žal pa ga stalno »muči« negativen odnos, na primer do evtanazije, kakor da bi cerkev smela odločati o eni od temeljnih pravic človeštva ... In kako to, da se ne zgleduje po sorodni Protestantski cerkvi, v kateri so dovoljene poroke, družine z otroki in celo to, da so lahko tudi ženske duhovnice ter imajo glede tega enake pravice in dolžnosti kot njihovi možje duhovniki. Zdi se mi nujno omeniti pobudo nekdanjega pokojnega škofa Vekoslava Grmiča, ki je predlagal, da naj bi cerkev dovolila poroko tistim duhovnikom, ki si to želijo, drugi pa bi ostali samski.
Da je toliko posilstev s strani klera, je vzrok tudi to, da nimajo možnosti za sklenitev uradne zakonske zveze. Premalo je, da papež in večina drugih klerikov odločno zavrača posilstva v Katoliški cerkvi, ampak je treba sprejeti zavezujoče državne in cerkvene ukrepe, ki bodo v kali zatrli željo in možnost posilstev.
Drugo področje zadeva način končanja življenja. Medtem ko je kar nekaj držav uzakonilo možnost evtanazije, torej smrti na izrecno željo neozdravljivega bolnika, ki mu to željo lahko olajša strokovna zdravniška komisija, se v Sloveniji še vedno obotavljamo. Zakon o evtanaziji je v javni obravnavi, ne pa tudi v državnem zboru. Lahko smo slišali in brali, da je dobro izhodišče za širšo razpravo, da pa še ne bo kmalu sprejet. Katoliška cerkev dovoli pomoč pri tako imenovanem samomoru, pri katerem neozdravljivega bolnika zdravniki lahko »zdravijo« z dajanjem morfija, da mu olajšajo bolečine, drugih zdravil pa mu ne dajejo. To je sprenevedanje, ki ga zagovarja tudi sedanji papež.
Seveda je papež Frančišek naredil tudi veliko dobrega za cerkev in ljudi nasploh, predvsem za ženske, ki postajajo v Katoliški cerkvi bolj enakopravne in lahko opravljajo celo naloge, ki so jih nekoč lahko le kleriki.
