V nadaljevanju preberite:

Bil je enajsti dan od začetka ruske invazije na Ukrajino. Poplava poročil, novic in podob iz domovine je brez predaha bombardirala misli Andrija Ponižaja, ki že dobri dve desetletji živi v Španiji. V Madridu so bili napovedani novi protesti proti vojni, v španski levi koalicijski vladi je odmeval spor o pošiljanju orožja Kijevu, galicijski modni gigant Inditex je naznanil zaprtje trgovin v Rusiji. V nedeljskih izdajah časnikov so pisali o ofenzivi na pristaniško mesto Mariupolj, nespoštovanju premirja, neuspešnih evakuacijah civilistov, milijonih Ukrajincev na begu, ugibali, kaj sankcije pomenijo za oligarhe in njihovo imetje v Sredozemlju, komentatorji so poskušali pojasniti nastajajočo svetovno ureditev in razvozlati načrte ruskega avtokratskega predsednika Vladimirja Putina.

»Ne morem se zbrati, neprestano spremljam dogajanje,« mi je dejal Ponižaj, potem ko me je s podrtim kombijem, s katerim se bo v kratkem odpravil v Ukrajino, pobral na železniški postaji v Talaveri de la Reina. »Želim pomagati po svojih zmožnostih, zavedam se, da ne bo veliko, toda nekaj moram storiti.«

Španiji razdalja preprečuje, da bi v celoti razumela razsežnosti, ki jih ima brutalna ruska agresija v Ukrajini na države srednje, vzhodne in severne Evrope, je razmišljal urednik barcelonskega dnevnika La Vanguardia Enric Juliana. In vendar sta se vojna in mračna koprena polastili tudi razpoloženja na drugi strani Pirenejev, še posebno več kot 110.000 predstavnikov ukrajinske skupnosti, ki se z dogajanjem v domovini soočajo na različne načine.