Arhitektura prestopa iz opere v dramo ali intimni teater

Britanska prestolnica je eden od glavnih centrov arhitekturne industrije, ki tako po kapaciteti znanja kot izkušenj mladim arhitektom nudi obilo priložnosti.
Fotografija: Z minimalnim trudom mora arhitektura kljubovati času, tako se tudi ljudje, ki z njo bivajo, poistovetijo s krajino. FOTO: Osebni arhiv
Odpri galerijo
Z minimalnim trudom mora arhitektura kljubovati času, tako se tudi ljudje, ki z njo bivajo, poistovetijo s krajino. FOTO: Osebni arhiv

Pandemija koronavirusa je neizbrisno spremenila pogled na arhitekturo. Delovni in bivanjski objekti so se pogosto izkazali za neprilagodljive in neprimerne, zato bo zanimivo opazovati, v katero smer se bo obrnil trend gradnje novih stavb. Arhitekt Iztok Hvala je v Londonu že pred leti našel izjemno delovno okolje. Britanska prestolnica je eden od glavnih centrov arhitekturne industrije, ki tako po kapaciteti znanja kot izkušenj mladim arhitektom nudi obilo priložnosti.

Tujina je bila po študiju logičen korak naprej. Začel je v – za britanske razmere – manjšem studiu, v katerem so se ukvarjali s stanovanjsko arhitekturo. Gregorijanske in viktorijanske vile so za dobro situirane stranke preurejali v moderne bivanjske celice, in sicer tako, da so obstoječi stavbi dodali ogromne kleti. »Za 99,9 odstotka ljudi je to nekaj nepojmljivega, čeprav je tega v Londonu kar precej, saj so v mestu zemljišča omejena. Ljudje si gradijo kleti s savnami, bazeni, kinodvoranami, vse z mislijo, da je to naložba za prihodnost. Sam sem to vzel kot zanimivo dveletno epizodo za uvid v popolnoma drug svet arhitekture. Ampak na neki stopnji sem to prerasel,« pripoveduje arhitekt in navdušen ljubiteljski fotograf.

Konec leta 2016 se je zaposlil v enem od treh največjih arhitekturnih studiev v Veliki Britaniji – multinacionalki Allford Hall Monaghan Morris. Trenutno z ekipo projektira večjo poslovno zgradbo v Indiji, ki bo lahko naenkrat gostila 22.500 ljudi. »V Indiji je prisotna tradicija gradnje iz vidnega betona, dolgo časa so se vsi želeli popolnoma izolirati od okolja, graditi steklene škatlaste stavbe z vgrajeno klimo in brez svetlobe. Mi poskušamo izkoristiti naravne danosti – zasnovati objekt, ki bo hladil oziroma senčil samega sebe, s tem je zagotovljena tudi manjša poraba naravnih virov,« pojasnjuje Iztok Hvala.

Za sogovornika sta primera dobre arhitekture Tate Modern v Londonu in nova mošeja v Ljubljani. Foto Jure Eržen
Za sogovornika sta primera dobre arhitekture Tate Modern v Londonu in nova mošeja v Ljubljani. Foto Jure Eržen


Prilagodljiva, fleksibilna arhitektura


Arhitekturno načrtovanje je počasen proces, projekt v Indiji so začeli snovati pred petimi leti, zdaj so na točki, ko bodo lahko končno začeli graditi. »Povprečni arhitekturni projekti trajajo od zasnove do izvedbe v povprečju od pet do osem let. Ne vem natančno, kako, ampak to se bo moralo spremeniti. Proces bo moral postati hitrejši,« pravi sogovornik. Glede na to, da snuje visokotehnološko stavbo v specifičnem okolju, ali obstaja meja, ki je kot arhitekt ne sme prestopiti? »Najpomembnejši je naročnik in to, koliko razume dodano vrednost, ki jo arhitekt prinese projektu. Nekateri arhitekti zasnujejo zgolj stekleno škatlo, drugi gredo korak dlje in naredijo nekaj bolj smiselnega, vpetega v kontekst in okolje.«

Na vprašanje, ali ima zaradi izkušenj že svoj pečat, ki ga potencialni naročniki vidijo in v njem prepoznajo nekoga, s katerim bi želeli sodelovati, odgovarja, da si nobena stranka ne želi biti poskusni zajček. Navsezadnje gre za ogromne finančne investicije. »Pripravljeni so na določeno tveganje, morajo pa imeti jamstvo, da se bo to tudi izplačalo. V podjetju poskušamo narediti okvir, v katerega lahko nato klient postavi skorajda vse, kar si zaželi. Naročniki od nas pričakujejo prilagodljivo, fleksibilno arhitekturo. Kot arhitekt moraš vedeti, kaj deluje, objekt mora imeti najprej funkcijo, skozi katero nato osmisliš estetiko. Ker naročniki vedo, da delamo arhitekturo, ki lahko kljubuje tudi takim čudnim časom, kot so zdaj, smo med pandemijo imeli razmeroma majhen upad projektov.«

Pandemija je spremenila arhitekturo predvsem v funkcionalnosti delovnih oziroma bivalnih prostorov. FOTO: Osebni arhiv
Pandemija je spremenila arhitekturo predvsem v funkcionalnosti delovnih oziroma bivalnih prostorov. FOTO: Osebni arhiv
Pandemija je spremenila arhitekturo predvsem v funkcionalnosti delovnih oziroma bivalnih prostorov. »V pisarnah so desetletja zasledovali trend klimatiziranih, nadzorovanih prostorov. Oken ni bilo možno odpirati, vse je bilo kontrolirano, od senčenja do temperature. Zdaj to ne deluje več, prvinske stvari se vračajo nazaj. Druga velika sprememba je fleksibilnost – oblikujemo prostore, ki se lahko spreminjajo glede na potrebe. Pri stanovanjskem delu se bo po mojem mnenju prav tako pojavila potreba po hitri prilagodljivosti. Rak rana hiš, ki so se pri nas gradile od 70. let naprej, sta prav njihova neprilagodljivost in energetska potratnost. Nemogoče jih je prilagoditi novim potrebam oziroma zahteva to velike finančne vložke. Trend so odprtost, dostop do zraka in svetlobe, zunanje površine.«

A glede na že omenjeno počasnost arhitekture ta veja ni ravno »rojena« za pandemijo, ki zahteva hiter preobrat. »Če je prav zasnovana, je. Glavna ovira arhitektov je ta, da še ne znamo naročnikov izobraziti in jih prepričati, da gredo v fazi načrtovanja korak dlje in zasledujejo prilagodljivost. Arhitekturo rad primerjam z gledališčem – kot oder je. Arhitekti postavimo scenografijo, ki se lahko takoj spremeni iz drame v opero ali pa intimni teater.«


Trgovski centri kot gnojni turi


Etika ob vsem tem ni nezanemarljiva, arhitekt namreč stavbo postavlja (tudi) za prihodnje rodove, razumevanje okolja in konteksta, v katera posega, je zato nujno. »Zgornji slog stanovanjske arhitekture sem v Londonu zapustil prav iz tega razloga. Bogataški objekti so na neki način žalostni, tudi moralno sporni. Toliko truda in vložka zgolj za to, da bo družina tam bivala tri mesece v letu. S tem ne rešuješ širše problematike, pač pa narediš nekomu življenje malo bolj udobno. Pomembno je nagovarjati širša vprašanja, v mojem primeru delovnega okolja, kamor ne smeš vnašati tujka, ampak se učiš iz tega, kar je že tam, in to poskušaš izkoristiti oziroma izboljšati. Vse z mislijo, kako bo funkcioniralo čez 25 let ali več. Objekt v Indiji je zasnovan tako, da se bodo v primeru zaprtja glavne dejavnosti prostori lahko izkoristili za druge potrebe.«



A zdi se, da je v naših mestih trend ravno obraten, kot gobe po dežju namreč rastejo trgovski centri, vsi enakega videza in zasnovani zgolj za potrebe kapitalizma. »To je norija, se strinjam. Trend nakupovanja v živo se bo prej ali slej tudi v Sloveniji drastično zmanjšal. Stavbe, ki so zelo povprečna arhitektura, pa bodo ostale žalostne lupine. Urbanisti bi morali v teh primerih zahtevati, da se ob gradnji trgovskega centra zgoraj, recimo, postavi nekaj koristnega za družbo – vrtec, kreativni center, stanovanja. Tako bi stavba z minimalnim dodatnim vložkom služila ljudem iz tega okolja. Omenjena težava je obenem pokazatelj, kako se v Sloveniji gleda na krajino. Nobenega odnosa ni do nje, skorajda vsak lahko gradi, kar si zaželi. Mladi se izseljujejo, čez leta bo krajina ostala posajena z gnojnimi turi v obliki praznih trgovskih centrov.«



Krivda, kot prizna Iztok Hvala, je tudi na strani arhitektov, saj bi morali biti bolj kritični do okolja, komunicirati z javnostjo, predstaviti prednosti dobre arhitekture. »Takšna arhitektura se odziva na prostor in kontekst, ki je bil tam še pred njo, v mislih ima širšo sliko. Z minimalnim trudom mora kljubovati času, tako se tudi ljudje, ki z njo bivajo, poistovetijo s krajino. Šele če bi bili lahko bolj vključeni v njeno nastajanje, bi prostor imel pravo identiteto.«

Zanj sta primera dobre arhitekture Tate Modern v Londonu in nova mošeja v Ljubljani. »Tate Modern je bila nekoč stara elektrarna na nabrežju Temze, ki so jo spremenili v enega od najpomembnejših kulturnih centrov na svetu. Odlično nagovori vprašanja postindustrijskega časa. Lahko bi tisto veliko lupino preprosto porušili in zgradili stanovanjsko stolpnico, pa so raje obdržali obstoječi objekt. Stavba ima značaj, iz nje veje duh časa, napolnili so jo z vsebino, pomembno za širšo družbo. Enako je z mošejo v Ljubljani. Pravi svetilnik za prihodnost je, primer izčiščene arhitekture, ki nagovarja vsakogar. Najprej je stavba in šele nato verski objekt.«



Preberite še:

Komentarji: