Hrvaška ministrica trdi eno, zgodovinska dejstva govorijo drugo
Marija Pejčinović Burić je dejala, Hrvaška ne krši pravnega reda EU, ker je meja tam, kjer je bila junija leta 1991.
Odpri galerijo
»Občina Piran je leta 1991 imela jurisdikcijo nad celotnim zalivom,« nam je včeraj potrdil tedanji predsednik skupščine občine Piran Franko Fičur. FOTO: Blaz Samec/Delo
Piran - Hrvaška ministrica za zunanje zadeve Marija Pejčinović Burić je v komentarju na slovensko pritožbo glede neupoštevanja arbitražne odločbe, med drugim dejala, da Hrvaška nikakor ne krši evropskega pravnega reda, ker naj se ne bi zgodila nobena sprememba meddržavne mejne črte in je »meja tam, kjer je bila junija leta 1991«. Trditev Marije Pejčinović Burić ne ustreza dejstvom.
To lahko trdimo na podlagi pričanj številnih odgovornih oseb, prebivalcev in osebnega poznavanja razmer v piranski občini in zalivu. »Občina Piran je leta 1991 imela jurisdikcijo nad celotnim zalivom,« nam je včeraj potrdil tedanji predsednik skupščine občine Piran (»župan«) Franko Fičur. Med drugim je že več let prej (sredi 80. let) sprejela odlok o ribolovnem rezervatu in pri tem določila meje rezervata, ta pa je segala čez celotni zaliv. Prav tako je občina vsako leto dovoljevala skupini ribičev s posebnim dovoljenjem, da so smeli loviti ciplje v tem zalivu. Slovenske oblasti so skrbele tudi za reševanje na tem morju, športna društva pa so, na primer, organizirala jadralne regate ali tekmovanja v trnkarjenju na celotnem območju zaliva.
Dolgoletni (zdaj upokojeni) komandir koprske pomorske policije Mirko Slukan, nam je večkrat povedal, da je imela slovenska policija dolga leta ustni, nazadnje pa tudi pisni dogovor o območju nadzora morja s strani slovenske pomorske policije.
»Slovenska policija se je 6. februarja 1991 v Pulju tudi pisno dogovorila s Hrvaško o območju nadzora morja s strani slovenske policije,« se spominja Mirko Slukan. »Meja je po tem dogovoru o meji nadzora šla 1,5 kabla (278 metrov) vzdolž Savudrijskega polotoka, do rta Savudrija in se usmerila proti zadnjemu prelomu meje nekdanjega jugoslovanskega morja z Italijo, do točke T5, kjer se začne odprto morje. Slovenska policija je nadzirala 16 milj morske meje z Italijo,« ima še zmeraj dobro v spominu Mirko Slukan. Ribič Silvano Radin pa je povedal, da je »še do leta 2015 smel kočariti skoraj do višine Umaga. Po prisluškovalni aferi pa so se postavili Hrvati strogo in dokončno na polovico zaliva, kjer so še danes. Če kdo ne verjame, lahko pogleda arhivske računalniške zapise poti mojega ribolova, ki jih beleži AIS.«
Pokojni hrvaški akademik in poznavalec pomorskega prava Vladimir Ibler je 21. februarja 1998 v Portorožu izjavil: »Moje osebno mnenje je, da meja v zalivu mora iti, vendar tako, da znatno večji del odpade na Slovenijo, ker je to v skladu s 15. členom, v katerem so naveden posebne okoliščine, ki to predvidevajo.«
To lahko trdimo na podlagi pričanj številnih odgovornih oseb, prebivalcev in osebnega poznavanja razmer v piranski občini in zalivu. »Občina Piran je leta 1991 imela jurisdikcijo nad celotnim zalivom,« nam je včeraj potrdil tedanji predsednik skupščine občine Piran (»župan«) Franko Fičur. Med drugim je že več let prej (sredi 80. let) sprejela odlok o ribolovnem rezervatu in pri tem določila meje rezervata, ta pa je segala čez celotni zaliv. Prav tako je občina vsako leto dovoljevala skupini ribičev s posebnim dovoljenjem, da so smeli loviti ciplje v tem zalivu. Slovenske oblasti so skrbele tudi za reševanje na tem morju, športna društva pa so, na primer, organizirala jadralne regate ali tekmovanja v trnkarjenju na celotnem območju zaliva.
Dolgoletni (zdaj upokojeni) komandir koprske pomorske policije Mirko Slukan, nam je večkrat povedal, da je imela slovenska policija dolga leta ustni, nazadnje pa tudi pisni dogovor o območju nadzora morja s strani slovenske pomorske policije.
»Slovenska policija se je 6. februarja 1991 v Pulju tudi pisno dogovorila s Hrvaško o območju nadzora morja s strani slovenske policije,« se spominja Mirko Slukan. »Meja je po tem dogovoru o meji nadzora šla 1,5 kabla (278 metrov) vzdolž Savudrijskega polotoka, do rta Savudrija in se usmerila proti zadnjemu prelomu meje nekdanjega jugoslovanskega morja z Italijo, do točke T5, kjer se začne odprto morje. Slovenska policija je nadzirala 16 milj morske meje z Italijo,« ima še zmeraj dobro v spominu Mirko Slukan. Ribič Silvano Radin pa je povedal, da je »še do leta 2015 smel kočariti skoraj do višine Umaga. Po prisluškovalni aferi pa so se postavili Hrvati strogo in dokončno na polovico zaliva, kjer so še danes. Če kdo ne verjame, lahko pogleda arhivske računalniške zapise poti mojega ribolova, ki jih beleži AIS.«
Pokojni hrvaški akademik in poznavalec pomorskega prava Vladimir Ibler je 21. februarja 1998 v Portorožu izjavil: »Moje osebno mnenje je, da meja v zalivu mora iti, vendar tako, da znatno večji del odpade na Slovenijo, ker je to v skladu s 15. členom, v katerem so naveden posebne okoliščine, ki to predvidevajo.«
