Na obisku
Odhajajoči predsednik republike Borut Pahor je bil ta teden na obisku v Ankari pri turškem kolegu Recepu Tayyipu Erdoğanu. Doletela ga je čast, da je spregovoril pred turškim diplomatskim zborom na njihovem letnem posvetu, močna gospodarska delegacija, ki jo je peljal s seboj peljal, je imela poslovno konferenco s turškimi gospodarstveniki. Med več kot uro trajajočim pogovorom na štiri oči sta se z Erdoğanom menda večinoma pogovarjala o vojni v Ukrajini in njenih posledicah za Zahodni Balkan. Kar je bruseljski politični evfemizem za balkanske države nečlanice Evropske unije, se pravi nekdanjo Jugoslavijo – brez Slovenije in Hrvaške – ter Albanijo.
Seveda s političnimi obiski ni nič narobe. Pahor in Erdoğan se srečujeta celo zelo pogosto. Od leta 2011, ko sta, takrat oba premiera, podpisala sporazum o strateškem partnerstvu med državama, sta se, seveda ob različnih priložnostih, ne samo na dvostranskih srečanjih, sestala že osemnajstkrat.
Bolj kot samo srečanje je problematičen gostitelj Erdoğan. Kot najprej premier in po ustavnih spremembah, s katerimi so Turčijo leta 2017 iz parlamentarne spremenili dejansko v predsedniško republiko, čeprav so ohranili funkcijo (šibkega) premiera, kot predsednik, turški politik vodi državo že od pomladi 2003. Skoraj 20 let.
Turčija sicer ni bila nikoli prava demokracija. Po ustanovitvi republike leta 1923 je oblast s puči in tako imenovanimi memorandumi, v katerih ni zares uporabila sile, ampak je bilo dovolj, da je zahteve zapisala, in je dosegla svoje, oblast oziroma vsaj upravljanje države večkrat prevzela vojska. Zadnji, neuspešen poskus vojaškega udara se je zgodil leta 2016. Erdoğan je s svojo islamistično Stranko za pravičnost in razvoj državo že od leta 2003 vodil v bolj konservativno, gospodarsko neoliberalno, politično iliberalno smer. A po amatersko izvedenem in vnaprej na propad obsojenem poskusu puča, ki ga je izkoristil za udar po vojski, medijih, političnih nasprotnikih, kurdski manjšini, šolstvu, sodstvu in birokraciji, je Turčijo odpeljal v povsem avtoritarno smer. Če Evropske unije ne bi držal za moškost z milijoni sirskih beguncev, s katerimi občasno grozi, da jih bo spustil na Zahod, bi mu celo iz pregovorno cincavega Bruslja najbrž dokončno sporočili, naj kar pozabi na polnopravno članstvo v Uniji, na katero njegova država čaka že desetletja, a so pogajanja v zadnjem obdobju povsem zastala.
Predsednik republike je imel v zadnjih izdihljajih svojega mandata že vsaj tri srečanja z izredno spornimi političnimi osebnostmi.
Kolikor je bilo razumeti, Pahor na tovrstno početje Turčije kolega v Ankari ni opozoril, kaj šele, da bi ga kritiziral. A po drugi strani, zakaj bi ga? V zadnjih mesecih je sam v Sloveniji gostil dva problematična gosta, če nisem po nemarnem koga izpustil. Sredi prejšnjega meseca je prišla na obisk od maja predsednica Madžarske Katalin Novák. V najbolj problematični sočlanici EU je seveda »bog i batina« prvak iliberalne demokracije v Evropi, premier Viktor Orbán, vendar je Novákova njegova tesna zaveznica. Članica parlamenta je bila kot poslanka njegove stranke Fidesz od leta 2018, bila pa je tudi ministrica za družinske zadeve; to je v času njenega vodenja spisalo izjemno sporno zakonodajo, usmerjeno proti istospolni skupnosti, zaradi katere je evropska komisija neposredno pred njenim obiskom v Sloveniji sporočila, da bodo na sodišče EU v kratkem vložili tožbo proti Madžarski.
Na srečanju je Pahor s tovrstnimi in drugimi zdrsi njene države nazaj v prihodnost ali madžarizacijskim pritiskom v Prekmurju ni obremenjeval. Raje sta govorila o tem, kako dobri so odnosi med državama, kako vzorno skrbimo za manjšini na narodnostno mešanih območjih na vzhodu Slovenije in zahodu Madžarske ter kako dobro poslujemo.
Ob tem bi bil lahko obisk šejka Tamima bin Hamada Al Tanija, ki je videti kot lik iz kakšnega filma Emirja alias Nemanje Kusturice, sredi maja, s katerim je Pahor posedel na klopci prijateljstva ob ljubljanski džamiji, skoraj komičen dogodek. Ni bil. Katar je ena najbolj nedemokratičnih držav na svetu, notorični kršilec pravic tujih delavcev, ki sestavljajo večino prebivalstva. Tam so ravnanja, nad kakršnimi se pri nas zgražamo zadnje čase, norma in ne eksces. Svoje naftno-plinske milijarde Katar med drugim uporablja za podporo terorizmu in širjenju skrajne, vahabitske različice sunitskega islama po svetu. Ja, v Sloveniji je Katar, se pravi vladajoči klan Al Tani, financiral gradnjo džamije.
