Kako preprečiti še eno sirsko tragedijo

Nevarno je, da bo proti Islamski državi nastala še ena fronta nedaleč od kitajskih meja.
Fotografija: Ameriški državni sekretar Mike Pompeo se je ta teden v Afganistanu sestal s predsednikom Ašrafom Ganijem. FOTO: Andrew Harnik/AFP
Odpri galerijo
Ameriški državni sekretar Mike Pompeo se je ta teden v Afganistanu sestal s predsednikom Ašrafom Ganijem. FOTO: Andrew Harnik/AFP

Štirje voditelji tajnih služb so se v torek sestali v pakistanskem glavnem mestu Islamabad. Pogovarjali so se o razmerah v Afganistanu. Pakistanski glavni vohun je namreč gostil ruskega, kitajskega in iranskega kolega, najbolj jih je skrbelo rojevanje Islamske države na afganistanskem ozemlju.

Ruski uradni predstavniki že dolgo opozarjajo, da ZDA podpirajo ustanovitev Islamske države v Afganistanu, katerega notranje razmere neposredno vplivajo na varnost sil v okolici. Voditelji tajnih služb so se odločili, da se bodo podrobneje posvetovali o tem vprašanju prav takrat, ko so se voditelji držav članic Nata pripravljali na svoje srečanje in ko jim je predsednik Donald Trump grozil, da bo spremenil ameriško strategijo v Afganistanu.

Javnost je v zahodnih državah prepričana, da je vojna v tej državi že zdavnaj izgubljena, in jo vse bolj motijo ameriške zahteve, da je treba tam okrepiti vojaško navzočnost. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je na letošnjem srečanju voditeljev Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO) aprila letos izjavil, da bi moral ta varnostni blok povečati prizadevanja, da bi preprečili širjenje spopadov čez afganistanske meje ter poiskali politično rešitev afganistanske krize.

Lavrov je že takrat opozoril, da se pripadniki Islamske države čez Irak in Sirijo vtihotapljajo v afganistanske severne pokrajine, iz katerih bi brez težav lahko ogrožali varnost okoliških držav. Ruski zunanji minister je povedal, da bi se tu lahko zamenjali vlogi, ki jih imata ZDA in Rusija v Siriji, kjer koalicija pod vodstvom Američanov tolče po Islamski državi, medtem ko Moskva z vojaško navzočnostjo ščiti režim predsednika Bašarja al Asada. Ameriški minister za obrambo James Mattis je lani namigoval na ameriške sume o tem, da Moskva usposablja talibe za napade na afganistansko državno vojsko.
 

Nevarnost za kitajski notranji mir


V afganistanski drami, ki traja že desetletja, je bilo vedno najpomembneje prisluhniti, kaj počne najtišji od akterjev. Iran in Pakistan z Afganistanom delita dolgo mejo, Kitajska pa se te države pravzaprav samo dotika z mejno črto, dolgo 76 kilometrov. Toda to je popolnoma dovolj, da je zaskrbljena. Skozi koridor Vahan na afganistanski strani oziroma naravni rezervat Taxkorgan na kitajski strani se sporazumevajo islamski skrajneži iz obeh držav. Kitajsko zato že dolgo skrbi, ker nekateri pripadniki Islamskega gibanja za Vzhodni Turkestan, ki združuje radikalizirane ujgurske separatiste, prav skozi ta ozek pas prehajajo na afganistansko stran, da bi se usposobili za teroristično delovanje proti kitajski oblasti. Taxkorgan je namreč del prefekture Kashgara v avtonomni pokrajini Xinjiang, ki jo imajo Ujguri za svojo državo. Nekateri od njih sprejemajo kitajsko oblast kot okupacijo.

Pakistanki, iranski, kitajski in ruski šefi tajnih služb so se sestali v času, ko so se voditelji držav članic Nata pripravljali na svoje srečanje. FOTO: Pablo Martinez Monsivais/AFP
Pakistanki, iranski, kitajski in ruski šefi tajnih služb so se sestali v času, ko so se voditelji držav članic Nata pripravljali na svoje srečanje. FOTO: Pablo Martinez Monsivais/AFP


Kitajska se zaveda, da ji tiho grozi širitev ekstremizma na njeno ozemlje, zato je vse od leta 2001 zagovarjala udeležbo talibov v procesu iskanja rešitve za Afganistan. Vendar se je šele na začetku leta 2015 Peking odločil odkrito poseči v odnose med vlado predsednika Ašrafa Ganija in talibi.

Decembra lani je Kitajska gostila tristranska pogajanja, na katera so povabili tudi talibe. Nekaj časa je celo razmišljala, da bi v Afganistan poslala svojo vojsko. Že zmanjšanje števila ameriških vojakov bi za Kitajsko pomenilo, da mora okrepiti svoje delovanje na nemirnem območju. Azijska sila se je najprej poskušala ukvarjati s tem vprašanjem, ne da bi se neposredno vojaško vmešala v dogajanje. Postala je največji vir finančne pomoči, nato še največja vlagateljica in graditeljica infrastrukture. Toda v vseh projektih se je izkazalo, da so slabe varnostne razmere nepremagljiva ovira na poti k stabilnosti, zato se je morala Kitajska odločiti tudi za vojaško navzočnost. Ko je afganistansko ministrstvo za obrambo napovedalo gradnjo novega vojaškega oporišča v pokrajini Badahšan, je azijska sila to omogočila. Kitajska plačuje vse materialne in tehnične stroške oporišča ter ga preskrbuje z orožjem in vojaško opremo.



Toda Kitajska se namerno izogiba, da bi se lotila temeljnega vzroka za afganistanske notranje spopade. Zaveda se, da se tega vprašanja lahko loti samo v koaliciji z regionalnimi silami. Afganistan je postal arena, v kateri se odloča tako o usodi Nata kot o prihodnosti organizacije SCO, in pravzaprav bi bilo naravno, da bi azijski varnostni forum prevzel odločilno vlogo v prizadevanjih za trajen mir.

Pekingu bi najbolj škodilo, če bi se vojna proti Islamski državi preselila v neposredno bližino kitajskih meja. Voditelji tajnih služb štirih držav so se pogovarjali o prav takšnem razvoju dogodkov. Kitajska, Rusija in Pakistan so že članice organizacije SCO, Iran bo to predvidoma postal pri naslednji širitvi. Afganistan ima v tej organizaciji tako kot Iran položaj opazovalca. Toda ta država vse bolj postaja njen najpomembnejši izziv. Kajti vprašanje je, kako preprečiti, da bi se Afganistan spremenil v novo Sirijo.

Komentarji: