Diplomacija palice

Korenček je sporazum o naložbah, kaj pa je palica?
Fotografija: Hogan je namreč eden od vrhunskih poznavalcev Kitajske, kakršnih je v evropskih vrstah malo. FOTO: Yves Herman/Reuters
Odpri galerijo
Hogan je namreč eden od vrhunskih poznavalcev Kitajske, kakršnih je v evropskih vrstah malo. FOTO: Yves Herman/Reuters

Ko je Wang Yi v nedeljo med obiskom v Parizu izjavil, da bi lahko EU in Kitajska do konca leta podpisali sporazum o naložbah, je bil to velik korenček, ki ga je zunanji minister azijske velesile v minulih dneh tiščal v usta Evropejcem. Pogajanja o naložbah trajajo več kot osem let, in čeprav je bil odstop evropskega komisarja za trgovino Phila Hogana minulo sredo še ena bomba, ki je pretresla do zdaj postavljene temelje za uresničitev sporazuma, je podpisovanje zdaj bolj odvisno od političnega vodstva kot od operativne tehnokracije.

Hogan je namreč eden od vrhunskih poznavalcev Kitajske, kakršnih je v evropskih vrstah malo, tako da bo težko najti človeka, ki bi bil sposoben tako spretno koordinirati dve strani, kot je to počel omenjeni irski politik.

Vseobsegajoč sporazum o naložbah med EU in Kitajsko se namreč spotika ob kar nekaj sistemskih kamnov, med katerimi je največji tisti, ki se nanaša na državne subvencije. Evropska podjetja na svojih tleh čedalje težje konkurirajo kitajskim korporacijam v lasti države s partijsko agendo, kar pomeni, da je takrat, ko je vodstvo v Pekingu zainteresirano za določen investicijski projekt, ponudba s kitajske strani zagotovo nepremagljiva, trditev Wang Yija, da bi lahko sporazum podpisali že v kratkem, pa pomeni, da je v kitajskem političnem vodstvu dozorela odločitev, da se o tem vprašanju privoli v dovolj velik kompromis, da se znova spodbudi zdaj že resno ohlajeno navdušenje za krepitev odnosov z azijsko silo. O tem bodo razpravljali 14. septembra, ko je napovedano posebno vrhunsko videosrečanje EU s Kitajsko, na katerem bodo sodelovali nemška kanclerka Angela Merkel, francoski predsednik Emmanuel Macron in kitajski predsednik Xi Jinping. Kljub izraženim željam po krepitvi odnosov z Evropo, ima Kitajska v drugi roki veliko palico.



Hogan je namreč eden od vrhunskih poznavalcev Kitajske, kakršnih je v evropskih vrstah malo. FOTO: Yves Herman/Reuters
Hogan je namreč eden od vrhunskih poznavalcev Kitajske, kakršnih je v evropskih vrstah malo. FOTO: Yves Herman/Reuters

 

»Visoka cena«


Wang Yi ima zelo rad diplomacijo groženj, zato je imel tudi med turnejo po Evropi ves čas strog pogled učitelja, ki je pripravljen s šibo po prstih okrcati neubogljive učence. »Visoko ceno« bo plačal vsak, ki bo posegel v načelo »ene Kitajske« in bo pri vprašanju statusa Tajvana sebe spremenil v sovražnika 1,4 milijarde Kitajcev, je dejal včeraj, potem ko je predsednik češkega senata Miloš Vystrčil dan pred tem odpeljal v Tajpej 90-člansko delegacijo.

V šestih dneh bivanja na 24-milijonskem otoku, ki ga ima Kitajska zgolj za eno od svojih pokrajin, se bo Vystrčil sestal tudi s tajvansko predsednico Tsai Ing-wen. Popolnoma jasno je, da bo Peking za to kaznoval Češko, in to tako, da bo ta dodobra občutila bolečino.

Preberite še: Prihaja bruseljska jesen težkih odločitev

Palica se je dvignila tudi nad Norveško, kjer je bil Wang Yi prejšnji konec tedna. Vodstvo v Oslu je opozoril, naj Nobelove nagrade za mir ne dodelijo hongkonškim demokratično usmerjenim aktivistom. Ti bi se dejansko lahko uvrstili v ožji krog kandidatov za to priznanje, in to prav zaradi tega, ker je avtonomija Hongkonga ena od velikih pasti evropsko-kitajskih odnosov. Večina članic EU je z nekdanjo britansko kolonijo razveljavila sporazum o izročanju, in to zato, da bi se hongkonški aktivisti, ki so pobegnili pred zakonom o nacionalni varnosti, v Evropi lahko počutili varne. Tako odhod na Tajvan kot podelitev Nobelove nagrade aktivistom, je zagrozil Wang, je nevarno »vmešavanje v notranje zadeve Kitajske«.
 

Rumena reka


A problem Evrope je pravzaprav v »zunanjih zadevah« azijske velesile. Eden od najpomembnejših razlogov, da je Norveška del turneje, s katero naj bi zaznamovali 45. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Kitajsko in EU, so kitajske ambicije na območju Arktike.

Norveško otočje Svalbard leži približno na pol poti med norveško obalo in severnim tečajem, na njem pa od leta 2004 deluje kitajska raziskovalna postaja, imenovana Rumena reka. Ta postaja je zgolj del tistega, kar Kitajska imenuje »polarna svilna pot«, ki naj bi kitajskim prevoznikom omogočila prehod skozi severna morja in dostop do arktičnega območja ter njegovih naravnih bogastev.

Vprašanje je, kako bo kitajska prisotnost na severnem tečaju vplivala na Evropo, tako kar zadeva ekološke in gospodarske kot strateške in varnostne vidike. V »zunanje zadeve« azijske sile bi se morali Evropejci vsekakor pravočasno vmešati.

Preberite še:

Komentarji: