Verjel je, da bo čas prinesel rešitve
Nedavno preminuli Branko Lustig: Ekskluzivni pogovor, za nadaljevanje katerega žal ni bilo več priložnosti.

Odpri galerijo
Branko Lustig, hrvaški filmski producent, se je po upokojitvi posvetil ozaveščanju mladih o holokavstu in pogubnosti vsakršne nestrpnosti. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Sredi tega meseca je umrl veliki humanist, 87-letni Branko Lustig, hrvaški Jud, ki je kot otrok preživel taborišči Auschwitz in Bergen-Belsen. V zrelih letih je postal filmski producent svetovne slave, dobitnik dveh oskarjev, za filma Schindlerjev seznam in Gladiator. Kot je sam večkrat dejal, je bil v življenju v marsičem povezan tudi s Slovenijo.
Tako je bil vse življenje hvaležen neznani Radovljičanki, ki mu je po prihodu iz taborišča pomagala, da si je pozdravil pljuča in se okrepil. Pozneje je pogosto sodeloval tudi s slovenskimi filmskimi ustvarjalci.
Pred desetletjem, po upokojitvi, se je posvetil humanitarnemu delu, predvsem ozaveščanju mladih o holokavstu in pogubnosti vsakršne nestrpnosti. Postal je častni predsednik Festivala strpnosti v Zagrebu in ga nato pomagal širiti še v sosednje države, pred petimi leti tudi v Slovenijo, kjer ga je v sodelovanju z Mini teatrom v svoj vsakoletni program vključil Judovski kulturni center v Ljubljani.
Prireditev, po dveh letih preimenovana v festival Hiša strpnosti, je bila letos že petič. Na prvih je bil navzoč tudi Branko Lustig. Seveda smo novinarji izkoristili ponujeno priložnost. Branka Lustiga sem za pogovor zaprosila na drugem festivalu, kjer pa je bil po pogovoru z dijaki zelo utrujen. Privolil je le v kratek pogovor, ki ga potem nisem objavila, ker sem ga želela nadaljevati ob njegovem naslednjem obisku festivala. Toda priložnosti za to ni bilo več.
Je pa ostalo zapisano vse tisto, kar mi je povedal 21. januarja 2016 v dvorani Mini teatra v Križevniški ulici v Ljubljani.

Mislim, da je bilo to namerno. Zavezniki so dobro vedeli, kje je železniško križišče, kjer so se vlaki usmerili proti taboriščem na Poljskem.
Seveda je bil to samo izgovor, v resnici jim ni bilo mar. Kot kaže, je bilo med tistimi, ki bi morali sprejeti odločitev o bombardiranju, nekaj antisemitov. Dovolj, da so zadržali ukrepe.
Res je. To se je zgodilo tudi pred izraelsko obalo! Zakaj ni filmov o tem? Zato, ker ta resnica ne zanima tistih, ki dajejo denar za takšne projekte. Nihče se jim noče zameriti. Zato je bilo to vprašanje umaknjeno z dnevnega reda.
Da, da ...
Ali ste slišali za Srebrenico?
Ali veste, da so nekateri politiki na ekranu gledali, kako so tam s kamionov izkrcavali ljudi, ki so jih nato pobili? Gledali in nič naredili. To je podobno temu, kar se dogaja z Izraelom. Nikogar ni, ki bi bil dovolj močan, dovolj velika avtoriteta, da bi rekel: Dovolj!
Sam sem v življenju doživel toliko, da vem, da teh ljudi ni bilo mogoče vrniti na nekdanje domove. Nič se ni dalo narediti, morali so jih pustiti, da so odšli v Izrael.
Mislim, da obstaja rešitev, da pa mora do nje preteči nekaj časa. Ne morem napovedati, kdaj se bo to zgodilo, sem pa prepričan, da se bo. Tako kot se bo nekoč rešilo tudi eno najbolj perečih vprašanj današnjega sveta, namreč prihod novodobnih beguncev.
Najprej jih bodo potisnili nazaj, temu bodo sledili spopadi z njimi.
Ne verjamem, da bo prišlo tako daleč. Toda zagotovo bo še hudo.
Ni! Ti ubogi ljudje niso imeli drugega izhoda, kot da odidejo in za rešitev plačajo kakršnokoli ceno. Mnogo jih je že utonilo ali kako drugače umrlo na tej poti. Tudi veliko otrok. Zdaj se to rešuje z zapiranjem meja, a to ni trajna rešitev. Samo ugibamo lahko, kaj bo sledilo.
Ni več scenarija, za katerega bi se bil pripravljen boriti
Vedno se lahko odločiš. Odločil sem se, da hočem živeti.
Tako je bil vse življenje hvaležen neznani Radovljičanki, ki mu je po prihodu iz taborišča pomagala, da si je pozdravil pljuča in se okrepil. Pozneje je pogosto sodeloval tudi s slovenskimi filmskimi ustvarjalci.
- Branko Lustig, hrvaški Jud, je kot otrok preživel taborišči Auschwitz in Bergen-Belsen.
- Vse življenje je bil hvaležen neznani Radovljičanki, ki mu je pomagala pozdraviti pljuča.
- Filmski producent svetovne slave, dobitnik dveh oskarjev, za filma Schindlerjev seznam in Gladiator.
Pred desetletjem, po upokojitvi, se je posvetil humanitarnemu delu, predvsem ozaveščanju mladih o holokavstu in pogubnosti vsakršne nestrpnosti. Postal je častni predsednik Festivala strpnosti v Zagrebu in ga nato pomagal širiti še v sosednje države, pred petimi leti tudi v Slovenijo, kjer ga je v sodelovanju z Mini teatrom v svoj vsakoletni program vključil Judovski kulturni center v Ljubljani.
Prireditev, po dveh letih preimenovana v festival Hiša strpnosti, je bila letos že petič. Na prvih je bil navzoč tudi Branko Lustig. Seveda smo novinarji izkoristili ponujeno priložnost. Branka Lustiga sem za pogovor zaprosila na drugem festivalu, kjer pa je bil po pogovoru z dijaki zelo utrujen. Privolil je le v kratek pogovor, ki ga potem nisem objavila, ker sem ga želela nadaljevati ob njegovem naslednjem obisku festivala. Toda priložnosti za to ni bilo več.
Je pa ostalo zapisano vse tisto, kar mi je povedal 21. januarja 2016 v dvorani Mini teatra v Križevniški ulici v Ljubljani.

Zapiranje meja ni trajna rešitev, je bil prepričan Branko Lustig. Foto Tomi Lombar
Večkratno usodna številka A3317
Poleg njegove nadarjenosti so k Lustigovemu preboju v ZDA, kamor se je preselil leta 1987, pripomogla tudi srečna naključja in še posebej odlično sodelovanje s Stevenom Spielbergom. Kot je o prvem srečanju s slavnim režiserjem povedal sam, je bil predviden le petminutni sestanek, a se je raztegnil na poldrugo uro, ko je Spielbergu pokazal svojo taboriščno številko A3317. Postala sta tesna sodelavca in prijatelja, kar je Spielberg potrdil tudi, ko je izvedel za Lustigovo smrt. »Njegovo osebno potovanje je triumf upanja in odločnosti. Zelo ga bomo pogrešali,« je zapisal.
Poleg njegove nadarjenosti so k Lustigovemu preboju v ZDA, kamor se je preselil leta 1987, pripomogla tudi srečna naključja in še posebej odlično sodelovanje s Stevenom Spielbergom. Kot je o prvem srečanju s slavnim režiserjem povedal sam, je bil predviden le petminutni sestanek, a se je raztegnil na poldrugo uro, ko je Spielbergu pokazal svojo taboriščno številko A3317. Postala sta tesna sodelavca in prijatelja, kar je Spielberg potrdil tudi, ko je izvedel za Lustigovo smrt. »Njegovo osebno potovanje je triumf upanja in odločnosti. Zelo ga bomo pogrešali,« je zapisal.
Eno od vprašanj v zvezi s holokavstom je, zakaj niso zavezniki vsaj sredi vojne, ko se je že vedelo, kaj se dogaja v taboriščih, bombardirali s taborišči povezanih železniških tirov? S tem bi ustavili transporte in rešili milijone ljudi. Je bila to napaka ali ...?
Mislim, da je bilo to namerno. Zavezniki so dobro vedeli, kje je železniško križišče, kjer so se vlaki usmerili proti taboriščem na Poljskem.
Menda niso mogli bombardirati, ker bi lahko ogrozili nedolžne ...
Seveda je bil to samo izgovor, v resnici jim ni bilo mar. Kot kaže, je bilo med tistimi, ki bi morali sprejeti odločitev o bombardiranju, nekaj antisemitov. Dovolj, da so zadržali ukrepe.
»Nekateri politiki so na ekranu gledali, kako so v Srebrenici s kamionov izkrcavali ljudi, ki so jih nato pobili.«
Zakaj se o tem več ne govori? Zakaj še ni nobenega filma o tem in drugih temnih poglavjih? Na primer o ravnanju tistih, ki so dovolili potop ladij z judovskimi begunci na krovu.
Res je. To se je zgodilo tudi pred izraelsko obalo! Zakaj ni filmov o tem? Zato, ker ta resnica ne zanima tistih, ki dajejo denar za takšne projekte. Nihče se jim noče zameriti. Zato je bilo to vprašanje umaknjeno z dnevnega reda.
Izrael je morda nastal tudi zato, ker so se nekatere zavezniške države po vojni hotele znebiti svojih Judov. Na primer Anglija, kjer je bil v nekaterih krogih antisemitizem zelo močan.
Da, da ...
Dejstvo je, da je bil nastanek Izraela zavezniška politična odločitev, pri čemer se ni mislilo na posledice.
Ali ste slišali za Srebrenico?
Seveda.

Zapiranje meja ni trajna rešitev, je bil prepričan Branko Lustig, ki je kot otrok preživel taborišči Auschwitz in Bergen-Belsen. FOTO: Jasna Kontler - Salamon
Evropa je z izgubo Judov v drugi svetovni vojni in po njej dejansko ostala brez velikega dela intelektualcev in umetnikov. Zakaj so preživeli raje odšli v Izrael, kot da bi se vrnili domov?
Sam sem v življenju doživel toliko, da vem, da teh ljudi ni bilo mogoče vrniti na nekdanje domove. Nič se ni dalo narediti, morali so jih pustiti, da so odšli v Izrael.
Ali imate kakšno vizijo rešitve izraelsko-palestinskega vprašanja?
Mislim, da obstaja rešitev, da pa mora do nje preteči nekaj časa. Ne morem napovedati, kdaj se bo to zgodilo, sem pa prepričan, da se bo. Tako kot se bo nekoč rešilo tudi eno najbolj perečih vprašanj današnjega sveta, namreč prihod novodobnih beguncev.
»Nikogar ni, ki bi bil dovolj močan, dovolj velika avtoriteta, da bi rekel: Dovolj!«
Kaj mislite, da se bo zgodilo z begunci?
Najprej jih bodo potisnili nazaj, temu bodo sledili spopadi z njimi.
Bi lahko to sprožilo tretjo svetovno vojno?
Ne verjamem, da bo prišlo tako daleč. Toda zagotovo bo še hudo.
Vendar verjetno ni mogoče primerjati teh beguncev z nekdanjimi judovskim begunci. Ti so vsi bežali, da bi si rešili golo življenje, in niso nikogar ogrožali, razen s tem, da so tisti, ki so jim pomagali, tvegali kazen. Zdaj pa je majhen delež beguncev teroristov. Ali ni človeško, da zato pri marsikom vsi vzbujajo strah?
Ni! Ti ubogi ljudje niso imeli drugega izhoda, kot da odidejo in za rešitev plačajo kakršnokoli ceno. Mnogo jih je že utonilo ali kako drugače umrlo na tej poti. Tudi veliko otrok. Zdaj se to rešuje z zapiranjem meja, a to ni trajna rešitev. Samo ugibamo lahko, kaj bo sledilo.
Ni več scenarija, za katerega bi se bil pripravljen boriti
Vedno se lahko odločiš. Odločil sem se, da hočem živeti.

Večkrat je dejal, da je bil v življenju v marsičem povezan tudi s Slovenijo. FOTO: Tomi Lombar/Delo