Sindrom pametnega otroka
Dolžnost dobrih staršev je, da stopijo v boj in skupaj z otrokom premagajo njegovo prirojeno lenobo.
Odpri galerijo
Otroci se v osnovni šoli srečajo z neposredno povezavo med pametjo in učenjem oziroma delom. FOTO: Thinkstock
Obstaja več načinov, s katerimi se opredeljuje inteligenca. Lahko jo opredelimo kot sposobnost posameznika, da se zna uspešno spopasti z novimi situacijami, ali kot sposobnost proučevanja problema iz različnih zornih kotov. Ne glede na to, kako jo opredelimo, vsekakor domnevamo, da je dobro, da je nekdo visoko inteligenten, in da bodo visoko inteligentni otroci pozneje v življenju zelo uspešni.
Visoka inteligenca je zagotovo določena vrsta prednosti, a vse kaže, da le ni dovolj, da bi nekdo živel zadovoljno in uspešno življenje. Raziskovanje poznejših življenjskih usod visoko inteligentnih otrok je namreč pokazalo, da številni od njih niso imeli ne uspešnega ne srečnega življenja.
V iskanju odgovorov na vprašanje, katera umska ali duševna lastnost je potrebna, da bi bil človek v življenju uspešen, so se raziskovalci lotili dela v obratnem vrstnem redu. Namesto da bi spremljali usodo inteligentnih otrok, so se usmerili na skupino uspešnih odraslih ljudi in iskali značilnosti, ki jih med seboj povezujejo. Rezultati nekaterih od teh raziskav so pokazali, da vse te ljudi povezujejo visoko izražena samodisciplina in razvite delovne navade.
Torej je pri človeku, ki se ponaša z visoko inteligenco, razvito samodisciplino in delovnimi navadami, vnaprej določeno, da bo v življenju uspešen in zadovoljen. Kaj pa se dogaja z vsemi tistimi, ki so visoko inteligentni, a nimajo delovnih navad?
Odgovor na to vprašanje nam ponuja »sindrom pametnega otroka«. Beseda »sindrom« je medicinski izraz, ki se nanaša na skupino patoloških simptomov in znakov, tako da vedno označuje nekaj negativnega. V kombinaciji s pojmom »pamet« deluje kot oksimoron oziroma nezdružljiva kombinacija.
»Sindrom pametnega otroka« je primer, ki kaže, kako lahko visoka inteligenca otroku nekaj časa pomaga, da je v šoli uspešen in da lahko s svojo inteligenco nadomesti pomanjkanje delovnih navad – navade učenja –, pozneje v življenju pa sta posledica tega akademski in življenjski neuspeh.
Osnovna šola je prilagojena inteligentnim otrokom, ki se morajo za to, da bi uspešno obvladali gradivo, učiti tudi doma. V nasprotju z njimi lahko visoko inteligentni dosegajo odličen uspeh tudi brez učenja (dela) doma. Če je tak otrok pri pouku pozoren, si zlahka zapomni gradivo, in če je še lepo vzgojen, je lahko eden najboljših učencev v razredu.
Otroci se v osnovni šoli srečajo z neposredno povezavo med pametjo in učenjem oziroma delom. Izhajajo iz tega, da se morajo tisti, ki niso dovolj pametni, doma veliko učiti. Prepričani so, da se tisti, ki je pametnejši, manj uči, najpametnejšim pa se sploh ni treba učiti. Zato otroci med seboj tajijo, da so se učili, ker jih je strah, da bodo videti neumni. Ker tudi brez učenja ostajajo uspešni, si pametni ustvarijo samopodobo s precenjeno sliko svojih umskih sposobnosti.
Vse dokler gradivo, ki ga mora usvojiti, ni preveč obsežno – tako v osnovni šoli –, je pametni otrok z improviziranjem sposoben dobivati solidne ocene. Ker ne dobiva slabih ocen, starši nimajo signala, da nekaj ni v redu, in ne gredo v akcijo, saj se ne zavedajo težav, s katerimi se bo srečeval v srednji šoli in na fakulteti.
Pri usvajanju obsežnejšega gradiva inteligenca ni dovolj. Da bi si otrok pridobil obsežno znanje, mora temu posvetiti določen čas – mora delati oziroma se mora učiti. Če se hoče učiti, pa mora sesti in »greti stol«. Če ima delovno navado učenja, to zanj ni problem. Pametni, ki si ni pridobil učnih navad, pa ima do neprijetnega občutka, ki ga v njem zbuja učenje, velik odpor. Da bi se izognil tej neprijetnosti, ves čas počne nekaj drugega in prelaga učenje. Uči se kampanjsko: začne šele takrat, ko postane zanj neprijetnost, ki jo občuti, ker se ne uči, večja od neprijetnosti, ki mu jo povzroča učenje. Bolj ko se ima za pametnega, krajši rok si določi za določeno gradivo. Če ne dobi visoke ocene, s tem še potrdi superiornost svojih umskih sposobnosti: »Če bi imel le še en dan za učenje …« Celo če mora na popravni izpit iz dveh predmetov, je po tem, ko ju opravi, še naprej prepričan, da je dovolj inteligenten, da mu bo tudi v prihodnjem letu uspelo končati razred, zato v svojem načinu učenja ničesar ne spremeni.
Mladostnik se odreče šolanju, ko s tem, ko preceni svoje sposobnosti, hkrati pa podcenjuje obseg gradiva, dopusti, da se nakopiči toliko gradiva, da dojame, da ga ne bo mogel predelati. To se pogosto zgodi v prvem razredu srednje šole ali takrat, ko se kot študent sooči s kakšnim obsežnim izpitom na fakulteti. Ko zaradi neuspeha zaostane v šolanju, hkrati pa spozna, da vrstniki, ki jih je imel za bistveno manj pametne, uspešno opravljajo izpite in napredujejo, mladostnik zapade v krizo identitete. Ob tem spremeni sliko o sebi. Misli, da je neumen in nesposoben, ter začne samega sebe prezirati. To lahko vodi v depresijo, samodestruktivnost in druge resne težave.
Zaradi vsega tega morajo starši, ki ne pomislijo na to, da bo imel njihov pametni otrok kljub odličnim ocenam v osnovni šoli pozneje probleme, vedeti, da so delovne navade nekaj, brez česar bo ta otrok pozneje težko uspešen in zadovoljen. Mlad človek brez delovnih navad samega sebe ne more prisiliti k učenju, ker je zanj učenje neprijetno. Ko si pridobi to delovno navado, pa mu učenje ni več neprijetno in tudi nima odpora od njega. Da bi to dosegli, morajo biti starši tista zunanja prisila, ki otroka sili k učenju, vse dokler si ne pridobi te delovne navade. Ker nastajajo delovne navade ob sporih in prisili, je dolžnost dobrih staršev, da stopijo v boj in skupaj z otrokom premagajo njegovo prirojeno lenobo.
***
V Nedelu vsak drugi teden objavljamo kolumno znanega srbskega psihoterapevta Zorana Milivojevića, ki živi in deluje v Ljubljani in Beogradu. Z njim se je mogoče pogovarjati o vzgoji, spolnosti, ljubezni in tudi težavah, kot so denimo različne zasvojenosti. Zoran Milivojević je avtor mnogih knjižnih uspešnic, med katerimi so v slovenščino prevedene Emocije – razumevanje čustev v psihoterapiji, Formule ljubezni, Ulovimo ljubezen, Mala knjiga za velike starše in Igre, ki jih igrajo narkomani.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Visoka inteligenca je zagotovo določena vrsta prednosti, a vse kaže, da le ni dovolj, da bi nekdo živel zadovoljno in uspešno življenje. Raziskovanje poznejših življenjskih usod visoko inteligentnih otrok je namreč pokazalo, da številni od njih niso imeli ne uspešnega ne srečnega življenja.
V iskanju odgovorov na vprašanje, katera umska ali duševna lastnost je potrebna, da bi bil človek v življenju uspešen, so se raziskovalci lotili dela v obratnem vrstnem redu. Namesto da bi spremljali usodo inteligentnih otrok, so se usmerili na skupino uspešnih odraslih ljudi in iskali značilnosti, ki jih med seboj povezujejo. Rezultati nekaterih od teh raziskav so pokazali, da vse te ljudi povezujejo visoko izražena samodisciplina in razvite delovne navade.
Torej je pri človeku, ki se ponaša z visoko inteligenco, razvito samodisciplino in delovnimi navadami, vnaprej določeno, da bo v življenju uspešen in zadovoljen. Kaj pa se dogaja z vsemi tistimi, ki so visoko inteligentni, a nimajo delovnih navad?
Odgovor na to vprašanje nam ponuja »sindrom pametnega otroka«. Beseda »sindrom« je medicinski izraz, ki se nanaša na skupino patoloških simptomov in znakov, tako da vedno označuje nekaj negativnega. V kombinaciji s pojmom »pamet« deluje kot oksimoron oziroma nezdružljiva kombinacija.
»Sindrom pametnega otroka« je primer, ki kaže, kako lahko visoka inteligenca otroku nekaj časa pomaga, da je v šoli uspešen in da lahko s svojo inteligenco nadomesti pomanjkanje delovnih navad – navade učenja –, pozneje v življenju pa sta posledica tega akademski in življenjski neuspeh.
Osnovna šola je prilagojena inteligentnim otrokom, ki se morajo za to, da bi uspešno obvladali gradivo, učiti tudi doma. V nasprotju z njimi lahko visoko inteligentni dosegajo odličen uspeh tudi brez učenja (dela) doma. Če je tak otrok pri pouku pozoren, si zlahka zapomni gradivo, in če je še lepo vzgojen, je lahko eden najboljših učencev v razredu.
Otroci se v osnovni šoli srečajo z neposredno povezavo med pametjo in učenjem oziroma delom. Izhajajo iz tega, da se morajo tisti, ki niso dovolj pametni, doma veliko učiti. Prepričani so, da se tisti, ki je pametnejši, manj uči, najpametnejšim pa se sploh ni treba učiti. Zato otroci med seboj tajijo, da so se učili, ker jih je strah, da bodo videti neumni. Ker tudi brez učenja ostajajo uspešni, si pametni ustvarijo samopodobo s precenjeno sliko svojih umskih sposobnosti.
Vse dokler gradivo, ki ga mora usvojiti, ni preveč obsežno – tako v osnovni šoli –, je pametni otrok z improviziranjem sposoben dobivati solidne ocene. Ker ne dobiva slabih ocen, starši nimajo signala, da nekaj ni v redu, in ne gredo v akcijo, saj se ne zavedajo težav, s katerimi se bo srečeval v srednji šoli in na fakulteti.
Pri usvajanju obsežnejšega gradiva inteligenca ni dovolj. Da bi si otrok pridobil obsežno znanje, mora temu posvetiti določen čas – mora delati oziroma se mora učiti. Če se hoče učiti, pa mora sesti in »greti stol«. Če ima delovno navado učenja, to zanj ni problem. Pametni, ki si ni pridobil učnih navad, pa ima do neprijetnega občutka, ki ga v njem zbuja učenje, velik odpor. Da bi se izognil tej neprijetnosti, ves čas počne nekaj drugega in prelaga učenje. Uči se kampanjsko: začne šele takrat, ko postane zanj neprijetnost, ki jo občuti, ker se ne uči, večja od neprijetnosti, ki mu jo povzroča učenje. Bolj ko se ima za pametnega, krajši rok si določi za določeno gradivo. Če ne dobi visoke ocene, s tem še potrdi superiornost svojih umskih sposobnosti: »Če bi imel le še en dan za učenje …« Celo če mora na popravni izpit iz dveh predmetov, je po tem, ko ju opravi, še naprej prepričan, da je dovolj inteligenten, da mu bo tudi v prihodnjem letu uspelo končati razred, zato v svojem načinu učenja ničesar ne spremeni.
Mladostnik se odreče šolanju, ko s tem, ko preceni svoje sposobnosti, hkrati pa podcenjuje obseg gradiva, dopusti, da se nakopiči toliko gradiva, da dojame, da ga ne bo mogel predelati. To se pogosto zgodi v prvem razredu srednje šole ali takrat, ko se kot študent sooči s kakšnim obsežnim izpitom na fakulteti. Ko zaradi neuspeha zaostane v šolanju, hkrati pa spozna, da vrstniki, ki jih je imel za bistveno manj pametne, uspešno opravljajo izpite in napredujejo, mladostnik zapade v krizo identitete. Ob tem spremeni sliko o sebi. Misli, da je neumen in nesposoben, ter začne samega sebe prezirati. To lahko vodi v depresijo, samodestruktivnost in druge resne težave.
Zaradi vsega tega morajo starši, ki ne pomislijo na to, da bo imel njihov pametni otrok kljub odličnim ocenam v osnovni šoli pozneje probleme, vedeti, da so delovne navade nekaj, brez česar bo ta otrok pozneje težko uspešen in zadovoljen. Mlad človek brez delovnih navad samega sebe ne more prisiliti k učenju, ker je zanj učenje neprijetno. Ko si pridobi to delovno navado, pa mu učenje ni več neprijetno in tudi nima odpora od njega. Da bi to dosegli, morajo biti starši tista zunanja prisila, ki otroka sili k učenju, vse dokler si ne pridobi te delovne navade. Ker nastajajo delovne navade ob sporih in prisili, je dolžnost dobrih staršev, da stopijo v boj in skupaj z otrokom premagajo njegovo prirojeno lenobo.
***
V Nedelu vsak drugi teden objavljamo kolumno znanega srbskega psihoterapevta Zorana Milivojevića, ki živi in deluje v Ljubljani in Beogradu. Z njim se je mogoče pogovarjati o vzgoji, spolnosti, ljubezni in tudi težavah, kot so denimo različne zasvojenosti. Zoran Milivojević je avtor mnogih knjižnih uspešnic, med katerimi so v slovenščino prevedene Emocije – razumevanje čustev v psihoterapiji, Formule ljubezni, Ulovimo ljubezen, Mala knjiga za velike starše in Igre, ki jih igrajo narkomani.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
