Slabo novico iz Bruslja bi morali sprejeti kot dar
Vse večja vlaganja v cestno infrastrukturo, vsaj tako se zdi po političnih izjavah, visoke globe, preventivne akcije, čedalje modernejša oprema policije za nadzor, pa tudi vse večja družbena odgovornost bi se morali poznati tako pri varnosti cest kakor tudi pri številu prometnih nesreč, predvsem tistih z najhujšimi posledicami. A je te dni iz evropske komisije prišlo skrb vzbujajoče poročilo. Slovenija je namreč v zadnjih treh letih izrazito nazadovala.
Naša država je v dobri dekadi naredila velik korak pri varnosti cest, evropski birokrati so nas ob posameznih priložnostih postavljali za zgled drugim državam, leta 2015 je Slovenija v Bruslju prejela celo nagrado Evropskega sveta za varnost prometa za izraziti napredek Slovenije pri zmanjševanju števila smrtnih žrtev na cestah. Vse bolj smo se tudi približevali ciljem resolucije nacionalnega programa za varnost cest v obdobju 2013–2022. V covidnem letu 2020 smo ga celo dosegli. Števec smrtnih žrtev se je ustavil pri številki 80. To je bilo najuspešnejše leto v zgodovini. Toda potem so bila poročila o hudih nesrečah spet pogostejša. Lani je umrlo 114 ponesrečencev. Letošnji cilj v resoluciji je največ 70 smrtnih žrtev na cestah.
Najvišji negativni porast
Hladna prha pa je prišla te dni iz evropske komisije. Ta se je pri ocenjevanju varnosti cest v članicah EU osredotočila na tako imenovano pred- in pocovidno obdobje (2019–2021), rezultati za Slovenijo pa so naravnost šokantni, saj smo zabeležili najvišji negativni porast in se znašli na dnu lestvice.
V primerjavi z letom pred pandemijo (2019) se je število smrtnih žrtev na cestah leta 2021 povečalo za 12 odstotkov, kar je največje povečanje v EU. S 54 smrtnimi žrtvami na milijon prebivalcev v lanskem letu smo se sicer obdržali nad povprečjem EU, so pa v komisiji zapisali, da število smrtnih žrtev še naprej niha. Po 22-odstotnem zmanjšanju leta 2020 se je število žrtev lani povečalo za 43 odstotkov.
Na AVP niso tako črnogledi
Navkljub takšnim ugotovitvam na agenciji za varnost prometa (AVP) niso tako črnogledi. »Trend smrtnih prometnih nesreč se glede na petletna drseča povprečja zmanjšuje, kljub dejstvu, da se obseg prometa povečuje. Podobno kot za smrtne prometne nesreče zaznavamo padec v daljšem časovnem obdobju tudi za prometne nesreče s hudimi poškodbami glede na petletna drseča povprečja. Prav tako je enak trend zaznan pri umrlih na milijon prebivalcev. Primerjali smo tudi število smrtnih žrtev na prevožene milijarde kilometrov, pri čemer petletna drseča povprečja prav tako izkazujejo trend upadanja,« so nam sporočili. Kot še pravijo, bodo vse faktorje, ki vplivajo na varnost cestnega prometa, upoštevali tudi pri pripravi nove osemletne resolucije nacionalnega programa varnosti cestnega prometa.
Na AVP opozarjajo še na psihosocialne posledice epidemije in kako te vplivajo na posameznika in se prenašajo v cestni promet. »Zato ne preseneča, da so se vozniški vzorci in potovalne navade v času pandemije bistveno spremenili in se žal pogosto odražajo v bolj tveganem in neodgovornem vedenju v prometu. Poudarjali smo, da bo ponovno povečanje prometa, kot posledica sproščanja ukrepov za zajezitev pandemije, lahko privedlo do poslabšanja stanja prometne varnosti.«
Brez odgovornosti, brez ciljev
S precej večjo zaskrbljenostjo na poročilo gleda Robert Štaba, predsednika Zavoda Varna pot in podpredsednik Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč. »Slovenija ima tako kot tudi druge države EU izdelan nacionalni program varnosti cest, vsako leto pa AVP sprejme tudi tako imenovani letni akcijski načrt, ki naj bi konkretiziral letne aktivnosti. Tako sem prepričan, da bi analizo EU odgovorni morali sprejeti kot dar za ohranitev življenj na naših cestah. Podobno oceno je Slovenija prejela že v obdobju 2001–2007, vendar sta takratna ministrica za notranje zadeve in minister za promet sprejela sveženj ukrepov, oblik sodelovanja in ukrepov, ki so v nekem obdobju delovali.«
Kot pravi, za razliko od uspešnejših držav naš nacionalni program ukrepov posameznih državnih organov ni postavil v merljive okvirje. »Če in ko tega ni, ni odgovornosti, in če ni odgovornosti, ni doseganja ciljev. Mogoče nekaterim ljudem to tudi ustreza, vendar pozabljajo, da tragične zgodbe cest ne izbirajo po ključu, ki so si ga v svoji preračunljivost zamislili. Zakaj pravim preračunljivosti? Zato, ker so na svojih funkcijah na številnih konferencah, kongresih in drugod spoznavali načine, rešitve in primere dobrih praks EU, veliko predlogov so slišali tudi od številnih, ki smo temu področju posvetili dobršen del strokovnega in življenjskega dela. Vendar, žal, kot vidimo, se odločajo drugače, čeprav v škodo lastnega naroda.«
Stanje duha in ceste
Stanje duha v družbi, pravi Štaba, se brez dvoma odraža tudi na cestah, zato so še kako pomembni strpnost, dialog, izobraževanje, povezana in sodelujoča preventiva, kreiranje vrednot v družbi ... to se bo zrcalilo tudi na cestah in s tem bo rasla kultura. »Ločiti moramo vsebine in aktivnosti, ki bodo prinašale pozitivne učinke, od tistih, ki prinašajo tragedije, gorje in pogubo v slovenske domove,« pravi sogovornik.
54
smrtnih žrtev na milijon prebivalcev smo imeli lani.
»Okvir, kaj je sprejemljivo in kaj ni, mora postaviti učinkovita zakonodaja, ki lahko pravilna ravnanja pozitivno stimulira, negativna pa sankcionira tam in na način, ki nas najbolj boli. Lahko so to dolgoletna pogojna kazen, denarna kazen, ki je odmerjena v odstotkih od letnega prihodka, pridržanje ali zapor, odvzem vozila, družbeno koristno delo, izguba službe, kjer ima podjetje postavljen lasten vrednostni sistem zaposlenih, bonus ali malus pri zavarovanjih, kritje škode bolnišničnega zdravljena, odškodnine in rehabilitacije in podobno. Teh ukrepov je v EU veliko, le zavihati je treba rokave in začeti z delom,« je poudaril Robert Štaba.
