Izkušnja, ki je eni ne zmorejo, drugi nočejo
Šola v naravi je eden najboljših načinov usvajanja znanja, pa tudi prvega osamosvajanja otroka. Da gre za pomembne izkušnje, poudarja tako stroka kot ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. A tistih nekaj dni je marsikdaj obupno dragih. Šola v naravi je del obveznega programa, toda ministrstvo sofinancira le eno v petem razredu. Nekateri otroci tako ostajajo doma.
»Za nekatere otroke, ki se udeležijo šole v naravi, je to prvi stik z delom Slovenije, ki ga pred tem niso poznali. Prvič so se lahko dotikali morja. Samostojno stopili na smuči. Prvič so lahko šli od doma za več kot tri dni brez staršev. Zaradi takih pomembnih dogodkov ostanejo tako šola v naravi kot tudi strokovni delavci, ki so tam kot spremljevalci, v spominu mnogih učencev vse življenje. Svoje učitelje so spoznali na drugačen način, prav tako svoje sošolce in navezali bolj pristne stike,« pomen šole v naravi opisujejo na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje.
Po zakonu o osnovni šoli je šola v naravi del obveznega programa, a jo v veliki meri plačajo starši. Država namreč sofinancira eno šolo v naravi, in sicer v petem razredu v višini 82,2 evra na učenca. Prav toliko znaša bivanje za pet dni v enem od petindvajsetih domov javnega zavoda Center šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD). Vse ostale stroške, kot so prevoz, smučarske vozovnice, izposoja smučarske opreme … morajo starši, tudi za petošolce, doplačati. Poleg tega je osnovnih šol bistveno več kot domov CŠOD. Tako velikokrat šolam ne preostane drugega kot hotel, cena smučarske šole v naravi pa je hitro več sto evrov za nekaj dni.
Prostora premalo
Direktor CŠOD Branko Kumer pravi, da poskušajo šole razporediti po letih. Če neka šola dobi v času zimske sezone mesto v enem od domov v bližini smučišč, se to naslednje leto skoraj gotovo ne bo zgodilo. Kumer opaža, da je interes vsako leto večji: »Prijav na razpis je vedno več. Včasih jih je bilo za 60.000 otrok, zdaj jih je vsako leto okoli 90.000! Zlasti je problem alpsko smučanje, ker lokacij ni veliko, ujeti je treba zimski čas. Narašča pa tudi interes za naravoslovne vsebine. V povprečju imamo vsako leto v naših domovih v šoli v naravi od 62.000 do 64.000 otrok.«
Z ministrstva so odgovorili, da s CŠOD iščejo primerne objekte: »Trenutno je načrt, da bi mrežo domov razširili na vsaj 28 domov. Ministrstvo zagotavlja tudi sredstva za obnavljanje obstoječih domov.« Kumer dodaja, da bi s širitvijo mreže lahko na leto gostili od 75.000 do 80.000 otrok. Dodatni dom oziroma še eno lokacijo bodo dobili z adaptacijo doma Soča v Tolminu, iz ene lokacije bi lahko dve dobili tudi v Murski Soboti, razlaga Kumer: »A bi potrebovali tudi dodatno kadrovsko zasedbo. Tu pa je več težav.«
Sofinanciranje
Z ministrstva odgovarjajo, da zagotavljajo tudi dodatno denarno pomoč učencem, ki zaradi socialnega položaja družine ne zmorejo plačati prispevka staršev. Na vprašanje, zakaj sploh morajo starši kar koli doplačati, če gre za del obveznega programa, pa na ministrstvu odgovarjajo, da si v prihodnje želijo »zagotoviti sredstva za celotno izvedbo šole v naravi. Višina sredstev je odvisna od vrste šole v naravi, pa tudi od lokacije izvedbe. Če se starši strinjajo z višino stroškov za izvedbo, se taka šola lahko izvede, nadstandardna šola v naravi pa ni obvezna.«
Razlike med šolami so velike. OŠ Nazarje denimo učencem v devetih letih omogoči tri šole v naravi, starši pa ne plačajo popolnoma ničesar. Kot pojasnjuje ravnateljica Vesna Lešnik, za ta namen vsako leto organizirajo dobrodelni koncert, pomagajo pa tudi sponzorji. Predvideva, da bo letos sponzorskih sredstev manj, ker je bila večina tamkajšnjih podjetij močno prizadetih v ujmi: »K sreči nam je še od lani ostalo nekaj denarja, tako da bomo otrokom tudi letos omogočili brezplačne šole v naravi. To bomo poskušali nadaljevati tudi v prihodnje.« Priznava, da to lažje organizirajo, ker gre za manjšo šolo, letos jo obiskuje 240 učencev.
Ni vedno kriv denar
Lešnikova poudarja, da je šola v naravi ena najpomembnejših izkušenj, ki jo dobijo učenci: »Učiteljice spoznajo otroke v povsem drugi luči. In obratno. Stkejo se drugačne vezi.« Ravnateljica dodaja, da gredo v šolo v naravi praktično vsi učenci. Pravi, da je bolje, da šol v naravi ni preveč: »Seznanjena sem s primeri iz drugih mest, kjer gredo v šolo v naravi praktično v vsakem razredu. Ti otroci so kar malo naveličani. In potem nočejo iti.«
So pa tudi drugačne zgodbe. Nekateri se morda v razredu ne počutijo sprejeto, vedno več pa je tudi takih, ki preprosto nočejo iti. Tudi zato, ker nočejo iti stran od staršev. »Nikoli ne bodo vsi šli. Problem je, ker smo postali potrošniška družba. Otroci dobijo vse, še preden si zaželijo. Imamo preveč pokroviteljske starše in razvajene otroke, ki si želijo ostati doma, da so lahko ob svojih zaslonih,« razlaga predsednica združenja ravnateljev in ravnateljica OŠ Danile Kumar Mojca Mihelič. Pojasnjuje, da njihova šola prepoveduje uporabo vseh naprav v šolah v naravi: »Dva dni imajo abstinenčno krizo, potem pa jim postane krasno in na koncu govorijo v samih superlativih.« Dodaja, da denar vendarle ostaja največja težava: »Šole v naravi so grozljivo drage, nekateri starši pa preponosni, da bi povedali, da ne zmorejo plačila. Velikokrat jih potem učitelji pokličejo in predstavijo vse možnosti, da bi otroci vendarle lahko šli.«
