V zadnjem hipu sprejeti simboli nove države

V zadnjih dneh pred osamosvojitvijo Slovenije oziroma dnevom D, kakor so datum razdružitve z Jugoslavijo takrat radi označevali mediji in tudi politiki, se je stopnja dramatičnosti na politični sceni dvigala v višave. Začelo se je s skupnim sestankom vodstev Slovenije in Hrvaške na sedežu slovenskega predsedstva v Ljubljani, kjer so se najvišji predstavniki obeh, takrat še jugoslovanskih republik, sporazumeli o skupnem odhodu Jugoslavije.

Potem se je začelo dogajati na mednarodnem področju. Najprej Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (sedanji Ovse) v Berlinu, kjer so se zbrali zunanji ministri te organizacije in razpravljali predvsem o političnih premikih v Evropi, ki jih takrat ni bilo malo, a vse oči in pozornost je bila usmerjena na Balkan.



Dan pozneje je v Beograd prišel ameriški zunanji minist er James Baker, da bi predstavnike jugoslovanske federacije in predsednike republik prepričal o nujnosti ohranitve Jugoslavije. In nazadnje so dva dni pred osamosvojitvijo članice takratne Evropske skupnosti, sedanje EU, opozorile, da ne bodo priznale neodvisnosti enostranske odcepitve Slovenije in Hrvaške.

»Predstavniki Slovenije in Hrvaške so se v načelu dogovorili o aktivnostih, na podlagi katerih bosta obe republiki postali sa­mostojni in suvereni državi najpozneje do 26. junija 1991. De­legaciji sta ponovili pripravlje­nost obeh republik, da se v pro­cesu razdruževanja sporazumno uredijo vse pravice in obveznosti iz dosedanjega skupnega življe­nja v Jugoslaviji z vsemi republi­kami in zveznimi organi. Obe republiki bosta skupaj nastopali v razgovorih z zveznim izvršnim svetom, drugimi zvez­nimi organi in drugimi republi­kami. Delegaciji sta izrazili pri­pravljenost, da se tudi po osa­mosvojitvi obeh republik v suve­reni državi nadaljujejo razgovo­ri, ki bi pripeljali do ustanovitve skupnosti ali zveze suverenih dr­žav na sedanjem prostoru Jugo­slavije ali da se sicer ohrani ne­moteno gospodarsko sodelova­nje, prost pretok blaga, kapitala, storitev in ljudi ter da se zagoto­vita mir in varnost v tem delu Evrope. Dogovorili so se, da se pripravi osnutek pogodbe, s ka­tero bosta republiki regulirali medsebojne odnose in sodelova­nje na vseh področjih, na katerih imata za to interes.«

Skupna pot

Tako se je glasilo uradno sporočilo s tega sestanka, ki je seveda potekal za tesno zaprtimi vrati, je pa sprožil takrat govorice, da bi se utegnili Hrvaška in Slovenija odločati za skupno pot naprej. A kljub temu so slovenski politiki v zakulisnih pogovorih z novinarjih zagotavljali, da bo Slovenija še naprej gradila ustanove lastne državnosti, kar je pomenilo, da se ne kaže prav posebej nanašati na Hrvate, saj se konkretnih vprašanj hrvaško-slovenskih odnosov takrat niso dotikali. V tistem času je bil pač v ospredju zgolj en cilj in temu je bilo vse podrejeno. Hrvaški sabor se je dva dni po tem sestanku odločil za nemoteno zasedanje, na katerem so nato vse do osamosvojitve sprejemali potrebno zakonodajo za vodenje samostojne države. Slovenija je te zakone že sprejela, a se je v zadnjih dneh zapletlo z izbiro novih simbolov.

Brez zastave

Štiri dni pred osamosvojitvijo Slovenija še ni imela niti zastave, kaj šele grb, poleg tega so se politiki v skupščini, kjer se je takrat skladno z željo takratnega političnega ozračja pravzaprav odločalo o vsem – glede na odločitev, da bo Slovenija parlamentarna demokracija, v kateri je parlament najpomembnejši organ oblasti, v nasprotju s sedanjim položajem, ko je ta moč prenesena na vlado in morda še kakšna drobtinica na koalicijo. Skratka, potem ko je medzborovska komisija predlagala novo zastavo in grb – isti predlog, ki je na koncu tudi prevladal in še vedno velja –, se je začelo v skupščini razpravljati, ali sploh sprejeti novo zastavo in grb.



Dva zbora – zbor združenega dela in zbor občin – sta celo z aplavzom sprejela predlog slovenske tribravnice z grbom v desnem kotu. Grb pa naj bi bil v obliki ščita, rdeče obrobljen, na njem so obrisi Triglava in črte pod njim, ki ponazarja morje. A zapletlo se je, tako kot že velikokrat pred tem, v družbenopolitičnem zboru, v katerem so sedeli predstavniki strank. Zanimivo je, da razprava v tem zboru o tem z ideologijo močno nabitem vprašanju ni potekala po strankarski delitvi na Demosove stranke in opozicijo, temveč se je vnela debata, zakaj hitimo s sprejetjem nove zastave, in o tem, ali je nujno za osamosvojitev imeti zastavo brez zvezde, če pa smo plebiscit, osamosvojitvene zakone in prve demokratične volitve praznovali z zastavo z rdečo zvezdo.

Smoletovo vztrajanje

Po dokaj polemični razpravi so poslanci glasovali o predlogu nove zastave in grba, a ker bi bilo za sprejetje nujnih dve tretjine glasov, tega zahtevanega števila niso dosegli in predlog je padel. Nastali pat položaj je sprožil socialist Jože Smole, ko je dejal, da bo glasoval proti. »Sem proti spremembi zastave Republike Slovenije, sem proti spremembi gr­ba Republike Slovenije. Rdeča pe­terokraka na naši zastavi je simbol naše NOB. Umik zame pomeni na­pad na NOB. Govorim v svojem imenu ... Namesto da bi se ukvar­jali z resnimi zadevami, kot so soci­alni in ekonomski, se ukvarjamo z menjavo simbolov,« je vztrajal Smole.


Oglasil se je tudi predsednik vlade Lojze Peterle in začel razlagati, da nesprejetje novih državnih simbolov pomeni, da Slovenija po osamosvojitvi ne bo mogla izdelati novih dokumentov, kot so osebne izkaznice in potni listi. Vprašanje novih simbolov se je potem vleklo do skoraj zadnjega zasedanja skupščine pred osamosvojitvijo, ko so delegati 23. junija 1991 le potrdili novo zastavo in grb. Organizatorji slovesnosti ob osamosvojitvi so imeli tako le dva dni časa, da so sešili več kot 6000 zastav, ki so jih potrebovali za državno in vse občinske proslave ob razglasitvi nove države.

Sporočila iz tujine

A bolj kot vprašanje novih simbolov se je dramatičnost tistih dni povečevala zaradi pritiskov iz tujine. V Berlinu je potekal sestanek zunanjih ministrov Konference za varnost in sodelovanje v Evropi, na katerem so sprejeli tudi izjavo o Jugoslaviji, v kateri so mini­stri izrazili zaskrbljenost zaradi razvoja razmer v državi ter izre­kli podporo »takšnemu demokra­tičnemu razvoju, enotnosti in in­tegriteti Jugoslavije, ki naj te­meljijo na gospodarskih refor­mah in celovitem upoštevanju človekovih pravic v vseh delih Jugoslavije; med te sodijo tudi pra­vice narodnostnih manjšin. Mi­nistri so se zavzeli za mirno reše­vanje krize in poudarili, da o usodi države lah­ko odločajo samo jugoslovanski narodi«.

Še pred berlinskim sestankom Kvse je takratni italijanski zunanji minister Gianni De Michelis, pozneje tudi eden od pomembnih evropskih posrednikov v času vojne za Slovenijo, v Benetkah sprejel skupino jugoslovanskih novinarjev, med njimi je bila tudi Delova dopisnica iz Rima Mojca Drčar Murko, in v obsežnem intervjuju poudaril tudi tole:

»Seveda je v helsinški listini tudi pravica do samoodločbe, ob njej pa načelo, ki ureja nači­ne možnih sprememb meja samo po sporazumni poti. Prijatelj Rupel se ne sme čuditi, če povemo te stvari, in to ni pristransko, so­vražno stališče, je celo posledica posebnega prijateljstva, ki ga čuti Italija do Slovenije iz pobud sosedskega sožitja. Na naših vzhodnih mejah je čutiti val simpatij za Slovenijo, in četudi so nekatera mnenja kritična do De Michelisa, me ne jezijo, ker sem zelo zadovo­ljen, da so se stvari tako obrnile. Spominjam se namreč še časov, ko je bilo bistveno dru­gače.«

Izraz suverenosti

»Povedali smo Kučanu in Ruplu, da razu­memo smisel posameznih odločitev, ki so jih sprejele republike, vključno s sklepi o samostojnosti, če jih je mogoče razumeti kot okre­pitev stališča, da se je treba pogajati. To je izraz suverenosti, ki je nimamo namena niti najmanj postavljati pod vprašaj, saj gre za notranje zadeve. Kar pa velja za odnose navz­ven, se morajo odvijati na podlagi pravil, ki urejajo evropske odnose med državami. To mora biti zelo jasno in na to sem opozoril vse svoje sogovornike. Tega ni mogoče razumeti, kot da se uvrščamo na eno ali drugo stran, nanaša se na šest republik in na zvezno drža­vo, ki obstaja.«

»Povedali smo tudi, da bi bila uporaba nasilja nedopustno kršenje pravil, in ponavljam, da se mi zdi absolutno nujno, da bi se spoštovala ustavna zakonitost, če naj bi Evropska skupnost dala pomoč, o kateri smo govorili. Kršenje pravil bi bilo tudi, če ne bi bilo uveljavljeno načelo rotacije. Tega ne pravi Gianni De Michelis, zunanji minister, temveč De Michelis, prijatelj Jugo­slavije in ljudstev vseh republik. Moram doda­ti, da ne razumem srbskega odpora na tej točki.«

Evropska varnostna konferenca

»Naša stališča bodo v prihodnjem tednu sestavljala skupno evropsko pozicijo. Večkrat sem govoril z Mockom, sem v stiku z madžar­sko oblastjo in o skupnem stališču ni dvo­ma. Lahko se razlikujemo v odtenkih dojema­nja, občutljivosti, lahko težimo bolj k optimiz­mu ali bolj k pesimizmu, o tem, da bomo na ključni točki vsi enotni, ni dvoma. Upam, da bodo novi dokumenti podlaga, na podlagi katere se bomo lahko spopadli s katero­koli situacijo.« »Idealni prostor za obravnavo jugoslovan­skega primera bi bila evropska varnostna kon­ferenca, ki bi predlagala načine in postopke, zbrala vse strani za pogajalsko mizo in jih spodbujala k pogajanjem. Morda bodo for­malne težave, ker nimamo mehanizmov in gre za več držav, toda usmeritev poga­janj in dialoga je edina mogoča. Zdi se, da bodo posamezne strani težko zavrnile sodelo­vanje, saj vsi, začenši s Slovenijo, trdijo, da se želijo vključiti v Evropo.«

Ameriško posredovanje

Prav posebna pozornost pa je takrat veljala obisku ameriškega zunanjega ministra Jamesa Bakerja v Beogradu, ki je na pogovore z jugoslovanskim vodstvom in predsedniki jugoslovanskih republik prišel isti dan, ko se je slovenska skupščina odločila, da bo osamosvojitev Slovenije 26. junija 1991. Baker je po pogovorih s predsednikom zvezne vlade Antejem Markovićem na novinarski konferenci izjavil, da Združene države Amerike niso naklonjene slovenski odcepitvi, ker so proti enostranskim ukrepom. Sprejele pa bodo vse odločitve, ki bodo v Jugoslaviji sklenjene kot dogovor vseh.

Baker je Jugoslaviji v imenu ZDA in razvite Evrope zagotovil denarno pomoč, če bo ta ostala celovita, pri­pravljeni pa so zagotoviti tudi strokovno pomoč pri pripravi nove ureditve. Opozoril je, da se mora pred tem konsti­tuirati predsedstvo SFRJ, da se morajo nadaljevati pogovori vseh republiških predsednikov in da se mora samostojnost Slove­nije razglasiti na način, ki ne bo pomenil odcepitve, ampak ob­stoj ozemeljske celovitosti Jugo­slavije. Baker je takrat še izjavil, da slovenskemu na­rodu priznava pravico, da izrazi svoje težnje, toda hkrati mora Slovenija ostati aktivni član v pogovorih o preobrazbi Jugoslavije in njene ureditve.



Ameriški državni sekretar se je posebej srečal tudi s takratnim predsednikom predsedstva Milanom Kučanom in zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom. Baker jima je izrazil zaskrb­ljenost, da bo slovenska odcepi­tev potegnila za sabo nasilje v Jugoslaviji. Milan Kučan mu je odgovoril, da v Jugoslaviji obstaja tako fizično kot duhovno nasilje in da je Slovenija vedno poskušala narediti vse, da se to ne bi zgodilo. Slovenska predstavnika sta ameriškemu državnemu sekre­tarju tudi povedala, da razdruži­tev in osamosvojitev Slovenije še ne pomeni konca misli o skup­nosti na tem prostoru. Toda žal za zdaj o tem razmišljata samo Slovenija in Hrvaška.

Optimizem in pesimizem

Milana Kučana so po pogovorih z novinarji spraševali, ali ne bo slo­venska odločitev ogrozila finanč­ne pomoči Jugoslaviji. Odvrnil jim je, da ne ve, kakšno pomoč lahko pričakuje Jugoslavija, in dodal, da pomoči ni bilo ta­krat, ko sta jo Jugoslavija in vla­da Anteja Markovića najbolj po­trebovali, saj je Jugoslaviji svet obrnil hrbet zaradi Kosova. Drugi so Sloveniji že preprečili pomoč, zdaj pa Slovenija tega ne bo preprečila nikomur, je še de­jal Kučan in rekel, da je Baker jasno povedal, da ZDA niso pripravljene med­narodno oziroma diplomatsko priznati Slovenije. V posebnem pogovoru za slo­venske medije pa je Kučan dejal, da Slovenija še nima zagotovil, da se mednarodna gospodarska blokada ne bi zgodila.



Na vprašanje, ali iz Beograda odhaja kot optimist, je predsednik Kučan dejal: »Iz Beograda odhajam zmerno optimističen, kakršen je sploh moj pogled na življenje. Za seboj imam množično odloči­tev Slovencev in državljanov Slovenije, zato moram biti op­timist. Pesimist pa bi lahko bil ne zaradi stališč gospoda Bakerja, ampak zaradi naših notranjih težav. Navsezadnje smo se odlo­čili, da želimo biti sodobna evropska država, ki svojo demo­kracijo opredeljuje na protifaši­stičnem boju Slovencev. To je tudi izhodišče, na katerem je utemeljena evropska demokraci­ja z visoko promocijo individual­nih in kolektivnih človekovih pravic. Zato sem s te točke gle­danja bolj zaskrbljen za to vpra­šanje pri nas doma, v nekaterih delih slovenske politike in jav­nem življenju, kakor pa zaradi stališč, na katera je bilo treba računati tudi takrat, ko smo se odločali za plebiscit. Tisti, ki ta­krat na taka stališča ni računal, je živel v nekem neresničnem, sanjskem svetu. Torej, sposob­nost Slovencev in državljanov Slovenije, da z demokratičnimi sredstvi uresničijo svojo plebisci­tarno odločitev je pogoj, da bi bili sprejeti in priznani v svetu.«