Umrl je pravnik Ljubo Bavcon
Bil je zaslužni profesor Pravne fakultete UL. V Sloveniji pa ima med drugim pomembne zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in svoboščin.
Odpri galerijo
Ljubo Bavcon. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
V starosti 97 let je umrl dr. Ljubo Bavcon, eden najvidnejših pravnih strokovnjakov druge polovice 20. stoletja in zaslužni profesor Pravne fakultete ljubljanske univerze, ki se je upokojil leta 1994. Novico o njegovi smrti so potrdili na Inštitutu za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti. V Sloveniji ima med drugim pomembne zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in svoboščin.
Bavcon, rojen 1924 v Ljubljani, je diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je tudi doktoriral. V povojnem obdobju je bil urednik časopisa Slovenski poročevalec, delal je za revijo Naši razgledi. Zaposlil se je na Inštitutu za kriminologijo v Ljubljani, kasneje pa je bil predavatelj na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je bil med leti 1969−1971 tudi dekan. Bavcon, ki je diplomiral tudi na Inštitutu za družbene vede v Beogradu, se je v svojem akademskem delu ukvarjal predvsem s kazenskim pravom.
V Sloveniji ima pomembne zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prav tako je prispeval k ugledu Slovenije v svetu kot države, v kateri imajo človekove pravice pomembno mesto. Leta 1988 je bil izvoljen za predsednika Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, o njem na spletni strani med drugim navaja Slovenska biografija.
V sedemdesetih je sodeloval pri pripravi kazenske zakonodaje v Jugoslaviji in Sloveniji, v začetku devetdesetih pa je vodil delovno skupino za pripravo kazenskega zakonika Republike Slovenije. Raziskovalno se je ukvarjal s področji kazenskega materialnega prava, kriminalitetne politike in človekovih pravic. Bavcon je bil nosilec predmeta Kazensko materialno pravo na ljubljanski pravni fakulteti, predaval pa je tudi na podiplomskih programih Pravne fakultete UL in Pravne fakultete v Zagrebu, slovel pa je kot odličen predavatelj.
Med drugo svetovno vojno se je Bavcon priključil NOB, leta 1942 je bil nekaj mesecev v partizanih, istega leta pa je bil aretiran in nato obsojen na osem let strogega zapora. Po vrnitvi v domovino julija 1945 se je vključil v delo Ljudske mladine Slovenije, mladinske organizacije, pri kateri je bil do začetka 1948 tudi zaposlen. Bavcon je eden od soustanoviteljev društva Forum 21, obenem pa častni meščan Ljubljane in prejemnik častnega znaka svobode Republike Slovenije. Letos je bil tudi med prejemniki listine zveze borcev, najvišjega priznanja borčevske organizacije.
Zadnja leta je bil Bavcon žrtev diskreditacij, predvsem desnice, češ, da je bil vpleten v povojne poboje. Ljubo Bavcon se je iz ujetništva v Nemčiji vrnil šele julija 1945. Do smrti pa izpodbijal obtožbe, najpogosteje so ga povezovali z dejavnostmi v povojnem koncentracijskem taborišču Šentvid.
Bavcon je še maja letos za Sobotno prilogo poslal spodnji dopis, v katerem je pojasnil očitke na svoj račun:
Bavcon, rojen 1924 v Ljubljani, je diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je tudi doktoriral. V povojnem obdobju je bil urednik časopisa Slovenski poročevalec, delal je za revijo Naši razgledi. Zaposlil se je na Inštitutu za kriminologijo v Ljubljani, kasneje pa je bil predavatelj na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je bil med leti 1969−1971 tudi dekan. Bavcon, ki je diplomiral tudi na Inštitutu za družbene vede v Beogradu, se je v svojem akademskem delu ukvarjal predvsem s kazenskim pravom.
Predsedoval Svetu za varstvo človekovih pravic in svoboščin
V Sloveniji ima pomembne zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prav tako je prispeval k ugledu Slovenije v svetu kot države, v kateri imajo človekove pravice pomembno mesto. Leta 1988 je bil izvoljen za predsednika Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, o njem na spletni strani med drugim navaja Slovenska biografija.
V sedemdesetih je sodeloval pri pripravi kazenske zakonodaje v Jugoslaviji in Sloveniji, v začetku devetdesetih pa je vodil delovno skupino za pripravo kazenskega zakonika Republike Slovenije. Raziskovalno se je ukvarjal s področji kazenskega materialnega prava, kriminalitetne politike in človekovih pravic. Bavcon je bil nosilec predmeta Kazensko materialno pravo na ljubljanski pravni fakulteti, predaval pa je tudi na podiplomskih programih Pravne fakultete UL in Pravne fakultete v Zagrebu, slovel pa je kot odličen predavatelj.
Bavcon leta 2008 na mednarodni konferenci o izbrisu z naslovom 16 let pozneje: Politični in pravni vidik izbrisa v Sloveniji, ki jo je pripravil Mirovni inštitut za sodobne družbene in politične študije. FOTO: Vogel Voranc/Delo
Med drugo svetovno vojno se je Bavcon priključil NOB, leta 1942 je bil nekaj mesecev v partizanih, istega leta pa je bil aretiran in nato obsojen na osem let strogega zapora. Po vrnitvi v domovino julija 1945 se je vključil v delo Ljudske mladine Slovenije, mladinske organizacije, pri kateri je bil do začetka 1948 tudi zaposlen. Bavcon je eden od soustanoviteljev društva Forum 21, obenem pa častni meščan Ljubljane in prejemnik častnega znaka svobode Republike Slovenije. Letos je bil tudi med prejemniki listine zveze borcev, najvišjega priznanja borčevske organizacije.
Zadnja leta je bil Bavcon žrtev diskreditacij, predvsem desnice, češ, da je bil vpleten v povojne poboje. Ljubo Bavcon se je iz ujetništva v Nemčiji vrnil šele julija 1945. Do smrti pa izpodbijal obtožbe, najpogosteje so ga povezovali z dejavnostmi v povojnem koncentracijskem taborišču Šentvid.
Bavcon je še maja letos za Sobotno prilogo poslal spodnji dopis, v katerem je pojasnil očitke na svoj račun:
Neresnične obtožbe
Boštjan M. Zupančič si je dovolil v oddaji Odkrito na 3. programu RTS nekaj neresničnih obtožb na moj račun, ki sodijo med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Ker pa imam 97 let, ne bom uporabil dolgotrajne sodne poti in se omejujem samo na navedbo dejstev, ki demantirajo vse neresnične trditve o moji domnevni vlogi v mesecih maju in juniju 1945 pri izbiranju žrtev za poboj vrnjenih domobrancev v taborišču Šentvid pri Ljubljani.
V Arhivu Slovenije je na voljo podatek, da sem se po skoraj treh letih prebivanja v italijanskih in nemških zaporih v domovino vrnil z organiziranim transportom dne 26. julija 1945. To bi lahko potrdil, če še zmore, tudi prof. Vojan Rus, ki je bil takrat komandant vojaške posadke na železniški postaji Podrožica, ki je opravljala prvo selekcijo povratnikov. Nekaj dni po prihodu v domovino sem bil, skupaj z drugimi povratniki, na preverjanju v Kamniku, že kakšen dan po povratku domov pa me je vodstvo mladinske organizacije imenovalo za sekretarja rajonskega odbora mladine Bežigrad. O tem bi lahko pričala vdova po pokojnem Žarku Petanu. V mesecu septembru 1945 sem bil v mladinski delovni brigadi v Bohinju, katere komandant je bil Jože Vagner.
Upam, da ti podatki zadostujejo za končno prekinitev ponavljajočih se neresničnih trditev o moji »zločinski« vlogi v taborišču Šentvid, ki sem jih že nekajkrat, a žal brez uspeha, zanikal.
Sobotna priloga, 15. 5. 2021
Boštjan M. Zupančič si je dovolil v oddaji Odkrito na 3. programu RTS nekaj neresničnih obtožb na moj račun, ki sodijo med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Ker pa imam 97 let, ne bom uporabil dolgotrajne sodne poti in se omejujem samo na navedbo dejstev, ki demantirajo vse neresnične trditve o moji domnevni vlogi v mesecih maju in juniju 1945 pri izbiranju žrtev za poboj vrnjenih domobrancev v taborišču Šentvid pri Ljubljani.
V Arhivu Slovenije je na voljo podatek, da sem se po skoraj treh letih prebivanja v italijanskih in nemških zaporih v domovino vrnil z organiziranim transportom dne 26. julija 1945. To bi lahko potrdil, če še zmore, tudi prof. Vojan Rus, ki je bil takrat komandant vojaške posadke na železniški postaji Podrožica, ki je opravljala prvo selekcijo povratnikov. Nekaj dni po prihodu v domovino sem bil, skupaj z drugimi povratniki, na preverjanju v Kamniku, že kakšen dan po povratku domov pa me je vodstvo mladinske organizacije imenovalo za sekretarja rajonskega odbora mladine Bežigrad. O tem bi lahko pričala vdova po pokojnem Žarku Petanu. V mesecu septembru 1945 sem bil v mladinski delovni brigadi v Bohinju, katere komandant je bil Jože Vagner.
Upam, da ti podatki zadostujejo za končno prekinitev ponavljajočih se neresničnih trditev o moji »zločinski« vlogi v taborišču Šentvid, ki sem jih že nekajkrat, a žal brez uspeha, zanikal.
Sobotna priloga, 15. 5. 2021
