»Ker lahko delam še malo hitreje in ker se pacient lahko še malo hitreje sleče«

Slovensko zdravniško društvo je prejelo več pisem zdravnikov, ki kažejo na osebno stisko tako družinskih zdravnikov in pediatrov kot tudi zdravnikov drugih področij.
Fotografija: Fotografija je simbolična. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Fotografija je simbolična. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Iz slovenskega zdravniškega društva so opozorili na nevzdržne razmere med slovenskimi zdravniki. V zadnjih dveh tednih so prejeli več pisem zdravnikov, ki kažejo na veliko osebno stisko tako družinskih zdravnikov in pediatrov kot tudi zdravnikov z ostalih področij. »Pisma, ki jih prejemamo, kažejo na enormno preobremenjenost zdravnikov.« Kot dodajajo, v pismih zdravniki navajajo, da svojega dela ne morejo več opravljati in da razmišljajo o prekinitvi delovnega razmerja.
 
Opozarjajo, da preobremenjenost vodi do povečanja tveganja za napake, ki jih občutijo bolniki, in dodajajo, da si prebivalci Slovenije zaslužijo kvalitetno zdravniško oskrbo – to pa so zdravniki sposobni zagotoviti le v normalnih delovnih pogojih.
 
Priložili so anonimno pismo ene od zdravnic, ki ga objavljamo v celoti:
 
»Pred nekaj meseci smo se na zdravniškem sestanku v ZD pogovarjali, da je potrebno slediti modri knjigi in delati po normativih. Normativ za ambulanto naj bi bil 23 ali 24 pacientov (se ne spomnim natančno) na ambulanto. Ker imam opredeljenih pacientov precej čez normativ, je taka številka povsem nedosegljiva tudi v najbolj mirnem času leta. 

Ko se število pacientov na delovni listi v ambulanti približa 60 ali 70, veš, da si tisti dan kar krepko delal. Na srečo to ni vsak dan in takrat stisneš zobe in skušaš stvari, ki niso nujne, preložiti na kakšen drug dan, ko je manj pacientov. Pa malo podaljšaš ambulanto in nekako gre. 

V letošnjem januarju pa je število pacientov vsak dan močno preseglo te številke. Ko so bile sredi januarja številke v moji ambulanti vsak dan nad 90, se mi je zdela situacija že absurdna, ker takrat v resnici delaš po principih vojne medicine. Stvari, ki niso zelo pomembne, tisti hip sploh ne pridejo na vrsto. Ko sem presegla svoj »osebni rekord«, ki je bil do takrat 101 pacient, in dosegla številko 110, sem mislila, da več kot to v resnici ne gre več. Naslednji teden je bilo, po enem dnevu moje odsotnosti, konec dneva na delovni listi 152 pacientov. 152!!!!!!! Velika večina od tega na račun gripe. Telefon je zvonil neprestano. Maile sem začela gledati dve uri po koncu delovnega dne in nisem imela energije, da bi na vse odgovorila. 

»Ne upam si več govoriti pacientom po telefonu, naj še kakšen dan počakajo z vročino nad 40, pa s hudim kašljem, pa s čudnim izpuščajem ... « FOTO: Matej Družnik/Delo<br />
 
»Ne upam si več govoriti pacientom po telefonu, naj še kakšen dan počakajo z vročino nad 40, pa s hudim kašljem, pa s čudnim izpuščajem ... « FOTO: Matej Družnik/Delo
 


Danes se je številka ustavila malo pod 90. Pa vendar sem sredi ambulante prvič v življenju pomislila, da bi obupala in šla kar domov. Ne upam si več govoriti pacientom po telefonu, naj še kakšen dan počakajo z vročino nad 40, pa s hudim kašljem, pa s čudnim izpuščajem ... Pa vendar vem, da vsi, o katerih mislim, da nujno potrebujejo pregled, ne morejo priti, ker še tistih, ki pridejo, ne morem vseh pogledati do konca ordinacije. Pa jih gledam kot po tekočem traku in jih priganjam, naj se hitro slečejo in oblečejo ... Ker jaz lahko delam še malo hitreje in pacient se lahko še malo hitreje sleče, računalnik pa melje s svojo hitrostjo. Pri pisanju receptov, napotnic, potrdil, bolniških, tehničnih pripomočkov ... ne moreš pridobiti na času. Če si nestrpen in pritisneš kakšno tipko prehitro, tvegaš, da program zmrzne in potem vsi čakamo, da se spet postavi nazaj. 

Spraševala sem se, zakaj mi je bilo prav danes tako zelo težko, čeprav je bilo pacientov malo manj kot prejšnji teden. Najbrž svoje pripomore utrujenost, pa to, da sem bila tudi včeraj, ko je bila nedelja, dežurna. Predvsem pa gripa ne pojenja, pojavlja se vedno več zapletov po preboleli gripi. Vnetja ušes, pljučnice, dehidracije ... Vedno več je napotitev otrok v bolnišnico. Počasi je treba reševati tudi vse tiste težave, ki so se v tem mesecu nakopičile, pa niso prišle na vrsto. Tudi kronični bolniki zahtevajo svojo pozornost. Potem ti pa sredi največje gneče osnovnošolka, po tem, ko že misliš, da veš, zakaj jo tišči v prsih, prizna, da ima težave s hrano, da namerno strada in se boji jesti. Jaz pa gledam na uro in razmišljam, koliko časa ji lahko namenim, ker vem, da če si ga zdaj ne vzamem, je ne bo več nazaj. 

Aja, vprašanje je bilo, ali je ta teden gripe kaj manj. Ne vem, mogoče malo. Ampak razmere so še vedno vojne.«

Preberite še:

Komentarji: