Težko je delati, ko ne veš, ali se boš okužil

Pritiski nadrejenih na delavke in delavce se stopnjujejo, obenem nanje pritiskajo še stranke.
Fotografija: »Nadrejeni pritiskajo na poslovodje, ti na nas in hkrati na nas pritiskajo še stranke.« FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
»Nadrejeni pritiskajo na poslovodje, ti na nas in hkrati na nas pritiskajo še stranke.« FOTO: Jure Eržen/Delo

Medtem ko vlada prebivalcem vsak dan nalaga, naj storijo vse za omejitev širjenja koronavirusa, številni na delovnih mestih ostajajo izpostavljeni in sami ne morejo narediti veliko. Zato delavci in delavke – ne samo tisti v zdravstvu – opozarjajo na nelagodje, stres in skrbi.

Na dan, ko je obiskala hudo bolnega očeta, je izvedela, da je sodelavkin test na koronavirus pozitiven. Pred testiranjem je ta nekaj časa v službi pokašljevala, potem ko je ostala doma, jo je zamenjal nekdo, s katerim se je pred tem vozila na delo. »Ni prijetno delati, trgovke nismo spoštovane,« priznava Ana, ki dela v eni od diskontnih trgovin v Ljubljani, a želi ostati anonimna. »Če bi se izpostavila, to pri nas pomeni, da ostaneš brez službe,« je razložila. »Uradno o okužbah v podjetju ne izvemo nič.« Neki drugi sodelavki so po tem, ko je vodstvo obvestila, da je bil pozitiven partnerjev test, priporočili, naj ostane tri dni doma in se potem vrne na delovno mesto. Kmalu zatem se je izkazalo, da je tudi ona okužena.

»Ob vsem tem se mi zdi prav grdo, da so nekatere stranke tako brezbrižne, ko na to opozorimo nadrejene, zamahnejo z roko,« se jezi. »Nihče si ne bi upal z masko pod brado v zdravstveni dom ali na občino, pri nas pa je tako pri 30 odstotkih kupcev,« pravi Ana. Nekateri jim razlagajo, da so ovce, če jih opozorijo na ukrepe. »Zahteve so zmeraj večje, kot da nismo več ljudje, stranke niso razumevajoče, ti pa moraš biti ob njih nasmejan.« Odkar so trgovine zaprte ob nedeljah, je pritisk, kot pravi, še večji, kot da vodstvu ne bi bilo prav, da je tako. »Še bolj so se zaostrile razmere, je pa pri nas že vseskozi tako, da te lahko odpustijo, kadarkoli hočejo, saj so pravila napisana tako, da jih je nemogoče dosegati. Vsak dan delaš napake, zaradi katerih lahko letiš ali pa te premestijo stran od doma.«

Po vsakem stiku s stranko bi si morali razkužiti roke ali pa nositi rokavice, vendar to ni mogoče. »Merila in normativi se niso nič znižali, tempo je enak kot pred epidemijo, zato hitiš, da narediš vse, kar moraš, kaj dodatnega pa ni mogoče,« prizna Ana. »Podobno je z razkuževanjem vozičkov. Morda jih razkužijo zjutraj, a sama tega še nisem videla.«
 

Kot da ni epidemije


O stresnem vsakdanjiku pripoveduje tudi Mateja, ki dela na ljubljanski upravni enoti in prav tako želi ostati anonimna. Medtem ko je vodstvo na uradni spletni strani pred dnevi opozorilo, da se je povečalo število okužb med zaposlenimi, delo tam, kot pravi Mateja, poteka, kot da ni zdravstvene krize. Ko so zaposleni vprašali nadrejene, kdaj bodo urade zaprli, so dobili odgovor, da to ni potrebno, saj so zaščiteni in se držijo ustrezne medsebojne razdalje.

»V vladnem odloku piše, da je treba imeti čim manj stika z ljudmi, naše vodstvo pa se obnaša, kot da ni nič.« Dela je celo več, pravi. »Zdaj je testno obdobje za reorganizacijo upravnih enot, toda sprašujemo se, zakaj ga je treba izvajati prav zdaj,« potoži. »Delovne razmere so zdaj veliko slabše, toda slabše je tudi za stranke. Za obisk se je treba naročiti, traja pa lahko tudi mesec dni, da pridejo na vrsto. Do informacij vse težje pridejo tudi po telefonu.« V zaostanku so zaradi prvega vala, čeprav so že pred tem opozarjali, da je delavcev premalo. »Zdaj je epidemija spet tu, mi pa delamo, kot da ni nič.«
 

Tolažba, da je v avtu varno


Če bi jutri vsi taksisti ostali doma zaradi karantene, razmišlja Mario Azinović, ki vozi taksi v Ljubljani, mnogi starejši in osebe z invalidnostmi, ki jim je dostop do osnovnih storitev, kot so obisk zdravnika, lekarne, pošte ali banke, omogočen samo s taksijem, do teh sploh ne bi mogli priti ali pa zelo težko. Kot pravi, ga trenutno najbolj obremenjuje prihodek. Če ne bi bilo tako imenovanih protikoronskih ukrepov za samostojne podjetnike, bi verjetno že moral zapreti dejavnost. »Če bi predstavniki oblasti z nami komunicirali s solidarnostjo in empatijo, in ne z grožnjami, bi lažje prenesli poziv, da vsi pripomoremo k temu, da se širjenje virusa ustavi.«

»Struktura strank se ni bistveno spremenila, manj je študentov in dijakov. Potniki se najpogosteje namenjajo na zdravniške preglede in po nujnih opravkih.« FOTO: Leon Vidic/Delo
»Struktura strank se ni bistveno spremenila, manj je študentov in dijakov. Potniki se najpogosteje namenjajo na zdravniške preglede in po nujnih opravkih.« FOTO: Leon Vidic/Delo


Strah pred okužbo je, kot pravi, prisoten, saj je potnik lahko okužen, ne da bi vedel. »Bojim se tudi, da bi se med vožnjo okužila katera izmed strank ali da bi okužbo prenesel na svoje družinske člane. Poskušam pa se tolažiti z mislijo, da je v avtomobilu varno, saj njega in roke po vsaki vožnji razkužim ter vozilo prezračim.«
 

Več dela


Marko Kosmač, ki ima manjšo mesnico in trgovino na Ježici, govori o »eni čudni živčni vojni med ljudmi« in brezglavem nabavljanju. »Veliko ljudi kupuje na zalogo, kot da ne vejo, ali bodo jutri še lahko kam šli ali ne,« pripoveduje mesar. Večjega izpada prihodkov nima. »Sreča je, da smo majhni in odvisni predvsem od posameznikov, ne pa od gostiln in menz. Se pa začenja poznati, da imajo ljudje manj denarja, veliko jih je ostalo brez službe, videti so obupani. Jesti sicer morajo, a se pozna.«

Marko Kosmač, ki ima manjšo mesnico in trgovino na Ježici, govori o »eni čudni živčni vojni med ljudmi« in brezglavem nabavljanju. FOTO: Leon Vidic/Delo
Marko Kosmač, ki ima manjšo mesnico in trgovino na Ježici, govori o »eni čudni živčni vojni med ljudmi« in brezglavem nabavljanju. FOTO: Leon Vidic/Delo


Da je dela zdaj več, ugotavlja Milan Mihaljević, voznik ljubljanskega mestnega avtobusa. Tudi nošenje maske po osem, devet ur med vožnjo je, kot pravi, zelo naporno. Avtobuse morajo redno prezračevati in opozarjati tiste potnike, ki ne spoštujejo ukrepov. »Na začetku se je kar pogosto dogajalo, da potniki niso upoštevali navodil, zdaj, ko se stanje glede okužb slabša, pa je
drugače.«

Da je dela več, pravi Milan Mihaljević, voznik mestnega avtobusa. FOTO: Leon Vidic/Delo
Da je dela več, pravi Milan Mihaljević, voznik mestnega avtobusa. FOTO: Leon Vidic/Delo


Število potnikov se je medtem zmanjšalo. »Majhen prostor je in ljudje se bojijo okužb,« razmišlja voznik LPP. Sam o tem ne razmišlja, pravi, da poskuša narediti vse, kar je v njegovi moči, da se drži navodil, a ni vse odvisno od njega. Ko so med epidemijo marca in aprila ustavili mestne avtobuse, je bil šok, nadaljuje Mihaljević. »Mislim, da se to ni zgodilo še nikoli v zgodovini. Morda nas zdaj čaka podobno.«
 

Pritiski


Da je delo postalo veliko bolj naporno, poudarja tudi Lidija, prodajalka v živilski trgovini enega od nakupovalnih središč, ki želi ostati anonimna. »Ker se ukrepi spreminjajo iz ure v uro, so stranke nestrpne in mi jih lahko zgolj opozarjamo na varnostno razdaljo in nošenje mask. Toda veliko med njimi te ne nosi pravilno in ne upoštevajo razdalje.« Opaža, da je veliko ljudi doma, da številni nimajo denarja, zato so, kot pravi, veliko bolj razdražljivi.

Vodstvo jih opozarja, naj bodo do strank prijazni, a je težko. Obiskujejo jih inšpektorji in preverjajo, ali upoštevajo ukrepe, toda med pospravljanjem blaga na police maska kdaj zdrsne z nosu. »Zgodilo se je, da je to kakšna od strank slikala in poslala vodstvu. Potem nam grozijo s sankcijami. Ne vem sicer, kaj nas še lahko doleti, saj so naše plače že tako nizke, da nam manj ne morejo dati.«

Do pred dvema tednoma so jim redno merili telesno temperaturo, zdaj tega ne počnejo več, ker da ni potrebe. »Ko bi nam vsaj delodajalci prišli naproti, tako pa se vse še zaostruje. Nadrejeni pritiskajo na poslovodje, ti na nas in hkrati na nas pritiskajo še stranke.«

Preberite še:

Komentarji: