Turbo anus je v dopustnih okvirih svobode izražanja
Ustavno sodišče: Sašo Hribar je bil upravičen do posebej ostrih besed, ko se je odzval na cenzuro urednika Petra Radovića
Odpri galerijo
Ustavno sodišče je dokončno zapečatilo afero Turbo anus. Foto Blaž Samec
Ljubljana – Izrazi, kot so turbo anus, tampon cona in podobno, s katerimi se je voditelj in satirik Sašo Hribar odzval na cenzuro nekdanjega urednika na nacionalni RTV Petra Radovića pred skoraj desetletjem, so v dopustnih okvirih svobode izražanja. Tako so odločili ustavni sodniki, ki so zato razveljavili sodbo, po kateri bi moral Hribar plačati odškodnino Radoviću, njegov tožbeni zahtevek pa so zavrnili.
Hribar je sporne besede izrekel po predvajanju televizijske oddaje Hri-bar, v kateri je 10. oktobra 2009 gostovala (takratna) predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak. Hribar jo je takrat vprašal, ali bi bila za stranko rešitev, če bi vajeti prevzel Jože Možina, takratni direktor TV Slovenija, ki ga je pred časom politični analitik Boštjan M. Turk označil za najboljšega slovenskega politika. Novakova je odgovorila, da nima nič proti, po posredovanju Radovića pa ta del v oddaji, ki so jo snemali dan prej, ni bil objavljen. Hribar je to razumel kot cenzuro in se je nanjo odzval v svojih naslednjih oddajah in intervjujih za različne medije.
Okrožno sodišče je 2011. Radoviću prisodilo odškodnino 3000 evrov, višje sodišče jo je znižalo na 2000 evrov, ker da za žalitve, izrečene v okviru takratne satirične oddaje Hri-bar, velja višji tolerančni prag kot za besede, ki jih je Hribar izrekel na Radovićev račun v drugih medijih. Ustavno sodišče je taki odločitvi razveljavilo in vrnilo v ponovno presojo okrožnemu sodišču, a je to v ponovljenem sojenju kljub jasnim napotkom ustavnih sodnikov odločilo enako kot prvič, takemu stališču pa so pritrdili višji sodniki. Strinjali so se, da je bila Radovićeva cenzura kaj klavrna in vredna javne graje in glede na njegov položaj na javni RTV vsekakor pomemben predmet za javno debato, a so menili, da je način kritike, ki si jo je izbral Hribar, nedopusten.
Ustavni sodniki so takšno odločitev znova razveljavili, le da so tokrat sami zavrnili Radovićev tožbeni zahtevek. »Ustavno sodišče je pritrdilo našim argumentom, da so bile sicer ostre besede Saša Hribarja na račun urednika televizije v dopustnih okvirih svobode izražanja. Eden od razlogov za tako odločitev je, da so bile podane v okviru razprave o temi v javnem interesu, to je o cenzuri njegove oddaje od urednika televizije, kar je v demokratični družbi gotovo alarmantno dejanje. V skladu z ustaljeno sodno prakso ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je bil Hribar v okviru razprave o tako pomembni temi upravičen do še posebej ostrih in provokativnih besed,« pravi Hribarjev pooblaščenec odvetnik Rok Čeferin. Dodaja, da je njegov klient odločbe ustavnega sodišča vesel, »grenak priokus pa pušča dejstvo, da je moral na zaključek sodnega postopka čakati skoraj devet let«.
Glede načina oziroma stila izražanja že po praksi ESČP velja, da je slog izražanja del komunikacije in je kot tak varovan skupaj z vsebino izjave, uporabljeni izrazi, četudi so morebiti žaljivi ali vulgarni, lahko služijo stilističnim namenom. Ko so predmet presoje izjave, ki prispevajo k razpravi v splošnem interesu, je namreč malo prostora za omejevanje svobode izražanja.
Presoja nižjestopenjskih sodišč, ki se osredotoča zgolj na dobesedni pomen izrazov turbo anus, homo erectus, pa je pretirano ozka in utesnjujoča z vidika posameznikove pravice do svobode izražanja, saj je Hribar uporabil prispodobe, ki dopuščajo odprto večpomensko razumevanje, poudarjajo ustavni sodniki in dodajajo, da ne gre zanemariti niti ironičnega tona, ki prepoznavno zaznamuje javno izražanje satirika Hribarja.
Okrožno sodišče bo moralo ponovno odločati le o stroških pravdnega postopka. Po odločitvi višjega sodišča bi moral Radović vrniti Hribarju kar 3925 evrov stroškov, kar je skoraj še enkrat toliko, kolikor je znašala prvotno prisojena odškodnina.
Hribar je sporne besede izrekel po predvajanju televizijske oddaje Hri-bar, v kateri je 10. oktobra 2009 gostovala (takratna) predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak. Hribar jo je takrat vprašal, ali bi bila za stranko rešitev, če bi vajeti prevzel Jože Možina, takratni direktor TV Slovenija, ki ga je pred časom politični analitik Boštjan M. Turk označil za najboljšega slovenskega politika. Novakova je odgovorila, da nima nič proti, po posredovanju Radovića pa ta del v oddaji, ki so jo snemali dan prej, ni bil objavljen. Hribar je to razumel kot cenzuro in se je nanjo odzval v svojih naslednjih oddajah in intervjujih za različne medije.
Cenzura je stvar javne debate
Okrožno sodišče je 2011. Radoviću prisodilo odškodnino 3000 evrov, višje sodišče jo je znižalo na 2000 evrov, ker da za žalitve, izrečene v okviru takratne satirične oddaje Hri-bar, velja višji tolerančni prag kot za besede, ki jih je Hribar izrekel na Radovićev račun v drugih medijih. Ustavno sodišče je taki odločitvi razveljavilo in vrnilo v ponovno presojo okrožnemu sodišču, a je to v ponovljenem sojenju kljub jasnim napotkom ustavnih sodnikov odločilo enako kot prvič, takemu stališču pa so pritrdili višji sodniki. Strinjali so se, da je bila Radovićeva cenzura kaj klavrna in vredna javne graje in glede na njegov položaj na javni RTV vsekakor pomemben predmet za javno debato, a so menili, da je način kritike, ki si jo je izbral Hribar, nedopusten.
Ustavni sodniki so takšno odločitev znova razveljavili, le da so tokrat sami zavrnili Radovićev tožbeni zahtevek. »Ustavno sodišče je pritrdilo našim argumentom, da so bile sicer ostre besede Saša Hribarja na račun urednika televizije v dopustnih okvirih svobode izražanja. Eden od razlogov za tako odločitev je, da so bile podane v okviru razprave o temi v javnem interesu, to je o cenzuri njegove oddaje od urednika televizije, kar je v demokratični družbi gotovo alarmantno dejanje. V skladu z ustaljeno sodno prakso ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je bil Hribar v okviru razprave o tako pomembni temi upravičen do še posebej ostrih in provokativnih besed,« pravi Hribarjev pooblaščenec odvetnik Rok Čeferin. Dodaja, da je njegov klient odločbe ustavnega sodišča vesel, »grenak priokus pa pušča dejstvo, da je moral na zaključek sodnega postopka čakati skoraj devet let«.
Večpomensko razumevanje
Glede načina oziroma stila izražanja že po praksi ESČP velja, da je slog izražanja del komunikacije in je kot tak varovan skupaj z vsebino izjave, uporabljeni izrazi, četudi so morebiti žaljivi ali vulgarni, lahko služijo stilističnim namenom. Ko so predmet presoje izjave, ki prispevajo k razpravi v splošnem interesu, je namreč malo prostora za omejevanje svobode izražanja.
Presoja nižjestopenjskih sodišč, ki se osredotoča zgolj na dobesedni pomen izrazov turbo anus, homo erectus, pa je pretirano ozka in utesnjujoča z vidika posameznikove pravice do svobode izražanja, saj je Hribar uporabil prispodobe, ki dopuščajo odprto večpomensko razumevanje, poudarjajo ustavni sodniki in dodajajo, da ne gre zanemariti niti ironičnega tona, ki prepoznavno zaznamuje javno izražanje satirika Hribarja.
Okrožno sodišče bo moralo ponovno odločati le o stroških pravdnega postopka. Po odločitvi višjega sodišča bi moral Radović vrniti Hribarju kar 3925 evrov stroškov, kar je skoraj še enkrat toliko, kolikor je znašala prvotno prisojena odškodnina.
