Protestanti, ki so nas naučili pisati in brati v slovenščini
Obdobje naše renesanse in protestantizma je Slovencem čez noč dalo identiteto in nas uvrstilo med samostojne evropske narode
Odpri galerijo
Po zaslugi slovenskih reformatorjev in protestantov smo dobili prvo slovensko knjigo, slovenski jezik je postal knjižni, prebivalci pa so bili prvič omenjeni kot Slovenci. Foto Leon Vidic
Ljubljana – »Slovenci smo lahko ponosni, da se lahko polnovredno izražamo v jeziku, ki so ga slovenski protestanti pred 500 leti povzdignili v jezik učene kulture, v jezik našega naroda. Reformacija nas je naučila brati, pisati, peti in moliti slovensko in to je zdaj naša stoletna očetna in dedna pravica, je naša zgodovinska izkaznica o pripadnosti srednjeevropskemu duhovnemu prostoru,« je ob dnevu reformacije povedal Matjaž Gruden, predsednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, ki letos praznuje 25-letnico.
Na ta dan se spomnimo pomembnih slovenskih reformatorjev in protestantov, s katerimi smo Slovenci dobili prvo slovensko knjigo, po njihovi zaslugi je slovenski jezik postal knjižni jezik, prebivalci pa so bili prvič omenjeni kot Slovenci. Spominjamo se Primoža Trubarja (1508–1586), avtorja prve slovenske knjige Abecednika in Katekizma (1550), Jurija Dalmatina (okoli 1547–1589), prvega prevajalca celotnega Svetega pisma v slovenščino, ki je izšlo leta 1584, Adama Bohoriča (okoli 1520–1598), avtorja prve slovenske slovnice Zimske urice (Arcticae horulae succisivae), sicer napisane še v latinščini, ki je izšla leta 1584, in črkopisa bohoričice. Pomemben je tudi Sebastijan Krelj (1538–1567), slovenski pisatelj, pesnik in slovničar, ki je napisal Otročjo biblijo in Postilo slovensko.
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, ki ima približno 480 članov, je nastalo 14. oktobra 1994, iz spoznanj o pomenu protestantov za oblikovanje, obstoj in obstanek slovenskega naroda. Združuje somišljenike, ne glede na njihova verska, svetovnonazorska ali politična prepričanja, in ima podružnice na Rašci, v Murski Soboti, Krškem in Mariboru. Prizadeva si za kar najtemeljitejše in vsestransko seznanjanje slovenske družbe z vsebino in pomenom protestantskih dosežkov ter za ohranjanje tega pomembnega dela zgodovinskega spomina.
Sodeluje pri javnih manifestacijah, zlasti ob dnevu reformacije in spodbuja znanstveno preučevanje slovenskega protestantizma. V Trubarjevi hiši literature v Ljubljani prireja redna mesečna predavanja, v Murski Soboti pa organizira vsakoletno likovno kolonijo. V sodelovanju z Univerzo na Primorskem izdaja znanstveno revijo z naslovom Stati inu obstati, ki letos praznuje 15. obletnico, ter društveno glasilo Lubi Slovenci. Daje predloge za poimenovanje javnih ustanov, ulic in podobnega po uglednih slovenskih protestantih ter navezuje stike s sorodnimi organizacijami in prizadevanji doma in v tujini.
Soustanovitelj društva prof. dr. Marko Kerševan, ki je tudi urednik revije Stati inu obstati, ki letos praznuje 15. obletnico, pravi, da so osnovna dejstva o delu in pomenu slovenskih reformatorjev danes dovolj poznana. Prazniki, kot je dan reformacije, so tudi zato, da jih ne pozabimo. Še vedno pa so razširjeni nekateri zgrešeni pogledi, ki omalovažujejo njihov pomen. Eden je ta, da so Trubar in njegovi pač pisali in tiskali v slovenskem jeziku, da bi lažje širili svoje nazore in luteransko vero. Toda, Trubarju ni šlo za neko novo »luteransko vero«, ampak za to, da pride do ljudi »prava krščanska vera«.
Drugo zgrešeno pojmovanje je, da so pisali v slovenskem jeziku za »preproste ljudi«, ki pač niso razumeli nemško. Toda, Biblija ni (bila) knjiga samo za preproste ljudi: »Trubarjeva Cerkovna ordninga, cerkveni red, je bila navsezadnje namenjena duhovnikom in posvetnim oblastem, ki so vsi znali nemško, toda Trubar jo je napisal v slovenščini! V njej je zahteval, da se ljudem slovenskega jezika pridiga in podeljuje zakramente v njihovem jeziku in da se poskrbi za šole, kjer se bodo v tem jeziku naučili brati in pisati. Bohorič je svaril »plemenite mladeniče«, naj pazijo, da ne bodo krivi, »če tudi naš jezik ne bi oznanjal slave Gospodove«. Ustvarjanje knjižnega jezika in pisanje v jeziku svojega ljudstva je bilo hkrati izraz skrbi za ljudi tega ljudstva, a tudi zavesti pripadnosti in rodoljubnega ponosa,« pravi prof. Kerševan.
Literarni zgodovinar Dušan Voglar, ki je bil med drugim tudi glavni urednik Enciklopedije Slovenije, poudarja, da se društvo zaveda, da so slovenski protestanti, med katerimi je Trubarju pripadalo mesto duhovnega vodje ter najbolj dejavnega pisca in organizatorja, v drugi polovici 16. stoletja izoblikovali slovenski knjižni jezik, razvili zanj posebno latinično pisavo, imenovano bohoričica, natisnili več kot 50 knjig v slovenščini, opozarjali vladajoče na njene obveznosti pri širjenju uporabe knjižne slovenščine ... Primož Trubar pa je v svoji prvi knjigi Katekizem (Catechismus) iz leta 1550, ki je prva slovenska knjiga, zapisal besede stati inu obstati, s katerimi je v pridigi o veri poudaril pomen človekove duhovne pokončnosti in neomajnosti.
Matjaž Gruden ob tem dodaja, da velja še posebej poudariti enega izmed ključnih sporočil reformacije, namreč posameznikovo osebno odgovornost na eni ter versko strpnost in državljansko svobodo na drugi strani, torej osebno odgovornost do lastnega dušnega blagra, sočloveka, dežele in države: »Ta poudarek je še toliko pomembnejši, ker se je državno vodstvo odločilo, da bo dan reformacije protokolarno praznovalo le vsakih 5 let. Pravzaprav dan reformacije uradno še praznik ni, degradiran je bil v dela prost dan. In za posladek: Trubarjeva domačija na Rašci po 33 letih delovanja še vedno nima ne muzejskega statusa niti statusa spomenika državnega pomena.«
Na to akademik prof. dr. Matjaž Kmecl pravi: »Ne morejo razumeti, da gre za spomeniško zaščito lokacije in ne stavbe. Tudi Rimskokatoliška cerkev je dolgo Trubarja zavračala iz popolnoma neslovstvenih razlogov in dolgo ni zmogla razumeti, da Trubar za nas ni tako zelo pomemben iz cerkveno dogmatskih razlogov, temveč kot začetnik naše sodobne kulturne in druge zgodovine ali pa kot začetnik našega tiskanega slovstva. Trubarjevina je v skupni zavesti zadnjih nekaj desetletij postala nekakšen romarski cilj premnogih šol, skupin in družin na nedeljskem izletu. Težko ali kar nemogoče jo bo izbrisati. Gre pač v 'resor' nestvarne kulturne dediščine. Nenazadnje je tudi premalo znano, da smo tu leta 1986 neformalno razglasili Zdravljico za našo državno himno.«
Ob tem presojevalci tudi pozabljajo, da je bila na predlog slovenske nacionalne komisije za Unesco Trubarjeva 500. obletnica rojstva uvrščena na svetovni Unescov seznam obletnic za leto 2008. Unesco pa na svoj seznam uvršča samo osebnosti in dogodke, ki imajo širši mednarodni pomen in so zaslužni za uveljavljanje vrednot in idealov Unesca.
Državno vodstvo se je odločilo, da bo dan reformacije protokolarno praznovalo le vsakih 5 let.
Trubarjeva domačija na Rašci po 33 letih delovanja še vedno ni spomenik državnega pomena.
Trubarjeva 500. obletnica rojstva je na svetovnem Unescovem seznamu obletnic za leto 2008.
Trubarjeva domačija na Rašci po 33 letih delovanja še vedno ni spomenik državnega pomena.
Trubarjeva 500. obletnica rojstva je na svetovnem Unescovem seznamu obletnic za leto 2008.
Na ta dan se spomnimo pomembnih slovenskih reformatorjev in protestantov, s katerimi smo Slovenci dobili prvo slovensko knjigo, po njihovi zaslugi je slovenski jezik postal knjižni jezik, prebivalci pa so bili prvič omenjeni kot Slovenci. Spominjamo se Primoža Trubarja (1508–1586), avtorja prve slovenske knjige Abecednika in Katekizma (1550), Jurija Dalmatina (okoli 1547–1589), prvega prevajalca celotnega Svetega pisma v slovenščino, ki je izšlo leta 1584, Adama Bohoriča (okoli 1520–1598), avtorja prve slovenske slovnice Zimske urice (Arcticae horulae succisivae), sicer napisane še v latinščini, ki je izšla leta 1584, in črkopisa bohoričice. Pomemben je tudi Sebastijan Krelj (1538–1567), slovenski pisatelj, pesnik in slovničar, ki je napisal Otročjo biblijo in Postilo slovensko.
»Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar deluje iz prepričanja, da so slovenski protestanti ustvarili temelj, na katerem sta se razvili slovenska kultura in narodna samozavest, ki sta omogočili Prešernovo zavrnitev ilirizma in Cankarjevo zavrn
Ohranjanje pomembnega zgodovinskega spomina
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, ki ima približno 480 članov, je nastalo 14. oktobra 1994, iz spoznanj o pomenu protestantov za oblikovanje, obstoj in obstanek slovenskega naroda. Združuje somišljenike, ne glede na njihova verska, svetovnonazorska ali politična prepričanja, in ima podružnice na Rašci, v Murski Soboti, Krškem in Mariboru. Prizadeva si za kar najtemeljitejše in vsestransko seznanjanje slovenske družbe z vsebino in pomenom protestantskih dosežkov ter za ohranjanje tega pomembnega dela zgodovinskega spomina.
Sodeluje pri javnih manifestacijah, zlasti ob dnevu reformacije in spodbuja znanstveno preučevanje slovenskega protestantizma. V Trubarjevi hiši literature v Ljubljani prireja redna mesečna predavanja, v Murski Soboti pa organizira vsakoletno likovno kolonijo. V sodelovanju z Univerzo na Primorskem izdaja znanstveno revijo z naslovom Stati inu obstati, ki letos praznuje 15. obletnico, ter društveno glasilo Lubi Slovenci. Daje predloge za poimenovanje javnih ustanov, ulic in podobnega po uglednih slovenskih protestantih ter navezuje stike s sorodnimi organizacijami in prizadevanji doma in v tujini.
Kip Primoža Trubarja stoji pred evangeličansko cerkvijo v Lendavi. Foto Iztok Ilich
»Primož Trubar je v prvi slovenski knjigi Katekizem iz leta 1550 zapisal besede stati inu obstati, s katerimi je v pridigi o veri poudaril pomen človekove duhovne pokončnosti in neomajnosti.« Zgrešeni pogledi
Soustanovitelj društva prof. dr. Marko Kerševan, ki je tudi urednik revije Stati inu obstati, ki letos praznuje 15. obletnico, pravi, da so osnovna dejstva o delu in pomenu slovenskih reformatorjev danes dovolj poznana. Prazniki, kot je dan reformacije, so tudi zato, da jih ne pozabimo. Še vedno pa so razširjeni nekateri zgrešeni pogledi, ki omalovažujejo njihov pomen. Eden je ta, da so Trubar in njegovi pač pisali in tiskali v slovenskem jeziku, da bi lažje širili svoje nazore in luteransko vero. Toda, Trubarju ni šlo za neko novo »luteransko vero«, ampak za to, da pride do ljudi »prava krščanska vera«.
»Ob neposrednih sledeh jezikovnega dela protestantov naj spomnim na besedi tovariš in poklic. V besedi tovariš bi nekateri hoteli videti komunistično izmišljotino. Trubar jo v Cerkovni ordningi uporablja, ko v protestantsko krščanskem duhu
Drugo zgrešeno pojmovanje je, da so pisali v slovenskem jeziku za »preproste ljudi«, ki pač niso razumeli nemško. Toda, Biblija ni (bila) knjiga samo za preproste ljudi: »Trubarjeva Cerkovna ordninga, cerkveni red, je bila navsezadnje namenjena duhovnikom in posvetnim oblastem, ki so vsi znali nemško, toda Trubar jo je napisal v slovenščini! V njej je zahteval, da se ljudem slovenskega jezika pridiga in podeljuje zakramente v njihovem jeziku in da se poskrbi za šole, kjer se bodo v tem jeziku naučili brati in pisati. Bohorič je svaril »plemenite mladeniče«, naj pazijo, da ne bodo krivi, »če tudi naš jezik ne bi oznanjal slave Gospodove«. Ustvarjanje knjižnega jezika in pisanje v jeziku svojega ljudstva je bilo hkrati izraz skrbi za ljudi tega ljudstva, a tudi zavesti pripadnosti in rodoljubnega ponosa,« pravi prof. Kerševan.
Literarni zgodovinar Dušan Voglar, ki je bil med drugim tudi glavni urednik Enciklopedije Slovenije, poudarja, da se društvo zaveda, da so slovenski protestanti, med katerimi je Trubarju pripadalo mesto duhovnega vodje ter najbolj dejavnega pisca in organizatorja, v drugi polovici 16. stoletja izoblikovali slovenski knjižni jezik, razvili zanj posebno latinično pisavo, imenovano bohoričica, natisnili več kot 50 knjig v slovenščini, opozarjali vladajoče na njene obveznosti pri širjenju uporabe knjižne slovenščine ... Primož Trubar pa je v svoji prvi knjigi Katekizem (Catechismus) iz leta 1550, ki je prva slovenska knjiga, zapisal besede stati inu obstati, s katerimi je v pridigi o veri poudaril pomen človekove duhovne pokončnosti in neomajnosti.
»Trubarjeve domačije nikoli nismo razglašali za uradno rojstno Trubarjevo hišo. Po našem mnenju natančna lokacija rojstne hiše niti ni tako pomembna. Koncept Trubarjeve domačije je namreč že v izhodišču zasnovan, da v ustrezno urejenem spominskem ko
Trubarjeva domačija brez statusa
»Trubarjeve domačije nikoli nismo razglašali za uradno rojstno Trubarjevo hišo. Po našem mnenju natančna lokacija rojstne hiše niti ni tako pomembna. Koncept Trubarjeve domačije je namreč že v izhodišču zasnovan, da v ustrezno urejenem spominskem ko
Matjaž Gruden ob tem dodaja, da velja še posebej poudariti enega izmed ključnih sporočil reformacije, namreč posameznikovo osebno odgovornost na eni ter versko strpnost in državljansko svobodo na drugi strani, torej osebno odgovornost do lastnega dušnega blagra, sočloveka, dežele in države: »Ta poudarek je še toliko pomembnejši, ker se je državno vodstvo odločilo, da bo dan reformacije protokolarno praznovalo le vsakih 5 let. Pravzaprav dan reformacije uradno še praznik ni, degradiran je bil v dela prost dan. In za posladek: Trubarjeva domačija na Rašci po 33 letih delovanja še vedno nima ne muzejskega statusa niti statusa spomenika državnega pomena.«
Na to akademik prof. dr. Matjaž Kmecl pravi: »Ne morejo razumeti, da gre za spomeniško zaščito lokacije in ne stavbe. Tudi Rimskokatoliška cerkev je dolgo Trubarja zavračala iz popolnoma neslovstvenih razlogov in dolgo ni zmogla razumeti, da Trubar za nas ni tako zelo pomemben iz cerkveno dogmatskih razlogov, temveč kot začetnik naše sodobne kulturne in druge zgodovine ali pa kot začetnik našega tiskanega slovstva. Trubarjevina je v skupni zavesti zadnjih nekaj desetletij postala nekakšen romarski cilj premnogih šol, skupin in družin na nedeljskem izletu. Težko ali kar nemogoče jo bo izbrisati. Gre pač v 'resor' nestvarne kulturne dediščine. Nenazadnje je tudi premalo znano, da smo tu leta 1986 neformalno razglasili Zdravljico za našo državno himno.«
Ob tem presojevalci tudi pozabljajo, da je bila na predlog slovenske nacionalne komisije za Unesco Trubarjeva 500. obletnica rojstva uvrščena na svetovni Unescov seznam obletnic za leto 2008. Unesco pa na svoj seznam uvršča samo osebnosti in dogodke, ki imajo širši mednarodni pomen in so zaslužni za uveljavljanje vrednot in idealov Unesca.
