»V ZDA je vseeno, od kod prihajaš. Dokazati se moraš z delom in znanjem«

Idrijčanka Nina Troha je do 26. leta izkusila štiri šolske sisteme in dva trga dela.
Fotografija: Nina je na Stanfordu preživela eno leto. FOTO: Osebni arhiv
Odpri galerijo
Nina je na Stanfordu preživela eno leto. FOTO: Osebni arhiv

Do 26. leta je izkusila štiri različne šolske sisteme, slovenskega, avstrijskega, švicarskega in ameriškega, in dva trga dela, slovenskega in ameriškega. Idrijčanko Nino Troha sta strast po iskanju novih izzivov ter želja po učenju še kot študentko finančne matematike na ljubljanski univerzi najprej odpeljala na Dunaj na študijsko izmenjavo. Nato si je znanje nabirala kot podiplomska študentka v Švici, dokler je študijska in poklicna pot ni ponesla čez lužo.

Na vprašanje, kako bi za začetek primerjala domač študijski sistem s tujimi, Nina odvrne: »Študij v Sloveniji je res dober, tega ni mogoče zanikati. Je pa na drugi strani precej tog. Na finančni matematiki je recimo točno predpisano, katere predmete bo študent poslušal v treh letih študija. Vzame lahko le nekaj izbirnih predmetov v zadnjem letniku študija. V tujini je teh predmetov več, tako si vsak študent oblikuje svoj specifičen profil znanja. Ko prideš z univerze, si tako poln unikatnega znanja. V Sloveniji smo bili ob zaključku študija vsi enaki, razvrstijo te lahko le po tem, kakšne ocene si imel.«

Izpostavi še eno pomembno stvar, ki jo je opazila med svojim študijem in kasneje delom v Silicijevi dolini – slovenske univerze so precej manj povezane z gospodarstvom kot tuje, sploh ameriške. »V Švici in v ZDA imajo velike karierne sejme, poletne prakse za študente, industrijske seminarske naloge in diplome, ki nastanejo v sodelovanju z gospodarstvom. Študenti so tako že pred zaključkom šolanja vpeti v trg dela,« pravi Nina.

Na Stanfordu, kjer je eno leto delala kot raziskovalka v ekipi profesorja Kaia Gieseckeja, podjetja veliko sodelujejo z univerzo, raziskovalnim skupinam zaupajo svoje podatke in probleme, »lovijo« študente, ki so tik pred diplomo, držijo tesne stike s profesorji in tako izvedo, kdo ima velik potencial.

Univerza Stanford je ena najboljših na svetu. FOTO: Osebni arhiv
Univerza Stanford je ena najboljših na svetu. FOTO: Osebni arhiv


Izkušnja na sloviti univerzi je Idrijčanki dala neverjeten zalet, prinesla pa tudi ponudbo za nadaljevanje študija na doktorski ravni. Pri 24 letih se je Nina namesto tega odločila, da bo nadaljevala svojo pot v gospodarstvu. Zavrnila je za marsikoga mamljivo ponudbo, saj si je želela izkušnje nabirati v realnem sektorju, v industriji. »Doktorski študij v ZDA traja pet let in tam je običajno, da se doktorji znanosti zaposlijo kot podoktorski raziskovalci na univerzah, za tem pa kot profesorji. Meni je bolj dišala industrija, tehtala sem, kaj mi bo v petih letih dalo več – študij ali trg dela.«



Izbrala je zadnjega in se zaposlila v Silicijevi dolini, pri podjetju, ki se ukvarja z upravljanjem premoženja. Silicijeva dolina, meka podjetništva in prenašanja najnovejših tehnologij v prakso. Se tam res cedita zgolj med in mleko ali je takšno vprašanje pravzaprav povsem brezpredmetno, ker je odgovor znan že vnaprej?

»Dela se veliko, a je to delo hkrati zanimivo in stimulativno. Vsi so vedno odprti za nove pristope in tehnološke inovacije. Ljudje veliko časa preživijo na poti v službo in domov, da, zvečer tako ostane kakšna ura za rekreacijo. Je pa svet tam za mladega motiviranega človeka kljub temu idealen, odličen za učenje in pridobivanje izkušenj,« opiše Nina ameriško delovno okolje.

»Ker so okrog tebe vsi izjemno motivirani, te okolje posrka vase, pridobiš več delovne vneme in energije, po drugi strani pa tudi zvišaš lastna pričakovanja. Morda je lahko to v določenih trenutkih naporno, pride tudi kakšna osebna stiska, ko pogrešaš dom, družino. A na koncu te izkušnje ne bi zamenjala za nobeno drugo,« doda.

Zakaj pišem v pretekliku? Ker je Nina od letošnjega marca doma, v Sloveniji. Zapustila je namreč San Francisco in se vrnila domov, na sončno stran Alp.


Nazaj na sončno stran Alp


»Toliko let sem študirala in delala v tujini, da sploh nisem več vedela, kako je doma. Vedno sem govorila, da bi se rada vrnila, pa v resnici sploh nisem vedela, kako je živeti in delati v Sloveniji, ko nisi več študent.«

Danes dela v domačem družinskem podjetju Comcom kot svetovalka za kreditna tveganja in še naprej sodeluje z ameriškim podjetjem Colchis Capital Management, kjer je bila prej zaposlena.

»Na Colchisu nas je bilo 22, sama sem bila del kreditnega oddelka. To, da si del majhnega, dobro stoječega podjetja, je odlično. Po dveh letih dobro vem, kako deluje sleherni oddelek, dobila sem celostno podjetniško izkušnjo. Danes imam dovolj znanja, da opravljam delo svetovalca na daljavo. Tako sem doma, pisarno imam pet minut od stanovanja, po drugi strani pa še vedno sodelujem s tujino, kar je idealna kombinacija.«

V Švici je bila na podiplomskem študiju. FOTO: Osebni arhiv
V Švici je bila na podiplomskem študiju. FOTO: Osebni arhiv


Dolgoročno v življenju ne odtehtajo zgolj dobra plača in dobro motivacijsko okolje, pravi mlada sogovornica. Odlične kolektive imamo tudi v Sloveniji, če se jih le potrudiš najti. Veliko pomenita tudi dodatni dve uri v dnevu, ki jih Nina namesto prevoza v službo zdaj porabi zase, za družino, druženje s prijatelji.

»Kakovost življenja zunaj službe je v Sloveniji večja, tega ni moč zanikati. Slovenija je majhna, a to je prednost. Vse imaš na dosegu roke, Ljubljana je res lepa. Rada se vračam tudi domov, v Idrijo. Tudi pri tem se zelo razlikujemo od Američanov – da smo namreč precej bolj medgeneracijsko povezani. Tam se že otroci zgodaj odselijo na drugi konec države, kupijo hišo in se s starši vidijo res poredko. Slovenci smo precej bolj družinsko povezani. To zelo cenim in čutim tudi sama.«



Ne preseneti me, ko odvrne, da bi morda šla nazaj čez lužo še za nekaj let, dolgoročno pa si čisto lahko predstavlja živeti tu, v Sloveniji. Čeprav se morda prevečkrat cenita zlata sredina in povprečnost, kot sva si med pogovorom enotni?

»Res je, da so Američani precej bolj odprti. Manj se bojijo povedati, kaj si res mislijo. To mi je dal Stanford – zavedanje, da me ne bo nihče čudno gledal in rekel, češ, kako razmišljam. Če tam posameznik zna utemeljiti svoje mnenje, ga bo vsak sprejel, tudi če se z njim ne bo strinjal. Različnost je sprejeta in to ti da samozavest,« pravi 26-letnica.

»Slovenci se morda preveč bojimo napak, obsojanja, izstopanja. Ampak tako človek težko raste, doseže kaj velikega in prebojnega.«

Poslovno okolje meke podjetništva v San Franciscu. FOTO: Osebni arhiv
Poslovno okolje meke podjetništva v San Franciscu. FOTO: Osebni arhiv


Pretok znanja bogati


Nina še doda, da je v ZDA vseeno, od kod prihajaš. Sodelavcu je nekoč na google zemljevidu pokazala, kje sta Slovenija in rojstna Idrija. Bil je na moč pozitivno začuden, da se je znašla tako daleč. »Dokazati se moraš s svojim delom. Nikoli nisem razmišljala, da prihajam iz majhne države. Svet je globaliziran, in če dobro delaš, je vseeno, od kod prihajaš.«

In če kdaj slučajno (zmotno) mislimo, da tujcev naša mala dežela ne zanima, lahko Nina potrdi, da je ravno nasprotno. Pri Ameriško-slovenski izobraževalni fundaciji (ASEF), s katero sodeluje zadnjih nekaj let, pred kratkim je prevzela tudi vodenje slovenske veje, domačim študentom omogočijo poletno izmenjavo na najboljše ameriške univerze ter obratno – tuje pripeljejo k nam.

»Letos smo osem študentov pripeljali v Slovenijo in vsi so navdušeni nad njo. Prejeli smo 30 prijav in pozitivno smo presenečeni nad zanimanjem za ta program. Veliko mladih si želi priti k nam in prav je, da se odpiramo svetu. Pretok znanja lahko Slovenijo le obogati,« zaključi Nina.

Komentarji: