»Kocine mi gredo pokonci, stolp pač ne leti vsak dan nad našimi glavami« (FOTO in VIDEO)

»Kocine mi gredo pokonci, to je res velika stvar za Slovenijo,« je s solzami v očeh ganjena (brez pretiravanja) dejala domačinka iz Mojstrane, ki se je pomešala med zbrano množico na ta zgodovinski dan. Prvič v 123 letih so simbol naše države – Aljažev stolp – namreč pripeljali v dolino. In da, vsekakor se ne zgodi pogosto, da takšen tovor leti nad našimi glavami.

Sam polet je po besedah stotnika Slovenske vojske Davorina Draginca, ki je imel v rokah krmilo helikopterja, s katerim so stolp pripeljali v dolino, potekal povsem običajno. »Veter je bil dober, na vrhu je sicer že nastajala oblačnost, tako da po 10. uri polet ne bi bil več mogoč. Večkrat vozimo težak tovor, zato tudi ta pot ni bila nič posebnega. Je pa seveda drugače na simbolni ravni, a čustva damo med poletom vedno na stran,« se tudi vojak ni mogel izogniti omembi zgodovinskosti trenutka. 





Stolp tehta okrog 300 kilogramov, med letom je bil pripet na dolgo vrv, »da je bil čim bolj stabilen,« je dejal stotnik. Samo pripenjanje na vrhu očaka je bilo končano v minuti, dveh, pot v dolino pa je trajala 12 minut.

In ko ga je množica zagledala, je bilo navdušenje izjemno. Na dolgi vrvi, lebdeč v zraku, majhen, siv in ranljiv. Ker je takšni znamenitosti mesto pač le na vrhu 2864 metrov visokega Triglava, ga bodo v dveh ali treh tednih strokovnjaki olepšali, zaščitili ter tako pripravili na novih (najmanj) 123 let.

Najprej preiskave, dokumentiranje, nato obnova in ... 

»Stolp najprej odhaja v atelje restavratorskega centra, kjer bomo opravili določene preiskave in vse skupaj s strokovnega vidika temeljito dokumentirali. To je pomembno tudi zaradi hrambe našim zanamcev. Odvzeli bomo vzorce in jih tako materialno ohranili, potem pa stolp odpeljali v delavnico kovinarskega podjetja, ki sodeluje v projektu« je povedal Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

»Stolp bodo v delavnici očistili vseh plasti, ki so bile v preteklosti nanesene nanj, veliko je namreč kitov, poliestrskih dodatkov. Vse to bo potrebno odstraniti z njega ter ga razstaviti, kajti le tako bomo lahko maksimalno zaščitili kovino,« je orisal prihodnje dneve in tedne, ko bo stolp v njihovih rokah. »Zamenjati bomo morali dele, za katere bodo analize pokazale, da so dotrajani in nezmožni prenesti zahtevnih klimatskih razmer, kakršne vladajo na vrhu Triglava,« je povedal Hudolin.

In potem? Potem bodo stolp sestavili nazaj, ga zaščitili ter po istem postopku kot danes vrnili na 2864 metrov visoko najvišjo točko Slovenije. Pot nazaj, je poudaril Jernej Hudolin, bo tehnično precej bolj zahtevna, saj bodo morali paziti, da se stolp niti malo ne poškoduje.

Hrbtenica dogajanja danes na vrhu Triglava

»Stolp je bil danes sposoben prenesti kakšno majceno deformacijo, nazaj grede do tega ne bo smelo priti, saj bi bil v primeru poškodbe zaščite tam ranljiv za korozijo,« je dodal generalni direktor in še, da se bodo potrudili, da ga čim hitreje restavrirajo in odpeljejo nazaj. V visokogorju so vremenske razmere namreč nepredvidljive, zato bi jih lahko prehitela zima.

Da gre za pomemben in težak projekt, ki je zahteval kar nekaj priprav, je ob tem opozorila Barbara Ravnikar, direktorica Narodnega muzeja Slovenije. Kamen se ji je vidno odvalil od srca, da je vse teklo tako, kot je treba.

»Hrbtenica dogajanja je bila danes na vrhu Triglava. Delo je bilo izjemno zahtevno in srečo imamo, da je Gorazd Lemajič obenem odličen restavrator kot tudi izjemen planinec in alpinist. Letos je bil zaradi obnove na vrhu Triglava okrog 30-krat, zato mu gre vsa pohvala tudi za kondicijsko pripravljenost,« je dejala in spomnila tudi na Rafaela Nemca, ki je bil začetnik priprav na obnovo stolpa.



Sredstva za restavriranje bodo znašala okrog 45.000 evrov, seveda bi bilo ceneje, če bi preprosto naredili repliko stolpa, a občutki planincev, ki bi se povzpeli na Triglav, bi bili v tem primeru povsem drugačni.

»Greh bi bil zamenjati ga z repliko. Vedno bi se spraševali, kje je original? V muzeju? Na vrhu?« se je vprašala Ravnikarjeva in dodala, da projekt obnove takšne znamenitosti ni zgolj služba, pač pa predanost nekemu cilju. Predanost restavratorjev, tudi pripadnikov Slovenske vojske.

Privilegij je, da smo bili lahko zraven, ko se je pisala zgodovina, je povedala in ob tem pohvalila, da so bili zraven danes tudi najmlajši. »Doživeli so nekaj, kar neke generacije še niso in tudi nikoli ne bodo. In morda bodo zaradi tega drugače gledali na sam Aljažev stolp, na alpinizem in ne nazadnje tudi na restavratorsko delo.«



Če je bil Lemajič letos na Triglavu okrog 30-krat, ga je pri tej številki že prehitel Franjo Potočnik, bradat in nasmejan možakar, prava legenda slovenskega planinstva. Je rekorder med osvajalci Triglava, na vrh se je v svojem življenju povzpel že več kot tisočkrat. In da, tudi zdaj, ko na vrhu ni stolpa, se bo odpravil na to »romarsko pot«.

»Nazadnje sem bil gor predvčerajšnjim. Ko sem danes zjutraj pogledoval v nebo, je bila zgoraj še megla, nato se je naredil prav lep dan. Boljših pogojev za spust skorajda ne bi mogli imeti,« je dejal, ko smo čakali na prihod helikopterja.

»Triglav je nekaj tako vsesplošnega, slovenskega. Če živiš v tem okolju, ga vsak dan vidiš, občuduješ. Tujci so nad našimi gorami navdušeni, precej bolj jih cenijo kot domačini,« se je razgovoril o naši zavesti oziroma ljubezni do naravnih lepot, predvsem gora.

Ko ga povprašamo o rekordu in številkah, odgovori, da na novo šteje vzpone na Triglav. Po osvojenem rekordu se jih je sedaj torej nabralo »šele« 46. Gospod ima častitljivih 83 let in veselo hodi v gore. Pravi, da se s to vitalnostjo preprosto rodiš in da ga hoja v gore in mladi, ki jih ob tem srečuje, ohranjajo mladega.



In če smo začeli z »običajnimi smrtniki«, ki so budno spremljali zgodovinski trenutek, še končajmo z njimi. »Enkrat sem že bila na Triglavu, a danes sem si zaželela priti sem in se dotakniti stolpa. Žal nam ne pustijo tako blizu,« je dejala plavolasa gospa z Jesenic. »Redko kaj tako pozitivno združi Slovence kot takšne zgodbe. Stolp je naša znamenitost, vsi smo ponosni nanj in lepo je, da ga bodo olepšali in zaščitili.«

Vsi po vrsti so danes zatrjevali, da bodo zagotovo odšli na Triglav, čeprav (ali pa prav zaradi tega) bo njegov vrh prihodnja dva ali tri tedne sameval. »Občutki bodo drugačni, tam bo golo skalovje, zato mora stolp vsekakor priti nazaj. Nekaj posebnega je, da so ga pripeljali v dolino. Ne znam opisati, kar duši me,« je povedala Zamina, še ena domačinka iz Mojstrane.  

Prvošolci iz OŠ Mojstrana, ki so postrojeni čakali, da jih spustijo k stolpu, so bili v svojih občutkih še bolj iskreni: »Mislil sem, da je večji. In bolj siv. Všeč bi mi bilo, če bi bil rdeč,« so odgovarjali na vprašanje, kaj njim pomeni današnja dogodivščina.

Dileme ni – tako zanje kot za starejši del populacije je prihod Aljaževega stolpa v dolino nekaj zgodovinskega.