Triletnik se je prelevil v dojenčka
Pustimo otrokom biti otroci, sami pa se naučimo biti odrasli, ki znajo vzgajati.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Pozdravljeni, sem mamica triletnika in enoletnice. Moram priznati, da si nisem predstavljala, kako naporno je vzgajati. Ob vašem svetovanju pa dobivam boljši uvid in bolje razumem otroke, čeprav mi je na trenutke tako težko in se izgubljam, sploh s triletnikom.
Imam občutek, da je najbolj trmast otrok na tem svetu, ki ne popušča niti za milimeter. Sprašujem se, ali so to faze v razvoju ali je z njim kaj narobe. Pa da ne bo pomote, sem zelo ponosna nanj, ker tako napreduje in je prisrčen fant. Kar me v zadnjem času zelo moti, je to, da se je čisto »podojenčkal«.
Ne zna več govoriti v prvi osebi, pil bi mleko iz stekleničke, pripravljene za sestrico, popačeno govori, kaže s prstom in ne govori, kakor da je star eno leto. Tako me živcira, ker vem, da vse to zna, malo pa sem zaskrbljena, ali ni šel nazaj v razvoju. Drugim stvarem normalni sledi, se razvija in jih razume.
Ne vem, ali naj ga ignoriram ali vsakič opomnim. Drugi problem pa imamo s sosedom, ki je star pet let. Naš fant se spravlja nanj, ga udari, mu ukazuje, sosed pa je bolj mirne narave in si nič ne upa. Sita sem že stati zraven in biti policaj. Velikokrat tudi ne vem, kako bi odreagirala. Hvala za odgovore. Mojca
Draga mamica Mojca, vse, kar čutite ob vzgajanju, je normalno. Prav je, da si želite razumeti in se naučiti vzgoje. Večina staršev se srečuje s takimi tegobami, vprašanje pa je, koliko je želje po širšem znanju. Občutki, ki se porajajo v vas, so del vaše preteklosti in vzgoje, ki ste je bili deležni. Zakaj nam nekje otroci stopijo na živce, zakaj nimamo potrpljenja, zakaj nas otrok iritira, vse to je odraz naše zgodbe in naših »zapisov«, ki smo jih večino dobili med odraščanjem in ob različnih neljubih izkušnjah.
Prav je, da znamo razumeti sebe, in se v takih primerih čustveno oddaljiti od tega, ker lahko s svojimi avtopiloti v vzgoji zelo škodujemo otroku. Pogosto od staršev slišim, da je njihov otrok najbolj glasen, najbolj trmast, najbolj nepopustljiv. Tako čutite, ker ste s svojimi otroki čustveno najbolj tesno povezani. Zato so tudi občutja tako intenzivna. Sosedovega ali prijateljičinega otroka nikoli ne doživljamo tako čustveno kot svojega.
Obrniva zgodbo, da je trmo bolje videti kot vztrajnost, kar je odlična vrlina za napredek, nepopustljivost in samozavest otroka, to pa je dobra predispozicija za odraščanje. Seveda smo mu starši pri tem zgled in ga v pravi smeri učimo vztrajnosti in nepopustljivosti.
Otroke je vedno treba dojemati kot človečke v razvoju in odraščanju, z malo razuma in veliko čustvovanja. Starši pa že zelo hitro pričakujete, da se bodo obnašali kot odrasli in ravnali večino svojega življenja razumno. Pustimo otrokom biti otroci, sami pa se naučimo biti odrasli, ki znajo vzgajati.
Problem, ki ga omenjate in vas moti, je prehodna faza, ki se pojavi pri večini otrok. Sploh če ima mlajšo sestrico, se poistoveti z njo, torej pačenje, govorjenje v drugi osebi, znaki, da je kot dojenček, niso nič takega, kar bi nas lahko skrbelo z vidika nazadovanja v razvoju. Gre za konglomerat dejavnikov. Malce mu je všeč, da je spet »majhen«, tako tudi pridobi vašo pozornost, ki se od rojstva deklice deli na oba, malce mu je zabavno, da je tak kot ona, čeprav je rad veliki brat.
Pustite mu, naj se izživi, vi se do njega obnašajte, kot da tega ni. Ne popravljajte ga, bodite tudi sami kdaj igrivi in bodite vsi dojenčki. Ko otrok vidi, da je vse, kar se mu dogaja v razvoju, sprejemljivo, tudi hitreje popusti. Bolj ga opozarjamo, da je že velik, naj ne govori tako, naj se obnaša letom primerno, bolj bomo izzvali učinek, ki si ga ne želimo. Nerazumljen otrok, živčni starši, slaba energija – naporno družinsko življenje.
Problem s prestrašenim petletnim sosedom pa uredite tako, da sina obvezno ustavite, če se do njega vede agresivno. Nedopustno je, da ga udari, da mu ukazuje, čeprav to počne zato, ker lahko. Otroka moramo učiti zdrave socializacije. Kratko in jedrnato mu ponavljajte, da tega ne dovolite, če pa ne upošteva dogovorjenega, se igra konča in odidete domov oziroma obratno.
Če mu je prijatelj tako pomemben, da se rad igra z njim, bo hitro dojel, kaj lahko in česa ne sme. To pomeni, da ste v določeni fazi kot kanja nad otrokom in poskrbite, da bo sleherno sekundo pod nadzorom. Če se to dogaja ves čas, fanta ne smeta biti sama. Zakaj se petletnik ne postavi zase, je veliko razlogov. Eden od njih in najbolj verjeten je ta, da je prestrašen od vzgoje in enakega pristopa doma in si ne upa več reagirati.
Zato moramo za svojega otroka poskrbeti, da mu ne povzroči enake izkušnje. Otroke učimo, da se imamo radi in da je igra s prijatelji lahko veliko bolj zabavna in sproščena kot nasilje. To zahteva našo stoodstotno pozornost v danih fazah razvoja.
Lepo, da v sinu prepoznavate tudi srčnost in napredek. To naj vam bo vodilo za bolj sproščen in miren pogled nanj. Veliko uspeha vam želim pri vzgoji.
Imam občutek, da je najbolj trmast otrok na tem svetu, ki ne popušča niti za milimeter. Sprašujem se, ali so to faze v razvoju ali je z njim kaj narobe. Pa da ne bo pomote, sem zelo ponosna nanj, ker tako napreduje in je prisrčen fant. Kar me v zadnjem času zelo moti, je to, da se je čisto »podojenčkal«.
Ne zna več govoriti v prvi osebi, pil bi mleko iz stekleničke, pripravljene za sestrico, popačeno govori, kaže s prstom in ne govori, kakor da je star eno leto. Tako me živcira, ker vem, da vse to zna, malo pa sem zaskrbljena, ali ni šel nazaj v razvoju. Drugim stvarem normalni sledi, se razvija in jih razume.
Ne vem, ali naj ga ignoriram ali vsakič opomnim. Drugi problem pa imamo s sosedom, ki je star pet let. Naš fant se spravlja nanj, ga udari, mu ukazuje, sosed pa je bolj mirne narave in si nič ne upa. Sita sem že stati zraven in biti policaj. Velikokrat tudi ne vem, kako bi odreagirala. Hvala za odgovore. Mojca
Draga mamica Mojca, vse, kar čutite ob vzgajanju, je normalno. Prav je, da si želite razumeti in se naučiti vzgoje. Večina staršev se srečuje s takimi tegobami, vprašanje pa je, koliko je želje po širšem znanju. Občutki, ki se porajajo v vas, so del vaše preteklosti in vzgoje, ki ste je bili deležni. Zakaj nam nekje otroci stopijo na živce, zakaj nimamo potrpljenja, zakaj nas otrok iritira, vse to je odraz naše zgodbe in naših »zapisov«, ki smo jih večino dobili med odraščanjem in ob različnih neljubih izkušnjah.
Prav je, da znamo razumeti sebe, in se v takih primerih čustveno oddaljiti od tega, ker lahko s svojimi avtopiloti v vzgoji zelo škodujemo otroku. Pogosto od staršev slišim, da je njihov otrok najbolj glasen, najbolj trmast, najbolj nepopustljiv. Tako čutite, ker ste s svojimi otroki čustveno najbolj tesno povezani. Zato so tudi občutja tako intenzivna. Sosedovega ali prijateljičinega otroka nikoli ne doživljamo tako čustveno kot svojega.
Obrniva zgodbo, da je trmo bolje videti kot vztrajnost, kar je odlična vrlina za napredek, nepopustljivost in samozavest otroka, to pa je dobra predispozicija za odraščanje. Seveda smo mu starši pri tem zgled in ga v pravi smeri učimo vztrajnosti in nepopustljivosti.
Otroke je vedno treba dojemati kot človečke v razvoju in odraščanju, z malo razuma in veliko čustvovanja. Starši pa že zelo hitro pričakujete, da se bodo obnašali kot odrasli in ravnali večino svojega življenja razumno. Pustimo otrokom biti otroci, sami pa se naučimo biti odrasli, ki znajo vzgajati.
Po elektronski pošti
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.
Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Scir, diplomirani fizioterapevt.
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.
Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Scir, diplomirani fizioterapevt.
Problem, ki ga omenjate in vas moti, je prehodna faza, ki se pojavi pri večini otrok. Sploh če ima mlajšo sestrico, se poistoveti z njo, torej pačenje, govorjenje v drugi osebi, znaki, da je kot dojenček, niso nič takega, kar bi nas lahko skrbelo z vidika nazadovanja v razvoju. Gre za konglomerat dejavnikov. Malce mu je všeč, da je spet »majhen«, tako tudi pridobi vašo pozornost, ki se od rojstva deklice deli na oba, malce mu je zabavno, da je tak kot ona, čeprav je rad veliki brat.
Pustite mu, naj se izživi, vi se do njega obnašajte, kot da tega ni. Ne popravljajte ga, bodite tudi sami kdaj igrivi in bodite vsi dojenčki. Ko otrok vidi, da je vse, kar se mu dogaja v razvoju, sprejemljivo, tudi hitreje popusti. Bolj ga opozarjamo, da je že velik, naj ne govori tako, naj se obnaša letom primerno, bolj bomo izzvali učinek, ki si ga ne želimo. Nerazumljen otrok, živčni starši, slaba energija – naporno družinsko življenje.
Problem s prestrašenim petletnim sosedom pa uredite tako, da sina obvezno ustavite, če se do njega vede agresivno. Nedopustno je, da ga udari, da mu ukazuje, čeprav to počne zato, ker lahko. Otroka moramo učiti zdrave socializacije. Kratko in jedrnato mu ponavljajte, da tega ne dovolite, če pa ne upošteva dogovorjenega, se igra konča in odidete domov oziroma obratno.
Če mu je prijatelj tako pomemben, da se rad igra z njim, bo hitro dojel, kaj lahko in česa ne sme. To pomeni, da ste v določeni fazi kot kanja nad otrokom in poskrbite, da bo sleherno sekundo pod nadzorom. Če se to dogaja ves čas, fanta ne smeta biti sama. Zakaj se petletnik ne postavi zase, je veliko razlogov. Eden od njih in najbolj verjeten je ta, da je prestrašen od vzgoje in enakega pristopa doma in si ne upa več reagirati.
Zato moramo za svojega otroka poskrbeti, da mu ne povzroči enake izkušnje. Otroke učimo, da se imamo radi in da je igra s prijatelji lahko veliko bolj zabavna in sproščena kot nasilje. To zahteva našo stoodstotno pozornost v danih fazah razvoja.
Lepo, da v sinu prepoznavate tudi srčnost in napredek. To naj vam bo vodilo za bolj sproščen in miren pogled nanj. Veliko uspeha vam želim pri vzgoji.
