Mokre sanje vsake oblasti

Mediji in plebiscit: Tudi Demosova oblast, tako kot vse pred in po njej, je kazala željo podrediti si sredstva javnega obveščanja.
Fotografija: Tit Dobršek in Jure Apih sta bila znanilca pomladi Delovega novinarstva. Foto Voranc Vogel
Odpri galerijo
Tit Dobršek in Jure Apih sta bila znanilca pomladi Delovega novinarstva. Foto Voranc Vogel

Tako kot vsaka oblast je tudi Demosova leta 1990 kmalu po tem, ko je prevzela krmilo Slovenije, pokazala zelo močan interes po obvladovanju in reguliranju medijske krajine, in sicer v medijih, ki so predvsem od druge polovice leta 1988 delovali v absolutni svobodi, brez političnih pritiskov. Prejšnja oblast je tudi s tem, da se ni več vmešavala v medijske vsebine, hotela pokazati, da misli resno s svojim deklarativnim reformatorstvom. To so bili zlati časi popolne svobode slovenskega novinarstva.


A že kmalu po oblikovanju Demosove vlade se je začelo razmišljati o sprejetju zakona o RTV in novem zakonu o medijih. Odpor iz novinarskih vrst je bil spomladi 1990, ko je Demos prvič poskušal »urediti« medije, premočan, vladajoča koalicija pa preveč ideološko raznovrstna in na oblasti še negotova, zato je ta poskus propadel. Jeseni je oblast spet poskušala. Javna televizija je bila tudi takrat, tako kot zdaj medijska sladica, mokre sanje vsake oblasti in jeseni je bil novi zakon o javni radioteleviziji poslan v parlamentarno proceduro.

Tit Dobršek in Jure Apih sta bila znanilca pomladi Delovega novinarstva. Foto Voranc Vogel
Tit Dobršek in Jure Apih sta bila znanilca pomladi Delovega novinarstva. Foto Voranc Vogel


Razvila se je zelo živahna javna razprava, ki ni bila omejena samo na takratno skupščino, temveč se je razširila tudi v javnost. Razprava se je vrtela okoli osrednjega vprašanja: kakšen naj bo vpliv politike na delovanje medijev, v tem primeru javne radiotelevizije? Koliko javnosti oziroma civilne družbe spustiti v upravljanje RTV. Dileme, ki so zelo aktualne še zdaj. Novi zakon o RTV, ki je bil sprejet na začetku decembra leta 1990, je seveda dal politiki vpliv nad javno televizijo, a na srečo ne popoln, kot so nekateri želeli.

Moteča svoboda

Marsikoga je takrat zmotila popolna svoboda tiska, ki je imel v tistem obdobju zelo velik vpliv. Začeli so pripravljati zakon o javnih glasilih, kot se je reklo medijem. Nekateri v Demosu so celo zahtevali podržavljanje medijev in njihov nadzor z državno oziroma politično nadzorovanimi sveti.

Zanimivo je, da se je minister za informiranje Stane Stanič – med drugim je bil pred vstopom v vlado tudi novinar in dopisnik Dela iz Beograda – najprej celo strinjal s takšnimi predlogi, češ da naj bi veljali v prehodnem obdobju, dokler država dokončno ne regulira medijskega področja, a si je nato premislil. A na srečo ti skrajni predlogi niso dobili večinske podpore, saj bi taka ureditev vodila nazaj, morda v celo še slabšo ureditev, kot je na medijskem področju veljala v komunističnih časih.

Podobno neuspešen je bil tudi poziv Delovega komentatorja Borisa Ježa, ki je kot član tako imenovane Staničeve plebiscitarne komisije na takratnem ministrstvu za informiranje na urednike slovenskih medijev naslovil pismo, ki je v medijskih krogih dvignilo nemalo prahu. V njem je Jež, ki ga je Stane Stanič kot dolgoletnega kolega dopisnika Dela iz Beograda povabil v svojo komisijo za informacijsko pripravo plebiscita, urednike pozval k bolj afirmativnemu pisanju o plebiscitu. V novinarskih krogih je nastal škandal, tako velik, da je takratni glavni in odgovorni urednik Dela Tit Doberšek 6. decembra na tretji strani Dela objavil pojasnilo, v katerem je Ježev poziv zavrnil. Njegov komentar je bil zelo odločen in tudi zelo odmeven.

Titov odgovor

Doberšek je takrat zapisal: »Osnovna misel okrožnice je ta, naj bi dnevniki v pripra­vah na plebiscit delovali čim bolj enotno, naj bi preprečevali širjenje bojazni, pomislekov, črnogledosti, alarmantnih novic, naj bi spodbujali pogum in samozavest, prikazovali neperspektivnost jugoslovanske opcije in podobno iz kla­sične orožarne propagandnih kampanj, pri čemer vse sicer spominja na dobri stari agitprop, isto pa spretno uporabljajo tudi v marsikaterem zahodnem političnem marketingu.

Tudi uredništvo Dela je bilo s to okrožnico seznanjeno in je o njej v torek odkrito razpravljalo (v navzočnosti Borisa Ježa, do katerega bi bili vsekakor krivični, če bi ga dovolili ožigosati kot režimskega novinarja), pri čemer je sprejelo jasno stališče, da bo vztrajalo pri svoji samostojni uredniški politiki in da se ne bo dovolilo vpreči, pa naj bi bil cilj še tako vzvišen, v nikakršne politične manipulacije.



Za uredništvo Dela je zaupanje bralcev sveto – nobenih stvari, nobenih dvomov ali sumničenj ni mogoče skriti pred očmi zrele javnosti, če želimo, da je ta samostojen oblikova­lec naše usode. To trdimo z vso odgovornostjo, saj je po drugi strani prav samostojnost časopisa tista, ki omogoča avtonomno javnost, takšno, ki bo znala izbirati in odstav­ljati svojo oblast.
Prepričani smo namreč, da je malo vredna svoboda neke dežele, če zahteva žrtvovanje svobode tiska ali svobode javnosti in posameznika – takšna svoboda se kmalu spre­vrže v totalitarizem oziroma v sistem uzakonjene manipula­cije. Svoboda dežele mora v sebi vključevati vse druge svo­bode, če naj se zanjo splača bojevati — tudi s svobodo, da se odkrito reče ne.«

Besede Tita Doberška, ki veljajo tudi za današnji čas.

Komentarji: