Nemogoči hčerki
Starševstvo postane prijetno, ko razumemo, da za otrokov tantrum (izbruh besa) nismo odgovorni mi.
Odpri galerijo
Odnose z otrokoma boste morali znova zgraditi, korak za korakom, brez velikih pričakovanj do sebe in njiju. FOTO: Shutterstock
Spoštovani, zadnjič sem brala kolumno dr. Milivojevića v Nedelu o starših, ki so sužnji svojih otrok. V zapisanem sem se zelo našla. Pišem vam, ker je pri nas vse podrejeno otrokoma, kar slabo vpliva tudi na moj partnerski odnos. Imam dve hčerki, stari osem in štiri leta. Starejša je bila kot edinka vajena dobiti vse in tudi po rojstvu mlajše sestrice smo se trudili, da bi ji še naprej v vsem ugodili, da ne bi bilo prehudega šoka, ker ni več edina perla pri hiši.
Mlajša se je vrgla po njej in zadnjič, ko sem jo morala za noge zvleči iz trgovine, ker ni hotela oditi brez igrače, sem spoznala, da tako preprosto ne gre naprej. V vrtcu in šoli sta angelčka, vzgojiteljice in učiteljice ju samo hvalijo, kadar potarnam, da doma ni tako, pa so iskreno presenečene. Doma se angelčka spremenita v hudiča. Jedli bi same sladkarije, če jima jih ne dam, kot opici plezata po kuhinjskih omaricah, da sem nenehno v strahu, da bomo končali na urgenci. Vse je boj: zjutraj nočeta vstati, zvečer nočeta zaspati, nočeta stran od ekrana, nočeta na sprehod.
Zdi se mi, da se samo še derem. Po pravici povedano me služba, ki je sicer precej zahtevna, ne utrudi niti pol toliko kot popoldne s hčerkama. Njun oče je zelo blag človek, raje bi si odrezal roko, kot da bi ju po riti, mene pa prime, da bi ju pošteno nasekala, preden mi bosta lepega dne zažgali stanovanje. Z možem torej nimava nobene avtoritete in zanima me, kako naj to spremeniva. Včasih se namreč bojim, da je že prepozno. Edino, kar pomaga, je, da mož povzdigne glas, pa še to le za pet minut, potem je vse po starem. Jaz vpijem kar naprej in me imata namesto radia v ozadju. Pri gospodinjskih opravilih ne sodelujeta, poskušam ju motivirati celo z denarjem, ampak nič ne zaleže. Vesna
Odnosi znotraj vaše družine se zdijo zelo izčrpavajoči. Težko je, ko je starševstvo boj in ne osrečuje. Toda ni prepozno, da to spremenite. Morda do zdaj ni šlo, ker ste delovali po principu avtopilota, tako, kot ste bili naučeni od doma. Vsi nezavedni družinski vzorci so del medgeneracijskega sistema, v katerem dobimo tudi nezdrave vzorce. Zato je na tem mestu čas za samorefleksijo: kje ste se naučili, da morate bolj kot zase skrbeti za druge?
Vam je ta ideja morda znana že iz primarne družine? Danes so morda res v ospredju otroci, včasih pa so vzgajali bolj avtoritarno – ko so starši s kaznovanjem vzgajali svoje otroke za ubogljivost, poslušnost in pridnost. Kjer so se otroci navadili, da morajo pozabiti na svoje potrebe, sicer bodo kaznovani, so nase pozabili in v strahu skrbeli le za druge. Tako so vzgojili generacijo, ki zdaj izgoreva v prenapornih službah, pri vzgoji pa pozablja nase.
Ste kdaj razmišljali, od kod vam ideja, da je starševstvo skrajno, permisivno ali nasilno? Vi najprej poskušate narediti vse prijazno, da bo »mir v hiši«, ko pa ne gre, uporabite agresijo. A v obeh skrajnostih izgubite sebe in stik z otrokoma. Starševstvo naj bi bilo ravno nasprotno: nenehno iskanje stika z otroki. Seveda je ključno, da pri tem ne pozabite nase. Poglobite se v svojo preteklost, poiščite (strokovno) pomoč in najdite vzroke, ki so vas zaznamovali. Ko se boste srečevali s svojo preteklostjo, bo tista deklica v vas, ki še danes skrbi za druge, počasi začela verjeti, da je vredna, dragocena, pomembna. Morda bo počasi začela verjeti, da je mogoče drugače.
Kako pa do takrat z otrokoma? Odnose z njima boste morali spet zgraditi, korak za korakom, brez velikih pričakovanj do sebe in njiju. Z majhnimi koraki delamo velike spremembe. Vaša otroka delujeta ob vas kot hudička, ker se ob vas čutita toliko varno, da izražata svoje divje plati, hkrati pa iščeta meje. Te so ključne za njun zdrav razvoj, zato ne oklevajte in na primer prenehajte kupovati sladkarije (ali jih skrijte na varno mesto). Zaslone lahko ugasnete ali pa jih ob neupoštevanju pravil preprosto odnesete. Kaj vas ovira, da tega ne naredite? Česa se bojite, če to naredite; da boste težje gradili povezanost? Koliko vam uspe v vaše življenje vnesti humor in igrivost? Tudi k tej spontanosti in lahkotnosti nas otroci spodbujajo na razne načine.
Ravnovesja v odnosu do sebe se učimo v sočutnem starševstvu, kjer je osnova skrb za svoje potrebe. Starševstvo postane prijetno, ko razumemo, da za otrokov tantrum (izbruh besa) nismo odgovorni mi. Ali veste, da gre za zdravo razvojno fazo, ko otroci občutijo svoje meje? Ste vedeli, da se otroci čutijo spregledane v stvareh, ki se nam zdijo nepomembne? Ko to sprejmemo, lažje zdržimo z njihovo stisko.
Kar ne pomeni, da bi jim morali v trgovini kupiti igrače. Najbolje je, če ubesedimo otrokovo željo: »Vidim, da si te igrače zelo želiš in najbrž ti je pomembna. Mi poveš, zakaj ti je tako všeč?« Ko so otroci slišani, dobijo našo pozornost in prvotna želja pogosto izgine, pokaže se tista prava potreba, ki je bila v dani situaciji edina pomembna: da mama uvidi otrokovo željo, mu nameni pozornost, ga začuti in razume. Samo z zrcaljenjem naredimo velike spremembe.
Želim vam pogum pri postavljanju meja, veliko spontanosti in humorja ob dnevnih izzivih ter ranljivost ob pogledu vase in v otroka.
Mlajša se je vrgla po njej in zadnjič, ko sem jo morala za noge zvleči iz trgovine, ker ni hotela oditi brez igrače, sem spoznala, da tako preprosto ne gre naprej. V vrtcu in šoli sta angelčka, vzgojiteljice in učiteljice ju samo hvalijo, kadar potarnam, da doma ni tako, pa so iskreno presenečene. Doma se angelčka spremenita v hudiča. Jedli bi same sladkarije, če jima jih ne dam, kot opici plezata po kuhinjskih omaricah, da sem nenehno v strahu, da bomo končali na urgenci. Vse je boj: zjutraj nočeta vstati, zvečer nočeta zaspati, nočeta stran od ekrana, nočeta na sprehod.
Zdi se mi, da se samo še derem. Po pravici povedano me služba, ki je sicer precej zahtevna, ne utrudi niti pol toliko kot popoldne s hčerkama. Njun oče je zelo blag človek, raje bi si odrezal roko, kot da bi ju po riti, mene pa prime, da bi ju pošteno nasekala, preden mi bosta lepega dne zažgali stanovanje. Z možem torej nimava nobene avtoritete in zanima me, kako naj to spremeniva. Včasih se namreč bojim, da je že prepozno. Edino, kar pomaga, je, da mož povzdigne glas, pa še to le za pet minut, potem je vse po starem. Jaz vpijem kar naprej in me imata namesto radia v ozadju. Pri gospodinjskih opravilih ne sodelujeta, poskušam ju motivirati celo z denarjem, ampak nič ne zaleže. Vesna
Odnosi znotraj vaše družine se zdijo zelo izčrpavajoči. Težko je, ko je starševstvo boj in ne osrečuje. Toda ni prepozno, da to spremenite. Morda do zdaj ni šlo, ker ste delovali po principu avtopilota, tako, kot ste bili naučeni od doma. Vsi nezavedni družinski vzorci so del medgeneracijskega sistema, v katerem dobimo tudi nezdrave vzorce. Zato je na tem mestu čas za samorefleksijo: kje ste se naučili, da morate bolj kot zase skrbeti za druge?
Vam je ta ideja morda znana že iz primarne družine? Danes so morda res v ospredju otroci, včasih pa so vzgajali bolj avtoritarno – ko so starši s kaznovanjem vzgajali svoje otroke za ubogljivost, poslušnost in pridnost. Kjer so se otroci navadili, da morajo pozabiti na svoje potrebe, sicer bodo kaznovani, so nase pozabili in v strahu skrbeli le za druge. Tako so vzgojili generacijo, ki zdaj izgoreva v prenapornih službah, pri vzgoji pa pozablja nase.
Ste kdaj razmišljali, od kod vam ideja, da je starševstvo skrajno, permisivno ali nasilno? Vi najprej poskušate narediti vse prijazno, da bo »mir v hiši«, ko pa ne gre, uporabite agresijo. A v obeh skrajnostih izgubite sebe in stik z otrokoma. Starševstvo naj bi bilo ravno nasprotno: nenehno iskanje stika z otroki. Seveda je ključno, da pri tem ne pozabite nase. Poglobite se v svojo preteklost, poiščite (strokovno) pomoč in najdite vzroke, ki so vas zaznamovali. Ko se boste srečevali s svojo preteklostjo, bo tista deklica v vas, ki še danes skrbi za druge, počasi začela verjeti, da je vredna, dragocena, pomembna. Morda bo počasi začela verjeti, da je mogoče drugače.
Kako pa do takrat z otrokoma? Odnose z njima boste morali spet zgraditi, korak za korakom, brez velikih pričakovanj do sebe in njiju. Z majhnimi koraki delamo velike spremembe. Vaša otroka delujeta ob vas kot hudička, ker se ob vas čutita toliko varno, da izražata svoje divje plati, hkrati pa iščeta meje. Te so ključne za njun zdrav razvoj, zato ne oklevajte in na primer prenehajte kupovati sladkarije (ali jih skrijte na varno mesto). Zaslone lahko ugasnete ali pa jih ob neupoštevanju pravil preprosto odnesete. Kaj vas ovira, da tega ne naredite? Česa se bojite, če to naredite; da boste težje gradili povezanost? Koliko vam uspe v vaše življenje vnesti humor in igrivost? Tudi k tej spontanosti in lahkotnosti nas otroci spodbujajo na razne načine.
Ravnovesja v odnosu do sebe se učimo v sočutnem starševstvu, kjer je osnova skrb za svoje potrebe. Starševstvo postane prijetno, ko razumemo, da za otrokov tantrum (izbruh besa) nismo odgovorni mi. Ali veste, da gre za zdravo razvojno fazo, ko otroci občutijo svoje meje? Ste vedeli, da se otroci čutijo spregledane v stvareh, ki se nam zdijo nepomembne? Ko to sprejmemo, lažje zdržimo z njihovo stisko.
Kar ne pomeni, da bi jim morali v trgovini kupiti igrače. Najbolje je, če ubesedimo otrokovo željo: »Vidim, da si te igrače zelo želiš in najbrž ti je pomembna. Mi poveš, zakaj ti je tako všeč?« Ko so otroci slišani, dobijo našo pozornost in prvotna želja pogosto izgine, pokaže se tista prava potreba, ki je bila v dani situaciji edina pomembna: da mama uvidi otrokovo željo, mu nameni pozornost, ga začuti in razume. Samo z zrcaljenjem naredimo velike spremembe.
Želim vam pogum pri postavljanju meja, veliko spontanosti in humorja ob dnevnih izzivih ter ranljivost ob pogledu vase in v otroka.
