Potresi na Hrvaškem, ki jih čutimo tudi v Sloveniji, v Ljubljani niso pustili opaznih posledic. Robert Kus, vodja mestnega oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo pravi, da jih nobeden od meščanov ni poklical, javne občinske upravne stavbe, ki so vse starejše in ne najbolj potresno odporne, pa so pregledali in opazili nekaj razpok na ometu, niso pa statično ogrožene.

Šolske stavbe, v katerih ni pouka, so ravnatelji takoj pregledali, tudi trnovsko in druge Navinškove zgradbe, ki še niso bile statično okrepljene, na nobeni pa niso zaznali takih poškodb, da bi ne bile varne za uporabo. Tudi za mestne (občinske) zdravstvene domove in kulturne ustanove na oddelku nimajo podatkov, da bi nastale večje poškodbe, ki bi vplivale na statiko stavbe.

V prvih dneh februarja lani, še pred zagrebškim potresom, je bila v Ljubljani, v sklopu evropskega projekta SIQUAKE2020, štabna vaja, v kateri so preverjali usposobljenost za ukrepanje v primeru potresa. Ne samo Ljubljana, ampak celotna Ljubljanska kotlina, vključno s Kranjem, Domžalami, Litijo in Vrhniko, na primer, je potresno ogrožena. Ob katastrofalnem potresu VII. ali VIII. stopnje, kar bi bil precej močnejši potres kot ta v Petrinji in Glini, bi bil prizadet velik del države, posledice bi se merile v nekaj odstotkih BDP in država bi jih težko rešila sama, kaj šele lokalne skupnosti.

Petnajst ogroženih

V Ljubljani so problematične višje stanovanjske stavbe. Po raziskavi, ki je bila narejena pred leti, je najbolj ogroženih petnajst stolpnic, zgrajenih pred rušilnim potresom v Skopju v prvi polovici 60. let dvajsetega stoletja, pred spremembami gradbenih standardov. Za omenjene stolpnice je raziskava pokazala, da bi jih bilo del mogoče statično učvrstiti z zunanjim oklepom, del pa bi jih bilo treba okrepiti tudi notranje, za kar bi bilo treba stanovalce izseliti. V vsakem primeru bi bili stroški zelo visoki, v nekaterih primerih tudi višji kot pri novogradnji, zato bi bila verjetno najprimernejša rušitev in novogradnja. Seveda pa gre za zasebno lastnino in bi bilo treba za posege stoodstotno soglasje lastnikov, kar pa je težko doseči. Ker, pravi Robert Kus, del lastnikov take obnove noče, del jih tega ne bi moglo financirati, del pa ocenjuje, da obnova ni potrebna, delu pa, posebno tistim, ki so stanovanja tako ali drugače oddajali, to sploh ni v interesu.

Javnega denarja pa v zasebne projekte seveda ni mogoče vlagati in se tudi ne sme. Za zgodovinski del mesta se pripravlja razpis za sofinanciranje potresne obnove v sklopu projekta obnove lupin. Na to problematiko je treba gledati celostno, s številnih vidikov. V te projekte bi bilo smiselno povabiti tudi zavarovalnice in banke, ki bi omogočile ugodne kredite za lastnike stanovanj. Marca lani, pred zamenjavo vlade, so potekali dogovori, da bi Slovenija predlagala, da se sredstva kohezije uporabijo tudi za obnovo povečanja potresne odpornosti stavb, ne samo za energetsko obnovo. Po informacijah pristojnih državnih organov, pojasnjuje Robert Kus, v EU, razen v sredozemskih državah, večje podpore ni bilo. Za MOL bi bila prednostna rešitev vsaj za tiste stolpnice, ki bi jih bilo mogoče statično okrepiti od zunaj in brez selitve stanovalcev. Tudi ta vlada je to tematiko uvrstila v prioritetno, videli pa bomo, kakšna bo implementacija. Dodajmo, da koronavirus še bolj zapleta prihodnji evropski sedemletni proračun, tako da o projektih ni še prav nič jasnega.

Poleg petnajstih stolpnic so potresno najbolj ogrožene višje stavbe, ki so bile zgrajene po drugi svetovni vojni in do skopskega potresa. Posebno tiste, ki so bile slabše grajene zaradi pomanjkanja ustreznega materiala. Problem potresov je ta, da so to izjemni in praviloma ne pogosti dogodki, ki jih ljudje radi hitro pozabijo in tako tudi na njihovo nevarnost.