Ko napade Zvoh
Nočni napad na Zvoh je posebna (pre)izkušnja, ki presega športne okvire.
»Dobro si ogrej pljuča in ne začni prehitro.« S tema dvema nasvetoma mi je pred letošnjim tekom na Zvoh postregel Timotej Bečan, trenutno najboljši slovenski gorski tekač. Po tekmi sem obžaloval, da ga nisem bolje poslušal.
Dolžina 2,4 kilometra, več kot petsto višinskih metrov, trda tema in soj bakel, ki označujejo progo: Zvoh night attack oziroma Nočni napad na Zvoh je posebna športna prireditev v našem prostoru. Od zgornje postaje gondole krvavškega smučišča se mimo Plaže proti Velikemu Zvohu odpravijo turni smučarji, pohodniki in tekači; slednji – z izjemo najboljših – sicer tečejo bolj malo, saj je naklon prehud.
Gondola se je počasi prebijala skozi gosto meglo. Monoton in brneč zvok je dajal občutek, kot da me na vrhu čaka nekaj groznega – denimo hotel Overlook iz Izžarevanja. Ampak obstajajo še hujše stvari od grozote – denimo hoteli in restavracije, opremljeni v alpskem slogu. V kombinaciji s šibkim signalom za mobilno omrežje in natakarjem, ki ti pove napačno geslo za internetno povezavo, so slab obet za človeka, ki mora preživeti uro brezdelja v družbi glasnih smučarjev. Kljub omenjenim težavam sem se po desetih minutah vztrajnega maltretiranja zaslona pametnega telefona in neprestanega osveževanja spletne strani dokopal do Guardianovega eseja, v katerem avtorica Dayna Tortorici razglablja, kako družbena omrežja vplivajo na nas. Kako se je instagram iz prikupne aplikacije za deljenje fotografij spremenil v oglaševalski stroj, kako algoritmi poznajo naše nakupovalne navade bolje od nas samih, kako influencerji uporabljajo orodja za obdelavo fotografij, da so na njih videti nedosegljivo lepo, in s tem množice pehajo v anksioznost.
Pravzaprav ni povedala nič posebno izvirnega, ampak branje je bilo prijetno in čas je pridno mineval, kar je bilo najbolj pomembno.
Kmalu je napočil trenutek, ko sem moral zapustiti restavracijo, da bi lahko napadel Zvoh. Razdalja 2,4 kilometra – natanko toliko meri Cooperjev test za moške – nekomu, ki po ravnem teče skoraj vsak dan, ne vzbuja posebnega strahospoštovanja. Letos bi se kaj kmalu zgodilo, da bi bila zaradi mile zime proga še krajša, vendar so prireditelji v zadnjem trenutku poskrbeli, da prvotnega načrta niso spreminjali. »Snega ni in ni bilo, zato še dan pred tekmo nismo vedeli, kako jo bomo izpeljali. V igri je bilo, da bi cilj postavili na nekoliko nižjem Krvavcu, vendar smo potem sneg na zgornji del smučarske proge pripeljali od drugod. Če v imenu prireditve napovedujemo napad na Zvoh, potem je edino logično, da napadamo Veliki Zvoh, ne Krvavec,« je povedal Miha Štefe, predsednik Športnega društva Divji zajci, ki je tekmovanje letos priredilo šestič – od tega so imeli srečo z vremenom le dvakrat, zato so že vajeni megle in podobnih nevšečnosti.
Petsto metrov višinske razlike med startom in ciljem bi strahospoštovanje moralo vzbujati tudi pri izkušenih gorskih tekačih, ampak klanca se pač ni videlo. Temu primerna je bila moja startna reakcija. Prvih dvesto metrov sem tekel na čelu kolone, imel sem celo nekaj metrov prednosti pred tekmeci. Vzpon je bil strm, a znosen. Z drugimi besedami: dalo se je normalno teči. Občutek je bil prijeten, dokler se v nekem trenutku tla niso postavila malone navpično: napočil je čas, da Zvoh napade mene. Na zadnjih dveh kilometrih preizkušnje sem tekel komaj kje; malo me je tolažilo, da še zdaleč nisem bil edini. Kdor ni vešč premikanja po tako strmem terenu, svojega telesa niti ne zmore prignati do skrajnih meja. Ne zna občutiti ekstremnega napora, tako kot prvošolec ne zna pomnožiti šest krat sedem, zato se počuti neumnega in, še huje, prevzame ga nekakšna eksistencialna melanholija: po glavi mu začnejo rojiti vprašanja o smislu njegovega početja in smislu življenja nasploh. O smislu tega, da se kot pijan medved opoteka proti vrhu nekega skorajdvatisočaka v Kamniško-Savinjskih Alpah, medtem ko vsak normalen človek, ki je dovolj pameten, da mu ni treba delati med vikendom, doma gleda angleško premier league.
