Obstaja 60-odstotna verjetnost, da se groza ponovi
V času pospravljanja posledic vremenske groze se že postavlja vprašanje izboljšanja odpornosti proti takim dogodkom. A kot opozarja stroka, je pri nas premalo ljudi, da bi zasnovali pravo sanacijo, poleg tega za take projekte pogosto zmanjka denarja in tudi politika izgubi interes zanje, če ne prinesejo rezultatov v enem mandatu. Sanacija Železnikov po poplavah leta 2007 se tako končuje letos.
Ogromna sila in ogromne napetosti so se sprostile ob vremenski ujmi, voda je odnašala veliko materiala, od dreves do pločevine in delov stavb, našteva vodarka Lidija Globevnik, ki s kolegi zabija količke ob Muri. Ti bodo kazali, do kod je segla voda. Za sanacijo, ki bi povečala odpornost infrastrukture in stavb, pa je opozorila na tri enakovredne in vzporedne ukrepe. Poskrbeti bo treba za zadrževanje vode v pobočjih, kar smo nekoč že znali, to pa znajo tudi v marsikateri drugi alpski državi. Drugo je zadrževanje vode po celih porečjih. Za to so potrebni novi zadrževalniki vode, nove razlivne površine, ki zmanjšajo hitrost in rušilnost vode, pa tudi gozdovi in druge naravne površine, ki vpijejo vodo.
Podhranjen sistem
Stroka opozarja, da je velikokrat po intervencijah interes za sanacijo izpuhtel, obljubljenega denarja pa ni bilo. Poleg tega bi morale biti strukture za tako velike in dolgotrajne projekte čim bolj neodvisne, pravi Primož Banovec, direktor Inštituta za vodarstvo in docent na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Dodaja, da po prvih analizah kaže, da so Slovenijo zalile lokalno največ 250-letne vode, kar je seveda izjemen in tudi tragičen dogodek. Potrebno pa se je zavedati, da imamo okoli 60-odstotno verjetnost, da v svojem življenju doživimo visoke vode s 100 letno povratno dobo, kar se sliši precej resno. Banovec sicer meni, da bi se morali lotiti tudi radikalnih ukrepov, kot je odstranjevanje ilegalno zgrajenih zgradb na poplavnih območjih, namesto njihove legalizacije. Tudi razpršenost poselitve ni najboljša rešitev za take ekstreme. Absolutna prioriteta pa je izboljšati organiziranost celotnega sistema, vse je treba narediti na podlagi ustreznih analiz.
Drugi pomemben ukrep bo povečanje odpornosti stavb in infrastrukture proti poplavam pa tudi proti drevesom, pločevini in drugim predmetom, ki jih voda prinese s sabo. To velja tako za objekte vzdolž rek kot za brežine in objekte nad vodo. Marjan Pipenbaher, eden največjih projektantov mostov, pravi, da je največja težava vmesni podpornik mostu, ki je v strugi. Material, ki ga prinese voda in ga vmesni podpornik zadržuje, poveča oviro še za 30 do 40 odstotkov, voda pa se vrtinči in spodjeda tudi obrežne podpornike mostu.
Pipenbaher opozarja, da so mostovi grajeni za stoletne vode (to ne pomeni, da se zgodijo enkrat na sto let, temveč da je vsako leto odstotek možnosti zanje), zaradi varnosti pa so višji za zgolj meter ali dva. Težava pa je, da se stoletne vode pojavljajo že vsakih pet let (20-odstotna verjetnost vsako leto), petstoletne pa postajajo stoletne. »Novi mostovi bodo morali imeti drugačne profile, pri njih bo treba upoštevati nova varnostna tveganja in ne bodo imeli podpornih stebrov v strugi. Takšni so od 10 do 20 odstotkov dražji, vendar se to vrne zaradi preprostejšega vzdrževanja in daljše življenjske dobe,« pravi Pipenbaher.
Pred projekti, pri katerih je pomembna le najnižja cena, svari tudi Lidija Globevnik. »Marsikje projekti niso narejeni tako, kot bi bilo treba. Zato je nujno, da v razpisih cena ni edino merilo, pomemben pa je tudi dober nadzor, s sodelovanjem lokalne skupnosti,« pove Globevnik, ki kot tretji sklop ukrepov navaja povečanje odpornosti vsakega. To so dobro izolirane stavbe, brez kleti, ali pa vsaj brez vrednejših stvari, s pripravljenimi škornji in lopatami in radiem na baterije, s katerim je mogoče spremljati opozorila.
»Zdaj je treba dobro premisliti in upoštevati nove razmere, tudi dvig temperature in močnejše nalive,« pravi Pipenbaher, ki še opozori, da človek strašno posega v prostor. Kot dodaja, gradijo tudi v pobočjih, kjer je tako, kot bi zemljo namazal na laporno podlago, in je normalno, da se sprožijo plazovi.
Na velikih plazovih bo treba vzpostaviti sisteme za opazovanje.
Premalo ljudi, da bi zasnovali pravo sanacijo.
Ocene o stroških sanacije nima še nihče.
Tina Peternel z Geološkega zavoda Slovenije je povedala, da se voda umika, plazovi pa še vedno nastajajo. Na velikih plazovih bo treba vzpostaviti sisteme za opazovanje, da bodo dobili prave podatke za sanacijo. Sanacijski ukrepi so gradnja podpornih zidov in drenažni sistemi. Kot dodaja, bi se nekaterim najhujšim posledicam naravne nesreče lahko izognili, v prihodnje bo zato treba sedanjo katastrofo upoštevati v občinskih prostorskih načrtih.
Cenejša je preventiva kot kurativa
Slovenija ima pestro geologijo in dinamično geografijo, zato je tudi tako privlačna. Vendar to prinaša nevarnost poplav in plazov, posebej pri nestrokovnih posegih. Zato Tina Peternel predlaga gradnjo drenažnih jarkov, čiščenje hudourniških strug in preprečevanje golosekov. Po vsej Sloveniji so ogrožene stavbe in ceste, ki so vsekane v pobočja. »Preventiva je veliko cenejša kot kurativa,« meni.
Ocene o stroških sanacije nima še nihče, a gotovo bo šla v milijarde evrov. Pri tem niso upoštevani različno zavarovane hiše, podjetja, avtomobili in drugo premoženje. Vsi pa se strinjajo, da bo prava sanacija trajala deset let ali več, in vsi občudujejo solidarnost in delavnost ljudi, ki so v nekaj urah počistili svoje domove.
