Preveč se osredotočamo samo na telesne poškodbe
Družinsko nasilje oziroma nasilje nad ženskami je področje, ki zahteva interdiscplinaren pristop. Tesno morajo sodelovati policija, tožilstvo, nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s tem področjem, centri za socialno delo ter zdravstvena stroka. Prav predstavniki slednje so pogosto tisti, ki imajo (lažji) dostop do žrtve. Zdravstvene posledice zlorab so kratkoročne in dolgoročne.
Zlorabljene ženske zdravstvene storitve uporabljajo pogosteje kot nezlorabljene. Na okrogli mizi, ki so jo na Mestni občini Ljubljana (MOL) danes pripravili skupaj z Zdravstvenim domom Ljubljana (ZDL), so se osredotočili na zdravstveni vidik posledic nasilja na telesno in duševno zdravje žensk. Tinkara Srnovršnik, ginekologinja v ZDL, je med zdravstvenimi posledicami nasilja nad ženskami izpostavila poškodbe rodil pri obravnavi posiljenih žensk, poškodbe drugih delov telesa, spolno prenosljive okužbe, ureznine, motnje menstrualnega cikla ...
Dogaja se, da moški ženskam preprečujejo dostop do kontracepcijskih sredstev, kar vodi v neželeno nosečnost. Ženska se po porodu še težje iztrga iz začaranega kroga nasilja. Srnovršnikova je omenila nosečnico, ki ji je partner tako omejeval stike z okolico, da se je s svetovalko dobivala v ginekološki ordinaciji. Mnogi moški še zmeraj ne želijo uporabljati kondoma. Med psihičnimi posledicami nasilja se največkrat omenja anksiozne motnje, depresijo, težave v partnerskih odnosih, panični napadi.
Ženske skrivajo, da so žrtve spolnega nasilja
Razprava je med drugim potekala tudi o obravnavi žrtev nasilja, preventivnih aktivnostih in sistemski obravnavi nasilja s poudarkom na zdravju. Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo je opozorila, da bi morali začeti bolj resno jemati začetna obdobja nasilja, ko (še) ni udarcev in spolnega nasilja: »Preveč se osredotočamo na telesne poškodbe. Veliko prej kot fizično se namreč pokaže psihično nasilje.«
V Sloveniji je več kot 230.000 žensk brez izbranega ginekologa, vedno več jih ostaja brez osebnega zdravnika, kar zdravstvenemu sistemu otežuje pot do tistih, ki so žrtve nasilja. Poleg tega ženske potrebujejo čas, da vzpostavijo zaupen odnos z ginekologinjo ali zdravnico. Tudi po tem, ko zapustijo partnerja, se pogosto ne posvetijo sebi. »Žrtve najprej rešujejo varnostni vidik, šele nato se posvetijo svojemu zdravju. Pogosto se zgodi, da ženske hudo zbolijo takoj zatem, ko rešijo varnostno situacijo,« je poudarila Katja Zabukovec Kerin.
Zaskrbljujoče je, da ženske še vedno skrivajo, da so žrtve spolnega nasilja. Večina ga doživlja kot najhujšo obliko ponižanja. V teh primerih je senzibiliteta in strokoven pristop predstavnikov nevladnih organizacij ali policistov – ženske se pogosto raje obrnejo na prve – nujen.
Mirela Čorić s Policijske uprave (PU) Ljubljana je na strokovnem posvetu kot ključno izpostavila, da policija žrtve zaščiti čim hitreje in učinkovito že ob prvem stiku oziroma prijavi. Še vedno se dogaja, da organom pregona pri tem spodleti, kar vodi v nezaupanje žrtev v sistem. Društev in organizacij, ki so pomagajo žrtvam nasilja, je v Sloveniji kar nekaj. Dragana Glišovič Meglič s Centra za psihološko svetovanje Posvet je dodala, da ne smemo obsojati žensk, ki prijavijo nasilje – to velja tako za njihove sorodnike, prijatelje in sodelavce kot tudi strokovne delavce.
Posamezna inštitucija nasilja ne more ustaviti sama, je bilo večkrat slišati na razpravi, ključno je sodelovanje strokovnih služb, organov pregona in zdravstvene stroke. Družinska zdravnica Nena Kopčavar Guček iz ZDL je ob tem poudarila pomen spoštovanja avtonomnosti žrtve. Veliko žensk se tudi po prijavi namreč vrne k nasilnemu partnerju, a je treba, kot je dejala Kopčavar Gučkova, to spoštovati in ji stati ob strani.
