Miklávž
V tiskani in spletni izdaji Dela skupaj z ZRC SAZU soustvarjamo besede tedna. Ta teden smo izbrali besedo Miklavž.
Odpri galerijo
Beseda tedna. FOTO: Delo
V nabiralniku elektronske pošte me je pričakalo sporočilo z naslovom Beseda tedna. Že nekaj dni sem razmišljala, katero besedo neki bodo sodelavci Dela izbrali tokrat – ob vseh negativnih novicah, povezanih s korono, politiko, nesrečami, gospodarskimi problemi, bi bilo lepo pisati o čem prijaznem, o veselem decembru, o snegu, morda celo o Miklavžu, ki bo godoval v nedeljo …
Beseda Miklavž je osebno lastno ime (in zato zapisana z veliko začetnico), ki jo Slovar slovenskega knjižnega jezika pojasnjuje z razlago, da je to (v krščanskem okolju) svetnik, upodobljen navadno v škofovski opravi, ki po tradiciji na večer pred 6.
decembrom obdaruje otroke. V mojih spominih iz najzgodnejšega otroštva je to dobri mož, ki ga v nasprotju z Dedkom Mrazom, ki nas je obiskal v šoli, nikoli nisem videla, pa vendarle vedno znova z gotovostjo pričakovala njegov skrivnostni prihod. Na predvečer svojega godu, ko je bila zunaj že trdna tema, je zaropotal po oknu, kjer smo mu nastavili skledo ali košaro, in v njej pustil darove, nato pa na svojem nebeškem vozu oddrvel obdarovat še druge otroke. Bil je skrivnosten, nikoli viden, nikoli v spremstvu s hrupnimi in hudobnimi parkeljni, celo z lepimi in prijaznimi angeli ne. Obstajala je le neoprijemljiva predstava o njem in darilca, ki jih je pustil na oknu.
Miklavž (ali pa kateri od njegovih mnogo mlajših prijateljev Božiček ali Dedek Mraz) bo zagotovo prišel tudi letos, čeprav so trgovine, kjer bi mu njegovi pomočniki lahko pomagali nakupiti darila – miklavževino, večinoma zaprte, njihove denarnice pa tudi bolj prazne kot kako drugo leto. Znašel se bo – poiskal bo kaj majhnega, spekel piškote (saj ste ob večerih gotovo opazili rdeče ožarjeno nebo, preden so ga zastrli snežni oblaki!), prinesel bo orehe, rožiče in suho sadje ...
Miklavž namreč prinaša predvsem veselje, no, včasih komu, ki si to zasluži, tudi šibo – miklavževko.
Kaj pa Miklavževo ime? Razvilo se je iz latinskega Nicolaus, to pa iz grškega Νικόλαος, ki je zloženka iz ν�κη ‘zmaga’ in λᾱός ‘ljudstvo’. Ime torej, ki nas lahko navdaja z upanjem?
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).
Avtorica: dr. Jožica Škofic.
Beseda Miklavž je osebno lastno ime (in zato zapisana z veliko začetnico), ki jo Slovar slovenskega knjižnega jezika pojasnjuje z razlago, da je to (v krščanskem okolju) svetnik, upodobljen navadno v škofovski opravi, ki po tradiciji na večer pred 6.
decembrom obdaruje otroke. V mojih spominih iz najzgodnejšega otroštva je to dobri mož, ki ga v nasprotju z Dedkom Mrazom, ki nas je obiskal v šoli, nikoli nisem videla, pa vendarle vedno znova z gotovostjo pričakovala njegov skrivnostni prihod. Na predvečer svojega godu, ko je bila zunaj že trdna tema, je zaropotal po oknu, kjer smo mu nastavili skledo ali košaro, in v njej pustil darove, nato pa na svojem nebeškem vozu oddrvel obdarovat še druge otroke. Bil je skrivnosten, nikoli viden, nikoli v spremstvu s hrupnimi in hudobnimi parkeljni, celo z lepimi in prijaznimi angeli ne. Obstajala je le neoprijemljiva predstava o njem in darilca, ki jih je pustil na oknu.
Miklavž (ali pa kateri od njegovih mnogo mlajših prijateljev Božiček ali Dedek Mraz) bo zagotovo prišel tudi letos, čeprav so trgovine, kjer bi mu njegovi pomočniki lahko pomagali nakupiti darila – miklavževino, večinoma zaprte, njihove denarnice pa tudi bolj prazne kot kako drugo leto. Znašel se bo – poiskal bo kaj majhnega, spekel piškote (saj ste ob večerih gotovo opazili rdeče ožarjeno nebo, preden so ga zastrli snežni oblaki!), prinesel bo orehe, rožiče in suho sadje ...
Miklavž namreč prinaša predvsem veselje, no, včasih komu, ki si to zasluži, tudi šibo – miklavževko.
Kaj pa Miklavževo ime? Razvilo se je iz latinskega Nicolaus, to pa iz grškega Νικόλαος, ki je zloženka iz ν�κη ‘zmaga’ in λᾱός ‘ljudstvo’. Ime torej, ki nas lahko navdaja z upanjem?
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).
Avtorica: dr. Jožica Škofic.
