Nikoli ne smemo privoliti v to, da zakoni med vojno molčijo
Po terorističnem napadu na izraelskem ozemlju 7. oktobra letos je palestinsko-izraelski konflikt eskaliral v eno največjih varnostnih, političnih in humanitarnih kriz današnjega časa. Največje žrtve tega konflikta so spet civilisti.
Za uvod naj izpostavim splošna pravna načela, ki jih priznavajo civilizirani narodi – Martensovo klavzulo (general principles of law). Ta načela niso produkt mednarodnega prava oziroma mednarodne prakse, ampak so nastala samostojno znotraj različnih pravnih redov v različnih obdobjih in jih zaradi splošne uporabnosti priznavajo vsi večji pravni sistemi ter predstavljajo njihovo nadgradnjo. Uporabljajo se za primere, ko določena vprašanja niso urejena v mednarodnih pogodbah in je treba iskati rešitve v običajnem pravu oziroma celo za primere, ko sploh niso izoblikovana pravila običajnega vojnega prava. Martensova klavzula vsebuje kriterije in pravila vojskovanja za vse primere, ki niso urejeni z mednarodnimi pogodbami. Omenjeno je pomembno zato, da je zagotovljena vsaj minimalna zaščita tudi takrat, kadar ni predvidenega pogodbenega varstva. Gre za vrednote, moralne zahteve, ki jih je treba vsebinsko napolniti. Pomembno je, da so zaščiteni vsi udeleženi, tako oborožene sile kot tudi civilno prebivalstvo. Poleg poglavitnih formalnih pravnih virov se kot pomožno sredstvo za ugotavljanje pravnih pravil uporabljata tudi sodna praksa in doktrina. Med druge vire pa štejemo še nekatere novejše vire, na primer sklepe Varnostnega sveta OZN, sklepe generalne skupščine OZN in drugih teles, ki so bili sprejeti soglasno ali s konsenzom. Temeljna načela mednarodnega prava oboroženih spopadov so osnovana na pogodbah, običajih in splošnih pravnih načelih. Pogosto izhajajo iz že uveljavljenih pravil ter izražajo njihovo vsebino in pomen, hkrati pa so navdih za obstoječa pravila, zato jih je treba upoštevati pri njihovi razlagi. To so načelo humanosti, nujnosti, proporcionalnosti oziroma sorazmernosti, razlikovanja, prepovedi diskriminacije, prepovedi povzročanja nepotrebnega trpljenja ter načelo neodvisnosti med ius in bello in ius ad bellum. Ustanovna listina OZN prepoveduje napadalno vojno, kar je pravno doktrino in mednarodno legislativo pripeljalo do tega, da se izraz vojna zamenjuje z izrazom oboroženi spopad.
Obveznosti okupacijske sile po mednarodnem pravu
Izraelsko-palestinski konflikt lahko uvrstimo v kategorijo mednarodnega oboroženega spopada, v katerem se palestinska stran bojuje proti izraelski okupaciji, izhajajoč iz pravice do samoodločbe – ta vključuje vse vrste oboroženih spopadov med državami in vojaške okupacije, tudi če je le-ta vzpostavljena brez oboroženega odpora, a se kot stanje oboroženega spopada obravnava vse, kar se je zgodilo od vzpostavitve okupacije dalje. Izrael sicer trdi, da ne gre za okupacijo, saj to ozemlje pred njihovim zavzetjem ni sodilo pod nobeno državo oziroma je na njem uveljavljalo pravico več sosednjih držav.
Treba si je prizadevati, da človekove pravice, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb, s polnim učinkom vežejo vse države.
Obveznost Izraela, da na okupiranih območjih zagotovi pravice in svoboščine, izhaja iz samega dejstva nadzora. Pomembna »varovalka« za osebe, ki so cilj ali »kolateralna škoda« vojaškega delovanja, je mednarodno pravo oboroženih spopadov (ius in bello), tako pogodbeno kot običajno, ki zagotavlja varstvo nekaterim ključnim človeškim vrednotam: pomeni prepoved jemanja življenja zaščitenim osebam, prepoved mučenja in nehumanega ravnanja, suženjskega dela, kolektivnega kaznovanja, zaščito ranjenih in bolnih oseb in tako dalje. Ker je obseg te zaščite za sedanje civilizacijske standarde premajhen, poleg tega zlasti običajno mednarodno pravo oboroženih spopadov pesti pravna nejasnost in negotovost, je treba zagotoviti dodatno varstvo. Več kot le rudimentarnega varstva namreč ne zagotavljajo niti kogentne norme mednarodnega običajnega prava (ius cogens), čeprav vsaj tiste od njih, ki varujejo človekove pravice, po stališčih pravne stroke vežejo države kjerkoli in kadarkoli. Vsebina ius cogensa ni povsem nesporna, vendar vanj nedvomno sodijo prepoved agresije, genocida, kršitev najelementarnejših človekovih pravic, vključno z varstvom pred suženjstvom in rasno diskriminacijo, ter prepoved mučenja. Kljub pomislekom je pozitiven znak, da iz judikature nekaterih nacionalnih sodišč ne izhaja, da bi se človekove (ustavne) pravice omejile le na tisto območje, kjer se konča de iure suverenost. Zato si je treba prizadevati, da človekove pravice, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb, s polnim učinkom vežejo vse države.
Pozitivno dejstvo je, da gre razvoj mednarodnega prava oboroženih spopadov v smeri vse širšega varovanja najrazličnejših kategorij oseb, ki se znajdejo sredi njega, in da predvideva sankcije za tiste posameznike, ki so zaradi svojega ravnanja povzročili nastanek oboroženega konflikta. Posledica vojaške zasedbe (okupacije) je začasno izvrševanje državne oblasti na zasedenem ozemlju nasprotne države. Ozemlje se šteje za zasedeno, če je prenehal sleherni oboroženi odpor zasedbeni oboroženi sili in je dejansko pod oblastjo sovražnikovih oboroženih sil. Z zasedbo se vzpostavi začasno pravno razmerje med vojskujočo se državo, ki je tako ozemlje zasedla, ter prebivalci na tem ozemlju in s tretjimi državami. Suverenost nad zasedenim ozemljem se niti ne razveljavlja niti ne prenaša na okupatorja.
Primer Gaze in Zahodnega brega se precej razlikuje predvsem v tem, da na slednjem deluje palestinska samoupravna oblast, ki z izraelsko zasedbeno oblastjo izvršuje vojaško in civilno oblast ter zagotavlja javni red in varnost. Omenjeno ne velja za območje Gaze, ki ga je od leta 2007 v celoti nadzoroval Hamas. Ta Izrael razume kot sovražno entiteto, ki jo je treba uničiti. Ključno »upravljavsko« vlogo pri tem ima Agencija OZN za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNRWA). Že pred vojaško intervencijo sta območje Gaze blokirala Izrael in Egipt. Resolucija GS OZN 3314 (1974) to sicer prepoveduje, saj blokado uvršča med oblike agresije, vendar UL OZN določa specifično situacijo, ko je le-ta dovoljena, če je tako mogoče zaustaviti ali preprečiti napad na določeno državo.
Pravice in obveznosti okupacijskih sil po haaških pravilih in četrti ženevski konvenciji so naslednje: spoštovanje človekovih pravic lokalnega prebivalstva, zagotavljanje javnega reda in varnosti, zagotavljanje osnovne zdravstvene oskrbe in higiene, hrane in medicinske oskrbe, zavarovanje državne lastnine in drugih virov, dovolitev operacij humanitarne pomoči in njihova pospešitev, vzdržanje pri izvajanju sprememb v vladnih institucijah, katerih posledica bi bilo prikrajšanje pravic prebivalstva na okupiranem ozemlju, vzdržanje pri spremembah (z izjemami) kazenske zakonodaje, vzdržanje pri selektivnem premeščanju
in/ali deportaciji oseb.
Osnove mednarodnega prava oboroženih spopadov
Pravila o vojskovanju so obstajala, preden je mednarodno pravo dobilo celovito podobo. Vsaka civilizacija je poznala vsaj minimalna pravila o vojni (to je o pogojih, pod katerimi se vojna začne, kako se ta vodi, kako konča, kakšne omejitve veljajo med vojno). V starogrških državah je vojna veljala za nepravično, če se ni po poslanikih poskušalo spor rešiti ter se poskušala doseči zadoščenje in odškodnina po mirni poti. Po koncu bitk so odposlanci poskušali doseči premirje za pogreb pobitih, izmenjavo ujetnikov in vzpostavitev miru. Človeku kot posamezniku so v mednarodnem pravu njegove temeljne pravice in svoboščine priznane neposredno z mednarodnimi pravnimi akti. Velik del teh pravic posameznik lahko uveljavlja pred mednarodnimi forumi, v nekaterih primerih pa je posameznik neposredno izpostavljen kazenski odgovornosti, določeni z mednarodnim pravom. Z razvojem pravil o mednarodni kazenski odgovornosti posameznika, ki na ravni mednarodnega prava določajo položaj človeka kot posameznika, govorimo o treh sklopih pravnih norm, ki varujejo človeka kot posameznika: prvi sklop določa pravice in svoboščine, ki pripadajo človeku kot posamezniku, drugi sklop varuje človeka kot posameznika v oboroženih spopadih, tretji sklop pa na ravni mednarodnega prava določa položaj človeka kot posameznika (sestavni del tega je tudi razvoj pravil o mednarodni kazenski odgovornosti posameznika).
Pravila o vojskovanju so obstajala, preden je mednarodno pravo dobilo celovito podobo.
Izraelska vojaška intervencija lahko poteka le ob spoštovanju določb mednarodnega prava v oboroženih spopadih. Haaška konvencija iz leta 1907, štiri ženevske konvencije iz leta 1949, dva dodatna protokola iz leta 1977 ter eden iz leta 2005 predstavljajo osnovo mednarodnega prava oboroženih spopadov. Večina držav pri izvajanju vojaških operacij upošteva mednarodnopravna pravila, ki urejajo to področje. Postavlja se vprašanje odgovornosti pripadnikov oboroženih sil, skupin in enot pod poveljstvom ene in druge strani, ki je odgovorno za vodenje svojih podrejenih (razen medicinskega in verskega vojaškega osebja). Zanj velja interni disciplinski sistem, s katerim je zagotovljeno tudi spoštovanje pravil mednarodnega prava oboroženih spopadov. Že haaški pravilnik iz leta 1907 je predpisoval, da zakoni, običaji pravice in dolžnosti veljajo ne samo za redno vojsko, ampak tudi za milice in prostovoljne odrede (enote), katerih pripadniki izpolnjujejo štiri pogoje: da jim poveljuje poveljnik, ki je odgovoren za svoje podrejene, da imajo na daljavo viden razpoznaven znak, da odkrito nosijo orožje in da vodijo svoje operacije skladno z zakoni in običaji vojne. Nadalje se postavlja vprašanje vojaških ciljev, ki jih predstavljajo nasprotne oborožene sile (z izjemo medicinskega in verskega osebja), ustanove in lokacije, v katerih so nameščene oborožene sile in njihova oprema, ter drugi objekti, ki po svoji naravi, lokaciji, namenu ali rabi pomembno pripomorejo k vojaški akciji in katerih popolno ali delno uničenje ali nevtralizacija utegne v določenih situacijah omogočiti pomembno vojaško prednost eni od strani v spopadu. Celotno območje Gaze je danes vojskovališče. Iz njega so po mednarodnem pravu izvzeta internacionalizirana, demilitarizirana in nevtralizirana območja ter sanitetne in varnostne cone, ki sta jih strani v spopadu izključili na podlagi medsebojnega sporazuma, ki ga v omenjenem primeru ni.
Ker se civilni objekti in prebivalstvo uporabljajo za živi ščit, je zelo težko voditi vojno, ki ne bi prizadela civilnega prebivalstva. Tudi v obravnavanem oboroženem spopadu se postavlja vprašanje legitimnih vojaških ciljev. Zanje morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni pogoji, in sicer morajo po svoji naravi, lokaciji, namenu ali uporabi učinkovito pripomoči k vojaški akciji, pri čemer mora njegovo popolno ali delno uničenje, zavzetje ali nevtralizacija (v danih razmerah) predstavljati (resnično) vojaško prednost. Pri tem je treba dodati, da napadi na vojaške cilje, ki povzročajo stransko, nenamerno izgubo ali škodo civilnemu prebivalstvu, niso prepovedani, če so spoštovana načela sorazmernosti, razlikovanja in previdnosti v razmerju do vojaške prednosti posamezne operacije. Takšno oceno mora opraviti vojaški poveljnik pri načrtovanju izvedbe operacije. Presojo o tem imajo nacionalna in mednarodna kazenska sodišča. Tu velja izpostaviti, da je od leta 2014 Mednarodno kazensko sodišče pristojno za položaj Palestine in izvaja preiskavo, ki bo ocenila, ali so oziroma niso bili izpolnjeni prej omenjeni kriteriji ter posledično so oziroma niso bili storjeni najtežji zločini po mednarodnem pravu. Mednarodna skupnost mora zato spodbujati, da se preiskava čim prej zaključi in se razblinijo dvomi o (ne)spoštovanju mednarodnega prava. Posebno pozornost je treba nameniti tudi žrtvam vojne – to so vsi posamezniki, ki niso udeleženi v oboroženem spopadu, vendar so prizadeti zaradi poteka vojaških operacij ali stanj, do katerih je prišlo.
Najtežja hudodelstva, ki zadevajo mednarodno skupnost
V času tega pisanja potekajo v Katarju pogajanja o morebitnem podaljšanju začasne prekinitve ognja v Gazi. Omenjeno bi omogočilo nove izmenjave talcev in zapornikov. Vprašanja, ki si jih že postavlja mednarodna skupnost, so, ali so bili storjeni zločini po mednarodnem pravu v oboroženih spopadih. Nekateri omenjajo tudi kršitve, ki predstavljajo najtežje mednarodne zločine, ki so navedeni v statutu Mednarodnega kazenskega sodišča. Naj jih v zaključku le na kratko orišem.
Genocid je katerokoli od naslednjih dejanj, storjenih z namenom v celoti ali delno uničiti neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino, in sicer s pobijanjem pripadnikov take skupine, povzročanjem hudih telesnih ali duševnih poškodb pripadnikom take skupine, naklepnim izpostavljanjem takšne skupine življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja, ter uvajanjem ukrepov, ki preprečujejo rojstva v skupini, prisilno preseljevanje otrok ene skupine v drugo skupino.
Mednarodna skupnost mora spodbujati, da se preiskava čim prej zaključi in se razblinijo dvomi o (ne)spoštovanju mednarodnega prava.
Hudodelstvo proti človečnosti je katerokoli od dejanj, ki so sestavni del velikega ali sistematičnega napada na civilno prebivalstvo ob vednosti storilca, da gre za tak napad, in sicer so to umor, iztrebljanje, zasužnjevanje, deportacija ali prisilna preselitev prebivalstva, zapor ali drug strog odvzem prostosti ob kršitvi temeljnih pravil mednarodnega prava, mučenje, posilstvo, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, prisilna sterilizacija ali katera druga oblika primerljivo hudega spolnega nasilja, preganjanje prepoznavne skupine ali skupnosti zaradi političnih rasnih, narodnih, etničnih, kulturnih, verskih razlogov, razlogov povezanih s spolom, kot je določeno v tretjem odstavku, ali drugih razlogov, ki so po mednarodnem pravu na splošno priznani kot nedopustni, če je takšno preganjanje povezano z drugim dejanjem, navedenim v tem odstavku, ali katerimkoli drugim kaznivim dejanjem iz pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča, prisilno izginotje oseb, apartheid, druga podobna nečloveška dejanja, ki naklepno povzročajo veliko trpljenja ali hude telesne poškodbe ali okvare duševnega ali telesnega zdravja.
Med vojna hudodelstva uvrščamo naslednje sklope kaznivih dejanj: hude kršitve ženevskih konvencij ter druge kršitve zakonov in običajev, ki se uporabljajo v mednarodnih oboroženih spopadih po veljavnem mednarodnem pravu.
Na koncu naj omenim še kaznivo dejanje agresije, ki določa uporabo oborožene sile ene države zoper suverenost, ozemeljsko nedotakljivost in politično neodvisnost druge države. Dejanja oboroženih sil, ki pomenijo agresijo, so določena v resoluciji GS OZN 3314 (1974) (od klasične invazije in bombardiranja do uporabe paravojaških skupin v drugi državi). V Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča pa je bilo dodano leta 2010 na pregledni konferenci Rimskega statuta v Kampali (Uganda). Vendar je treba poudariti, da se izvajanje pristojnosti za pregon kaznivega dejanja agresije razlikuje od drugih mednarodnih hudodelstev, saj morajo biti za začetek pregona izpolnjeni dodatni (težko dosegljivi) kriteriji.
Nikoli več …
Kakšen bo epilog po koncu sedanje (upajmo, da zadnje nasilne) etape v palestinsko-izraelskem konfliktu, je težko napovedati. Dejstvo pa je, da so (negativne) posledice lahko globalne, predvsem v smislu bodoče (ne)relevantnosti mednarodnega prava v mednarodnih odnosih, ki v primeru konfliktov varuje predvsem civilno prebivalstvo. Naj zaključim z mislijo, da nikoli ne smemo privoliti v to, da bi Ciceronov citat, Silent enim leges inter arma – Zakoni molčijo med vojskujočimi, obveljal.
Nekoč oziroma nekje smo se zavezali – nikoli več …
––––––––––––
Mag. Miha Erman je mednarodni pravnik in diplomat.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
