Za vrnitev bi ji morali dati tisto, zaradi česar je odšla

​Pravnica Danaja Fabčič Povše, ki se ukvarja s pravnimi vidiki velikega podatkovja, anonimnosti in kriptografije, večinoma dela pri evropskih projektih. Je del približno 50-članske raziskovalne skupine na Katoliški univerzi v belgijskem Leuvnu, na kateri bo kmalu začela delati doktorat.

Ko pojasnjuje, v čem je smisel njenega dela in kje se najbolje znajde, se vedno vrača k isti stvari – tesni povezavi z industrijo. Prav v tem vidi dodano vrednost dela in študija, ki ga (za zdaj še) opravlja v tujini, ali kot pravi sama: »Veliko se ukvarjam s projekti, financiranimi iz Obzorja 2020, ki so usmerjeni v končen produkt. Običajno so med člani projektnega konzorcija vodilna evropska tehnološka podjetja, tehniške univerze ter mi kot strokovnjaki za etična in pravna vprašanja. Preden se proces razvijanja nove aplikacije začne, se usedemo z razvijalci in proučimo, kaj bodo potrebovali uporabniki in kaj na drugi strani zahtevajo pravo, zasebnost in varnost. Pogosto so to vprašanja privolitve uporabnika, kje bodo podatki shranjeni in ali bo mogoče uporabnika z njimi reidentificirati.«



Danaja Fabčič Povše opozarja, da te izraze pravniki in informatiki pojmujejo čisto drugače, kar običajno spodbudi dolge razprave. Glede na analize potreb se potem izoblikujejo smernice za razvijanje in nato končni produkt, ki čim bolj upošteva pravno ureditev in etične pomisleke.

»Pred leti sem sodelovala pri projektu o socialnem inženiringu, v katerem smo merili korporativno varnost internih podatkov podjetij z analizo kibernetske odpornosti (cyber resilience) uslužbencev. Veliko produktov, ki so na voljo na spletu, se osredotoča na analizo osebnosti zaposlenih, kar lahko privede v znatno ali celo pretirano zbiranje podatkov o njihovi zasebnosti. Mi pa smo z upoštevanjem pravnih načel varstva osebnih podatkov dokazali, da je podatkovno varnost podjetja mogoče zagotavljati tudi s spoštovanjem zakonodaje.«

Projektno delo je velik stres

Mlada pravnica poudarja, da takšno sodelovanje ni alfa in omega dialoga med pravniki in industrijo, je pa odlična priložnost, da se področji zbližata, še posebej glede na nizko stopnjo pravne pismenosti in nenehne strahove pred tem, kaj prinaša nova zakonodaja. »Akademikom pogosto očitajo, da živimo v slonokoščenem stolpu. Ali je to upravičeno ali ne, je stvar razprave. So pa interdisciplinarni projekti tako dinamični, da bi težko ostali zaprti v stolpu. Naš inštitut sodeluje z nekaterimi slovenskimi podjetji, s slovenskimi univerzami pa žal precej manj, čeprav bi bila izmenjava znanja odlična za vse.«

Projektno delo povzroča precejšen stres, saj raziskovalci nikoli ne morejo zatrdno vedeti, ali bodo na koncu uspešni in bodo prejeli sredstva za nadaljnje delo. »Sem del mednarodne ekipe, v kateri manjka predvsem Belgijcev, ker bi se tako lahko pogosteje prijavljali za belgijske raziskovalne projekte. Ko se potegujemo za projekte Obzorja, povezane z industrijo, so pomemben dejavnik tako imenovani etični vidiki. Niso pa glavno merilo – v ospredju sta predvsem produkt in metodologija, ki je za inženirskim procesom,« pojasnjuje diplomantka ljubljanske pravne fakultete.

Tuje okolje je vedno preizkušnja

V tujino jo je sicer odpeljala radovednost. »Zanimalo me je, kako mi bo šlo. Tuje okolje, v katerem nikogar ne poznaš in moraš biti sposoben iz sebe potegniti čim več, je vedno zanimiva preizkušnja. Ne vem, kako bom razmišljala čez 10 ali 15 let, a trenutno bi te izzive pogrešala,« odgovori na vprašanje, ali se namerava vrniti v Slovenijo. Dodiplomski in magistrski študij na domači fakulteti sta ji dala široko znanje, vpogled v celoten slovenski pravni red, od režima prodaje nepremičnin do upravnih struktur naše države. »A jaz se, recimo, ukvarjam s podatkovjem in novimi tehnologijami. V Ljubljani smo imeli o varstvu osebnih podatkov polovico enega predavanja. V tujini, sploh na Nizozemskem, v Belgiji in Veliki Britaniji, imajo o tem cele študije.«

Pravi, da naš študijski sistem ni okorel, je pa pravna fakulteta namenjena tistemu, kar bo 90 odstotkov njenih diplomantov delalo – gospodarstvu, pravosodju, notariatu. Kaj pa preostalih deset odstotkov? »Mi pač štrlimo ven. (Smeh.) Sama sem zadovoljna s tem, kar sem našla v tujini. Vem, da se v Sloveniji vedno več odvetniških pisarn ukvarja s predpisi GDPR in da je vedno več raziskovalnega dela. Ni pa na takšni ravni kot v tujini.«

V Leuvnu ima enoletno pogodbo, ki jo za zdaj podaljšujejo. Vsi mladi raziskovalci imajo sklenjene enoletne pogodbe, večletne imajo le profesorji in podporno osebje. Si vrnitve v Slovenijo želi ali bo vanjo prej ali slej primorana? Pomemben dejavnik za vrnitev bo vsekakor to, ali bo partner imel možnosti za službo ali ne. Glede na to, da je jezikoslovec in še tujec, možnosti niso najbolj rožnate.

»Do 23. leta sem živela v Sloveniji, vedno bo moj dom. Zelo rada se vračam domov. Je pa težko, ko greš ven in precej izgubiš stik ne le z delom, ki si ga prej opravljal, pač pa tudi z drugimi znanstveniki. Na drugi strani je Leuven odlično povezana evropska univerza. Univerza v Ljubljani si zdaj veliko prizadeva prav za te interakcije, bomo videli, kako bo čez pet ali deset let.«



Da bi mlado raziskovalko privabili nazaj, bi ji morali zagotoviti prav tisto, zaradi česar je odšla iz Slovenije – dovolj velik izziv, nekaj, kar »te požene«, kot se izrazi tudi sama. »Potrebujem navdušenje, da se lotim nečesa novega. To je pomemben dejavnik, ki bi veliko mladih Slovencev iz tujine pripeljal nazaj domov.«

Vračanje mladih raziskovalk in raziskovalcev je vsekakor v interesu Slovenije, je na simpoziju društva Vtis (V tujini izobraženih Slovencev) konec lanskega leta dejal tudi minister za izobraževanje, znanost in šport, ki opravlja tekoče posle, Jernej Pikalo. Z ukrepi, kot so vzpostavitev programa Aleša Debeljaka za povezovanje slovenskega znanja in inovacij, razpis ciljnega raziskovalnega programa glede omilitev posledic bega možganov in krepitev mehanizma kroženja možganov ter povečevanje proračunskih sredstev za visoko šolstvo in znanost ob pripravi novega znanstvenoraziskovalnega zakona in novele zakona o visokem šolstvu, smo na dobri poti.



---

Avtorica je zaposlena v Delovnici.