Dediščina republikanskega posebneža

Dvomi, da bo kdo lahko prevzel vlogo Johna McCaina v senatu.
Fotografija: Američanka vietnamskega rodu Mai Tran žaluje za umrlim senatorjem Johnom McCainom na ameriškem veleposlaništvu v Hanoju. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Američanka vietnamskega rodu Mai Tran žaluje za umrlim senatorjem Johnom McCainom na ameriškem veleposlaništvu v Hanoju. FOTO: Reuters

Še preden je senator John McCain lani poleti sporočil, da ima težko ozdravljivo obliko možganskega raka, se je že počasi oddaljeval od Washingtona in njegovih novih političnih spletk. Kljub temu ameriški politični analitiki zadnje dni ugotavljajo, da bo za sabo pustil precejšnjo praznino.

Smrt je bila prva in zadnja javna podoba McCaina. Pred pol stoletja je mršav vojni ujetnik s polomljenimi rokami ležal na vietnamskih nosilih, bolj mrtev kot živ. Zadnje leto vse bolj suhljat, z vse slabšim sluhom in brez nekdanjega zvena v glasu, vidno trpeč in usihajoč. Toda premagovanje trpljenja je bila njegova moč, skupaj z odporom do samopomilovanja, zato je še posebej sovražil skoraj elegične zapise zadnjega leta o zadnjem velikem možu desnice. Prežet z globokim občutkom za čast in hkrati dobrodušno šaljivostjo je bil dober prijatelj s politiki z obeh polov, od demokrata Joeja Bidna do republikanca Lindseyja Grahama. Nikoli pa ni prebavil povzpetnika, ki je v zadnjih treh letih kot vihar pretresel ameriško desnico in prevzel njene vajeti. Med kampanjo je dejal, da Donald Trump nima ne značaja ne razsodnosti za vodenje države ter preroško opozoril, da bi njegova izvolitev lahko ogrozila ZDA in njeno demokracijo. Zadnje ponižanje prihaja iz groba, saj Trump ni povabljen na njegov pogreb, govornika bosta nekdanja predsednika Barack Obama in George Bush mlajši.

Občutek je bil vzajemen, nekaj v McCainu je vzbujalo največjo krutost Trumpa. »Ni vojni heroj ... Raje imam ljudi, ki se ne pustijo ujeti,« je bevskal med predsedniško kampanjo in ga zmerjal z »zgubo«. Prejšnji ponedeljek, ko je podpisal zakon o financiranju obrambnega proračuna, ki so ga kongresniki poimenovali po McCainu, ni niti omenil senatorja. V soboto, ko so se začela usipati sožalja ob njegovi smrti, je Bela hiša dolgo molčala, nato je prišlo skopo, neosebno sporočilo predsednika na družbenem omrežju twitter. Hitro se je razvedelo, da naj bi Trump, ki je v nedeljo igral golf in ni niti omenil senatorja, zavrnil objavo že pripravljenega uradnega sporočila v slovo McCainu. Bela hiša pa je včeraj zastavo, ki ob državniških smrtih po navadi do pogreba ostane na polovici droga, ponovno dvignila. Predsednikovi svetovalci ne vedo niti tega, ali bo ta sploh odšel na Kapitolski grič, kjer bo potekalo slovo od senatorja.
 

Zunanjepolitični jastreb


Nekdanjega letalca ameriške mornarice bodo pokopali na pokopališču mornariške akademije v Annapolisu, vojaška družina in kariera pa sta močno zaznamovali njegov pogled na svet. Njegova zunanja in varnostna politika sta temeljili na vojaški moči ZDA in nenehni pripravljenosti, da z njo ureja svet po ameriški podobi. Razen ko so to počeli demokrati, tako je med drugim odsvetoval ameriški poseg v jugoslovanske vojne. McCain je bil leta gonilna sila krila republikanske stranke, ki je verjelo v poseganje v tujini, vojaška zavezništva in ameriške baze po svetu pa je videl kot vzvod za ohranjanje stabilnosti sodobnega sveta. Ves čas je podpiral drugo vojno z Irakom, tudi ko že dolgo ni bilo več oportuno in je škodovalo njegovi politični karieri. »Raje izgubim kampanjo kot vojno,« je govoril, čeprav je hkrati kritiziral poteze Busheve vlade v Iraku. Ob podpori ameriškim posegom po svetu je bil hkrati eden najodločnejših kritikov ruskega predsednika Vladimirja Putina in njegovega oživljenega sovjetskega imperializma.

Zato je njegovo občasno uporništvo od strankarske ideologije postalo toliko bolj očitno v času, ko so se njegovi kolegi včlanjevali v kult Donalda Trumpa in njegove politike Najprej Amerika. Na čelu vplivnega senatnega odbora za oborožene sile je skrbel, da je bil njen vpliv čim manjši. Kot vojni heroj je imel moralno avtoriteto, s katero je lahko izpraševal odločitve vlade, obrambnega ministrstva in vojaškega vrha. Ni jasno, kdo, če sploh kdo, bi prevzel njegovo vlogo, najbližje se zdi njegov prijatelj Graham, ki pa je v zadnjem letu velikokrat kazal precejšnjo ustrežljivost do Trumpa. »Ne verjamem, da se bo našel kdo z njegovo vizijo in globokim razumevanjem ter hkrati sposobnostjo za potrebne administrativne in politične manevre,« je dejal nekdanji namestnik obrambnega ministra Michele Flournoy. McCain je imel resnično moč v senatu, znal je premagovati prepad med strankama, a je bil pri svojih prizadevanjih marsikdaj poražen, denimo pri reformi politike priseljevanja, s katero je želel zaostriti varovanje meja, a hkrati omogočiti prihodnost 11 milijonom ljudi, ki v državi že leta živijo brez ustreznih dokumentov.


 

Palec upornika


Kljub ideološkim razlikam in občasnim izbruhom jeze so mu na obeh polih priznavali včasih skoraj bolečo iskrenost in trdna načela. Zadnje dni so nas znova spomnili na njegovo obrambo Obame, njegovega volilnega tekmeca, ko ga je konservativna volivka označila za Arabca. Njegov obrnjen palec, s katerim je pokopal sedem let republikanskih prizadevanj za rušenje zdravstvene reforme, je postal skoraj simbol upornika. Na koncu je posredno priznal celo eno od svojih največjih napak, izbor Sarah Palin za podpredsedniško kandidatko. S čimer je v skoraj ciničnem zasuku zgodovine pomagal odpreti politična vrata Trumpu.

Preberite še:

Komentarji: