Tretji je med nama
Razočaranje ob odprtju darila, ki ti ni všeč, vsak izrazi po svoje.Nekateri znajo mojstrsko zaigrati navdušenje in se od srca zahvaliti, drugi se hipoma užalijo in naredijo sceno. Jaz daril ne znam sprejemati, če so mi všeč ali ne. Bojda mi je tisti radioaktivni oblak iz Černobila scvrl nekaj tranzistorjev, ker sem se po eksploziji reaktorja kotalil po travi in delal potičke v peskovniku. To je vsaj teorija moje mame, ki je vmes že ponarodela. Kadarkoli naredim kaj neprimernega, neustreznega, nezaželenega, kar v veliki meri zajema mojo celotno eksistenco, vajeno zamahne z roko in reče, da je vsega kriv oblak iz Černobila. Kadar prejmem darilo, nujno otrpnem. Moje obrazne mišice pričarajo nekakšen rigor mortis, oči pa globoko iz jamic nemo vpijejo o stiski, ki je preplavila moje telo.
Poglobljena analiza vsiljuje ugotovitev, da čutim pregloboko dolžnost do osebe, ki podarja. Kaj pa vem, lahko bi šlo za vrsto razlogov, ki so združili moči, da bi mi grenili vsakdan, še najlažje pa se sprijaznim z razlago, da so za vse skupaj krivi starši. A ni večinoma tako? Ne pravijo zaman, da nam prvo polovico življenja uničijo starši, drugo pa otroci.
Vsemu povedanemu navkljub pa se je enkrat zgodil sproščujoč kolaps mojega odziva na prejeto darilo. To je bilo še v času, ko sem še čakal na prvo sivo dlako in stokal zaradi bolečin, ki jih povzroča modrostni zob. S takratno punco sva organizirala božično zabavo za pare. Dogovorili smo se, da se bomo vzajemno obdarili, vsak je pripravil svojo paradno jed. Darilo, ki je bilo namenjeno nama, je bilo nenavadne oblike, sprva sem pomislil, da gre za električno zobno ščetko, po velikosti in teži se mi je zdelo še najbolj verjetno.
A ko sem zadevo odprl in so že vsi nestrpno čakali na mojo slavno reakcijo, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Bruhnil sem v strašanski krohot, ko sem iz škatle potegnil velikanski umetni penis na baterije. Zadeva je bila veličastna, mogočna, kaj naj rečem, predmet za na oltar. Kmalu je smeh preplavil celotno sobo in postalo je blaženo, kot se za konec leta spodobi. No, izkazalo se je, da se zadeva ni zdela duhovita moji punci, čeprav je to poskušala prikriti. Ne nazadnje je darilo svoje predvidevalo. Prijatelja, ki sta nama poklonila umetni penis, sta trdila, da gre za hec, da sta bila brez idej in podobno.
Čez nekaj dni sem se spomnil na gumenjaka in punco vprašal, ali ve, kaj se je z njim zgodilo. Pa je povedala, da ga je vzela in skrila med svoje spodnje perilo. Predvidevam, da gre za samoumevno bivališče tovrstnih pripomočkov, profesionalci pa ga imajo verjetno kar v nočni omarici. Vprašal sem jo, ali si ga lahko ponovno ogledam, pa jo je zanimalo, zakaj. In takrat sem spoznal – tretji je med nama. Peklenski stroj, ki je nemo počival med njenimi modrci, je glasno izzival mojo moškost in zahteval spremembe v seksualni dinamiki. Bil sem zmeden, če sem se želel soočiti z njim, sem se moral soočiti z njo, predvsem pa sem se moral soočiti s seboj. V bistvu me je umetni penis začel vzgajati v komunikaciji.
Saj vem, pravi moški se ne bojijo umetnih penisov, gledal sem Klub golih pesti in vse to, in lahko bi zapisal, da se nisem počutil ogroženega. Ampak to ni res, počutil sem se ogroženega, še kako, in še danes sem prepričan, da nismo razvili umetne inteligence in imamo civilizacijske zadržke do robotov prav zaradi moške negotovosti pred umetnimi penisi. Tudi če mu odstraniš baterije, grožnje v celoti ne odpraviš. Presneto, ne moreš zmagati, verjemite, v takšnih primerih pride prav celo rigor mortis. A potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega, razgrnilo se je nebo in posijal je žarek upanja, ko je punci prijateljica za rojstni dan podarila še en penis na baterije. Tokrat manjšega kovinskega, takšnega fensi. Ha. Ko sta bila kar dva v njenem predalu, sem začutil olajšanje. Veliki gumijasti je dobil konkurenco in jaz sem spet lažje zadihal. Več pa ne povem.