Ko se sprijazni, da mora stati za posledicami svojih odločitev, in se počasi bliža vrhu, se že zaveda: cilj tudi tokrat ne bo prinesel olajšanja. Kar seveda že dolgo ve, saj vsak pravi Slovenec pozna besede Nejca Zaplotnika: »Ni pomemben cilj, pomembna je pot, ki pripelje do cilja.« Le da bi bilo tokrat primerneje: »Ni pomemben cilj, tako kot ni pomembna niti pot.« A užitek in olajšanje sta tako ali tako za rekreativce. Pravim športnikom – predvsem tistim, ki zasedemo 56. mesto – v tistem trenutku zadošča hladen prezir do okolice.
In kaj se je dogajalo v ospredju Napada na Zvoh? »Za zmago vsako leto poteka mesarsko klanje,« je dejal Štefe. Podobno kot lani sta se za naziv najhitrejšega v absolutni kategoriji pomerila Timotej Bečan in Luka Kovačič. Prvi je prepričljivo slavil med tekači, drugi med turnimi smučarji, ena izmed posebnosti Zvoha pa je, da tekaški copati ne pomenijo bistvene prednosti pred turnimi smučmi. In obratno. »Kovačič ima prednost na strmejših delih, saj imajo smuči boljši oprijem. Na ravnini pa ne more razviti takšne hitrosti, zato sem tam hitrejši jaz. Tekma je potekala popolnoma enako kot lani. V prvem delu sva bila poravnana z ramo ob rami, kratko ravnino sredi proge sem pretekel hitreje, potem pa je v strmini prednost začela kopneti, a mi jo je znova uspelo zadržati do cilja,« je bil po tekmi zadovoljen Bečan, ki je s časom 19 minut in sedem sekund postavil rekord proge. Zmagal je tudi lani, medtem ko je bil predlani najhitrejši Kovačič. Med tekačicami je prvo mesto osvojila Tina Klinar, med turnimi smučarkami pa Karmen Klančnik Pobežin.
Po tekmi se je večina tekmovalcev zbrala v hotelu Krvavec na Plaži, kjer je potekal srečelov, medtem ko so najboljši nagrade prejeli pred hotelom. Poskrbljeno je bilo tudi za jedačo in pijačo. Preden sem odložil pribor, da bi preveril dogajanje na družbenih omrežjih in evropskih nogometnih zelenicah, sem postal za trenutek in se ozrl naokoli: v nabito polni jedilnici ni bilo žive duše, ki bi brkljala po telefonu. Zato sem se raje posvetil joti s klobaso in aplikacije pustil pri miru. Moč množice je osupljiva. Morda bi moral prihodnje leto Zvoh napasti kakšen Guardianov novinar …
Dolžina 2,4 kilometra, več kot petsto višinskih metrov, trda tema in soj bakel, ki označujejo progo: Zvoh night attack oziroma Nočni napad na Zvoh je posebna športna prireditev v našem prostoru. Od zgornje postaje gondole krvavškega smučišča se mimo Plaže proti Velikemu Zvohu odpravijo turni smučarji, pohodniki in tekači; slednji – z izjemo najboljših – sicer tečejo bolj malo, saj je naklon prehud.
Cooperjev test: nadaljevalni tečaj
Gondola se je počasi prebijala skozi gosto meglo. Monoton in brneč zvok je dajal občutek, kot da me na vrhu čaka nekaj groznega – denimo hotel Overlook iz Izžarevanja. Ampak obstajajo še hujše stvari od grozote – denimo hoteli in restavracije, opremljeni v alpskem slogu. V kombinaciji s šibkim signalom za mobilno omrežje in natakarjem, ki ti pove napačno geslo za internetno povezavo, so slab obet za človeka, ki mora preživeti uro brezdelja v družbi glasnih smučarjev. Kljub omenjenim težavam sem se po desetih minutah vztrajnega maltretiranja zaslona pametnega telefona in neprestanega osveževanja spletne strani dokopal do Guardianovega eseja, v katerem avtorica Dayna Tortorici razglablja, kako družbena omrežja vplivajo na nas. Kako se je instagram iz prikupne aplikacije za deljenje fotografij spremenil v oglaševalski stroj, kako algoritmi poznajo naše nakupovalne navade bolje od nas samih, kako influencerji uporabljajo orodja za obdelavo fotografij, da so na njih videti nedosegljivo lepo, in s tem množice pehajo v anksioznost.
Pravzaprav ni povedala nič posebno izvirnega, ampak branje je bilo prijetno in čas je pridno mineval, kar je bilo najbolj pomembno.
Kmalu je napočil trenutek, ko sem moral zapustiti restavracijo, da bi lahko napadel Zvoh. Razdalja 2,4 kilometra – natanko toliko meri Cooperjev test za moške – nekomu, ki po ravnem teče skoraj vsak dan, ne vzbuja posebnega strahospoštovanja. Letos bi se kaj kmalu zgodilo, da bi bila zaradi mile zime proga še krajša, vendar so prireditelji v zadnjem trenutku poskrbeli, da prvotnega načrta niso spreminjali. »Snega ni in ni bilo, zato še dan pred tekmo nismo vedeli, kako jo bomo izpeljali. V igri je bilo, da bi cilj postavili na nekoliko nižjem Krvavcu, vendar smo potem sneg na zgornji del smučarske proge pripeljali od drugod. Če v imenu prireditve napovedujemo napad na Zvoh, potem je edino logično, da napadamo Veliki Zvoh, ne Krvavec,« je povedal Miha Štefe, predsednik Športnega društva Divji zajci, ki je tekmovanje letos priredilo šestič – od tega so imeli srečo z vremenom le dvakrat, zato so že vajeni megle in podobnih nevšečnosti.
Eksistencialna melanholija
Petsto metrov višinske razlike med startom in ciljem bi strahospoštovanje moralo vzbujati tudi pri izkušenih gorskih tekačih, ampak klanca se pač ni videlo. Temu primerna je bila moja startna reakcija. Prvih dvesto metrov sem tekel na čelu kolone, imel sem celo nekaj metrov prednosti pred tekmeci. Vzpon je bil strm, a znosen. Z drugimi besedami: dalo se je normalno teči. Občutek je bil prijeten, dokler se v nekem trenutku tla niso postavila malone navpično: napočil je čas, da Zvoh napade mene. Na zadnjih dveh kilometrih preizkušnje sem tekel komaj kje; malo me je tolažilo, da še zdaleč nisem bil edini. Kdor ni vešč premikanja po tako strmem terenu, svojega telesa niti ne zmore prignati do skrajnih meja. Ne zna občutiti ekstremnega napora, tako kot prvošolec ne zna pomnožiti šest krat sedem, zato se počuti neumnega in, še huje, prevzame ga nekakšna eksistencialna melanholija: po glavi mu začnejo rojiti vprašanja o smislu njegovega početja in smislu življenja nasploh. O smislu tega, da se kot pijan medved opoteka proti vrhu nekega skorajdvatisočaka v Kamniško-Savinjskih Alpah, medtem ko vsak normalen človek, ki je dovolj pameten, da mu ni treba delati med vikendom, doma gleda angleško premier league.
Ko se sprijazni, da mora stati za posledicami svojih odločitev, in se počasi bliža vrhu, se že zaveda: cilj tudi tokrat ne bo prinesel olajšanja. Kar seveda že dolgo ve, saj vsak pravi Slovenec pozna besede Nejca Zaplotnika: »Ni pomemben cilj, pomembna je pot, ki pripelje do cilja.« Le da bi bilo tokrat primerneje: »Ni pomemben cilj, tako kot ni pomembna niti pot.« A užitek in olajšanje sta tako ali tako za rekreativce. Pravim športnikom – predvsem tistim, ki zasedemo 56. mesto – v tistem trenutku zadošča hladen prezir do okolice.
Moč množice
In kaj se je dogajalo v ospredju Napada na Zvoh? »Za zmago vsako leto poteka mesarsko klanje,« je dejal Štefe. Podobno kot lani sta se za naziv najhitrejšega v absolutni kategoriji pomerila Timotej Bečan in Luka Kovačič. Prvi je prepričljivo slavil med tekači, drugi med turnimi smučarji, ena izmed posebnosti Zvoha pa je, da tekaški copati ne pomenijo bistvene prednosti pred turnimi smučmi. In obratno. »Kovačič ima prednost na strmejših delih, saj imajo smuči boljši oprijem. Na ravnini pa ne more razviti takšne hitrosti, zato sem tam hitrejši jaz. Tekma je potekala popolnoma enako kot lani. V prvem delu sva bila poravnana z ramo ob rami, kratko ravnino sredi proge sem pretekel hitreje, potem pa je v strmini prednost začela kopneti, a mi jo je znova uspelo zadržati do cilja,« je bil po tekmi zadovoljen Bečan, ki je s časom 19 minut in sedem sekund postavil rekord proge. Zmagal je tudi lani, medtem ko je bil predlani najhitrejši Kovačič. Med tekačicami je prvo mesto osvojila Tina Klinar, med turnimi smučarkami pa Karmen Klančnik Pobežin.
Po tekmi se je večina tekmovalcev zbrala v hotelu Krvavec na Plaži, kjer je potekal srečelov, medtem ko so najboljši nagrade prejeli pred hotelom. Poskrbljeno je bilo tudi za jedačo in pijačo. Preden sem odložil pribor, da bi preveril dogajanje na družbenih omrežjih in evropskih nogometnih zelenicah, sem postal za trenutek in se ozrl naokoli: v nabito polni jedilnici ni bilo žive duše, ki bi brkljala po telefonu. Zato sem se raje posvetil joti s klobaso in aplikacije pustil pri miru. Moč množice je osupljiva. Morda bi moral prihodnje leto Zvoh napasti kakšen Guardianov novinar …
