Potpuri, zakaj te ni več?

Takrat smo še verjeli v čudeže. Upali smo, da za nas obstaja nekaj več, da smo mi tisti, ki bomo na koncu izvlekli ekskalibur iz kamna.
Fotografija: Posodice z doma izdelani potpurijem vas ne bodo razočarale. FOTO Nellisyr Getty Images/istockphoto
Odpri galerijo
Posodice z doma izdelani potpurijem vas ne bodo razočarale. FOTO Nellisyr Getty Images/istockphoto

V človeški naravi je, da smo neradi v zmoti. Nihče ne mara priznati svojih napak, raje jim ostajamo zvesti in upamo, da se bodo v prihodnosti nekako popravile, izničile ali pozabile. Namesto da bi priznali svojo zablodo in se opravičili, vrgli zadevo čez ramo in pozabili, jo raje poveličujemo, se slepimo, poskušamo k napaki zapeljati še druge, nove generacije, več kot nas bo, bližje bomo resnici.

image_alt
O snežaku, predsednikovi frizuri in avtoritetah, ki to niso


Kakor koli, napočil je čas, da zaživim v skladu z lastnimi spoznanji in priznam, da je v devetdesetih obstajalo obdobje, ko mi je bil všeč new age. Živo se spominjam, kako je mama stopila skozi vrata z zgoščenko v roki in v naslednjem trenutku so stanovanje preplavili šum valov, kitje petje in angelski zvok harfe. Veličastno! Zaprl si oči in pozabil na prav vse zemeljske tegobe. Čakre so se sprostile, prebava ni bila več zakisana, numerološko neskladje imena in priimka je prenehalo zbadati avro. Bilo je prav zares vse dobro. In za lahko noč si prisluhnil nemirnemu deževnemu gozdu ob nevihti in dvoglasnemu petju prikupnega debeluš­nega Mongola.

Če je bila do takrat glasba predvsem zabava in zavetnica zlomljenega srca, je z new ageem postala zdravilo za dušo in glasnica razburljivega obdobja globalizacije. Svet se je povezoval, volkovi so zavijali s cerkvenim pevskim zborom in punce so nosile kavbojke, čez pa indijske obleke in bile srečne s keltskimi kitkami v laseh.
Mojo sobo so preplavili kristali in lovci na sanje, kadila in dišave, piramide, črni podolgovati kipi iz Afrike, srečna semena, drobni koščeni slončki, ogrodja školjk in polžev, ki si jih sam nabral in potem dal na polico in se spominjal. Potpuri, oh, potpuri, zakaj te več ni? Mama je kupila solarij in deionizator ozračja, njen partner igle za akupunkturo in bajalico.

Maribor je napel svoje kosmate zdravilske prsi, da je še zlata lisica zardela. A blaženost ni trajala dolgo, dišave so izgubile vonj in začele plaho posmrdevati, indijska oblačila so se razbarvala in razpadla, na piramidah se je začel nabirati prah. Bajalica je postala okrasek, zapiknjen ob lončnico, za katero si nismo marali priznati, da je ovenela. Duša je spet začela krvaveti in iskati tolažbo.

Kmalu se še zepter posode niso več prodajale kot nekoč, vsi so že kupili tiste praktične plastične posodice s pokrovi, ki so končale nekje na vrhu kuhinjske omare v družbi fondija in električnega mlinčka za kavo. Pa tudi vsak, ki se je moral, se je do takrat že opekel na piramidni shemi. V devetdesetih se je izostrila slovenska duša, z vsemi svojimi posebnostmi, zavoji in nepričakovanostmi. Postala je predvidljiva kot seznam izposoje filmov v lokalni videoteki. Ostale in preživele so le laži in nečednosti, ki so nam bile dovolj ljube in se jim nismo marali odreči. Se spomnite tistega malega, debelušnega in plešastega možakarja, ki je obogatel s prodajo čajev za hujšanje in sredstev proti izpadanju las? Kako je mogoče, da smo množično kupovali njegove izdelke, ko je bilo več kot očitno, da ne delujejo? Pogledal si ga in ti je bilo vse jasno.


Danes vem, da smo takrat, kot otroci, še verjeli v čudeže. Upali smo, da za nas obstaja nekaj več, da smo mi tisti, ki bomo na koncu izvlekli eks­kalibur iz kamna. Verjeli smo v hitre rešitve in bližnjice. Se spominjate, kako smo bili ljubki, ko smo na vzvratna ogledala svojih avtomobilov obešali zgoščenke, da nas ne bi ujel radar? A si lahko predstavljate, kaj bolj prikupnega? Na čelu nam je pisal namen. A te otroške iskrivosti je žal vedno manj. Maturantski ples z zvezdicami Evrope je za nami. Smo kot punca, ki je nihče ne povabi na ples, ali kot hišnik iz vzgojno-varst­venega zavoda, ki mu je hudo, ker letos ne bo mogel obleči kostuma dedka Mraza. Kar smo nekoč zdravili z aloe vero, zdaj potrebuje velikanski obliž. Najhuje pa je, da smo prenehali verjeti v Ameriko.

Preberite še:

Komentarji: