Ne identificirajmo se z Martinom Krpanom
Pravljice in zgodbe lahko sproščajo in zabavajo, a predvsem naj bi vzgajale. Marsikatera ima širok spekter implikacij, vključno s socialnimi, družbenimi in političnimi vprašanji. Takšna je tudi zgodba o obutem mačku, ki jo je zapisal francoski pisatelj Charles Perrault leta 1697, čeprav se podobne pojavljajo že prej v italijanski književnosti.
Maček najmlajšemu mlinarjevemu sinu v zameno za to, da ga pusti živeti, obljubi bogastvo. Kralja s prinašanjem daril prepriča, da je njegov gospodar bogat vitez Karabas. Temu naroči, naj se gre kopat v reko, nato pa skrije njegova oblačila in začne vpiti, da je njegovemu gospodarju nekdo ukradel oblačila. Kralj, ki to sliši, ukaže, naj mu prinesejo najlepša oblačila, in ga povabi v kočijo, kjer se princesa v lepo oblečenega »viteza« zaljubi. Maček medtem odide na čarovnikov grad in ga vpraša, ali se zna spremeniti v leva. Ko se spremeni v leva, mu maček navdušeno ploska. Potem mu reče, naj se spremeni še v miš, in ga pohrusta. Ko kočija s kraljem in mlinarjevim sinom prispe pred grad, maček zakliče: »Dobrodošli na gradu viteza Karabasa.« Kralj, navdušen nad Karabasovo imovino, mu da v zakon svojo hčer, mačka pa imenuje za ministra.
Dr. Breda Jelen Sobočan je bila gostja podkasta Na robu, ki je dostopen na vseh medijskih platformah.
»Vse zgodbe lahko beremo na več načinov. Obuti maček je za otroke blazno zabavna zgodba. Otroci in odrasli jo lahko beremo po najbolj optimističnem scenariju, kako lahko tudi najmlajši in najšibkejši pride do veljave. Lahko jo beremo kot 'obleka naredi človeka' in kako lahko, če se lepo oblečeš, postaneš, kar hočeš, in te ljudje kot takšnega tudi sprejmejo. Lahko pa jo beremo še bolj kritično in vidimo, da je to lahko metafora, ki ne sodi le v 17. stoletje, ampak je še kako aktualna danes,« razlaga psihiatrinja dr. Breda Jelen Sobočan.
Po tej verziji nam Obuti maček pripoveduje o tem, kaj se zgodi, če nekdo ne skrbi dobro za svojo posest in ni povezan z njenim tkivom – kapitalom. »Če neki vladar zelo slabo skrbi za svoje njive in grad, se lahko najde zvitež in predrznež, ki pride in ga z zvijačo pretenta ter se polasti njegovega kapitala, za katerega je slabo skrbel. Čarovnik se spremeni najprej v gromozansko žival, kar je posledica napuha, in se sonči v občudovanju manipulativnega mačka toliko časa, da neha razmišljati. Potem se na njegovo prošnjo spremeni v miš, da ga maček lahko poje. Zaradi zaverovanosti vase, zaradi nečimrnosti, ni več odgovoren do svoje posesti, ki je lahko materialna ali simbolična, kar skoraj vedno pomeni tveganje, da to lahko izgubiš. Kralj, ki ga maček obdaruje, in tudi tisti, ki ga je snedel, sta v zameno za občudovanje izgubila svojo lastnino,« pravi sogovornica.
Sovražniki sami sebi
Kaj o našem volilnem telesu pove dejstvo, da smo kar dvakrat izvolili predsednika države, katerega najljubša slikanica, kot je nekoč izjavil, je Obuti maček? »Država je grad. Mi, volivci, pa smo kot čarovnik na gradu, ki je slabo skrbel za svoj kapital, za naše njive. Prišel je Obuti maček in rekel, danes sem smetar, danes sem zelenjavar, danes mesar, in volilno telo je bilo neskončno navdušeno – 'bodoči predsednik je takšen, kot sem jaz'. Nastal je strašen napuh, ki se je zrcalil med predsednikom in posamezniki. Najprej so se vsi počutili kot levi, dokler nam ni predsednik rekel, naj se spremenimo v miško, in smo se,« je kritična sogovornica.
»Leta 1885 napisana zgodba o tihotapcu, ki je cesarjev podanik in naredi, karkoli mu naročijo, in se pri tem ne ozira na nič drugega kot na lastne koristi, je metafora, ki smo jo preveč posvojili, da bi za našo državo še lahko imela upanje.«
»Državljanom bi predlagala, da se nehajo identificirati z Martinom Krpanom (po njem smo denimo poimenovali nove helikopterje), kajti zgodba je bila napisana v časih, ko smo živeli pod tujo oblastjo, ki je nismo doživljali kot lastno, kjer je vladal drug jezik in je bilo zaradi tega morda še opravičljivo, da smo z zvitimi metodami skušali preživeti. Danes so okoliščine popolnoma drugačne, imamo lastno državo in nimamo več zunanjega sovražnika. Postajamo pa na žalost sovražniki sami sebi. Leta 1885 napisana zgodba o tihotapcu, ki je cesarjev podanik in naredi, karkoli mu naročijo, in se pri tem ne ozira na nič drugega kot na lastne koristi, je metafora, ki smo jo preveč posvojili, da bi za našo državo še lahko imela upanje.«
