Kitajsko-ameriško-ruski trikotnik

Rusov in Kitajcev je skupaj 1,5 milijarde, ali se bodo morda prešteli vsak posebej, pa je odvisno od srečanja v Ženevi.
Fotografija: FILE PHOTO: Chinese President Xi Jinping applauds during a meeting to commend role models in China's fight against the coronavirus disease (COVID-19) outbreak, at the Great Hall of the People in Beijing, China September 8, 2020. REUTERS/Carlos Garcia Rawlins/File Photo    To match Special Report HONGKONG-TAIWAN/MILITARY
Odpri galerijo
FILE PHOTO: Chinese President Xi Jinping applauds during a meeting to commend role models in China's fight against the coronavirus disease (COVID-19) outbreak, at the Great Hall of the People in Beijing, China September 8, 2020. REUTERS/Carlos Garcia Rawlins/File Photo To match Special Report HONGKONG-TAIWAN/MILITARY

Odnosi med Washingtonom, Moskvo in Pekingom so podobni trikotniku, katerega stranice nikoli niso enako dolge. Morda je zaradi tega v nedeljo celo kraljica Elizabeta med srečanjem v Windsorskem dvorcu ameriškega predsednika vprašala, kakšno je njegovo mnenje o Vladimirju Putinu in Xi Jinpingu. Joe Biden ni razkril, kaj ji je odgovoril, se bo pa to pokazalo danes, ko se bo sestal z ruskim kolegom.

Tudi sam Xi iz svoje rezidence Zhongnanhai pozorno spremlja, ali bodo ameriško-ruski odnosi po vrhu v Ženevi manj napeti kot odnosi med Washingtonom in Pekingom, a, kot kaže, se hkrati zaveda, da je Rusija za ZDA kratkoročno večja nevarnost od Kitajske (predvsem na varnostnem področju), medtem ko je Kitajska dolgoročno morda celo ključna tekmica, ki bi lahko (zlasti na tehnološkem področju) prevzela globalno vodstvo in končala dolgo obdobje ameriške prevlade.

Tisto, česar Xi ne ve, pa je, kako daleč v prihodnost gleda Biden, in ali se v njegovem hladno-toplem srečanju s Putinom morda kljub vsemu skriva zadostna doza potrebe po normalizaciji odnosov, ki bi ZDA pomagala, da bi Kitajsko lahko že zdaj potisnila v trilateralni kot. Vprašanje je tudi, koliko lahko Putin v tem trenutku postavi v prvi plan prihodnost, v kateri bo azijska sila najverjetneje tudi za Rusijo prej tekmica kot zaveznica, in to tako v Srednji Aziji, kjer se križajo interesna področja obeh držav, kot tudi na Daljnem vzhodu, kjer si Kitajska ne želi še enega močnega igralca z daljnosežnimi ambicijami.


Putin ni Gorbačov


V srečnejših časih bi Putin Xiju za rojstni dan pripravil banjico sladoleda (na primer leta 2019), ko je kitajski predsednik 15. junija letos dopolnil 68 let, pa mu je čestitke poslal samo beloruski kolega Aleksander Lukašenko. Putin se je v tem času seveda pripravljal na pot v Ženevo, ki je ne le središče številnih institucij multilateralnosti, pri kateri v nasprotju s svojim predhodnikom Donaldom Trumpom vztraja Biden, temveč je to tudi mesto, ki se je v zgodovino ameriško-ruskih odnosov vpisalo že leta 1985, ko sta se tam sestala Ronald Reagan in Mihail Gorbačov. Čeprav Biden morda razmišlja o tem, da je prav to srečanje prineslo novo vzdušje v odnose med Zahodom in Vzhodom, pa tudi med oba državnika, si Putin gotovo želi svojega sogovornika opomniti, da on po ničemer ni podoben voditelju, ki ga velik del Rusov krivi za razpad Sovjetske zveze.

Pomembno vprašanje, ki bo določilo, kako bo po Ženevi videti kitajsko-ameriško-ruski trikotnik, se nanaša na to, v katerem od teh treh dvostranskih odnosov je ostalo več prostora za takšno ali drugačno sodelovanje. Ni malo analitikov, ki menijo, da se je Biden ujel v past, ki mu jo je v Beli hiši pustil Trump, past, ki zadeva prav spor s Kitajsko in prikazovanje azijske sile kot največje nevarnosti, ki grozi zahodnim vrednotam in ameriški prevladi v ključnih argumentih globalne ureditve. Nekateri so celo prepričani, da Biden odnose z Evropo obnavlja na račun Kitajske, ki ji jo predstavlja kot skupno tekmico.

Obiskovalci na razstavi stojijo pred sliko kitajskega predsednika Xija; 15. junija je dopolnil 68 let. FOTO: Jason Lee/Reuters
Obiskovalci na razstavi stojijo pred sliko kitajskega predsednika Xija; 15. junija je dopolnil 68 let. FOTO: Jason Lee/Reuters


Vendar bi moral tudi Xi sam sebi priznati, da je za to večinoma tudi sam zaslužen ali kriv, pač odvisno od zornega kota, s katerega se vse skupaj opazuje. Prav njegova groba politika do EU je privedla do tega, da njene članice v večjem številu kot kdajkoli obračajo hrbet Kitajski kot partnerici ali celo zahtevajo postavitev ovir za vse, kar prihaja iz te države. Biden je zgolj dobro izkoristil trenutek, v katerem je lahko tako na vrhunskem srečanju najbogatejših držav, zbranih v G7, kot na zasedanju Nata iz azijske sile naredil objektivni argument za okrevanje čezatlantskega zavezništva.

Medtem ko je bilo to za Putina kot diplomatsko darilo ob prihodu v Ženevo, se je vodstvo v Pekingu odzvalo z ogorčenjem. »To je žalitev za kitajski mirni razvoj, napačna ocena mednarodnega razvoja in (Natove) vloge v svetu ter nadaljevanje miselnosti hladne vojne in blokovske politike,« je rečeno v izjavi kitajske misije na sedežu EU. »Mi nismo 'sistemska nevarnost' za nobeno državo, a ne bomo sedeli križem rok, če bi se kdorkoli kot 'sistemska nevarnost' postavil proti nam.«


Vprašanje Tajvana


A Xi zelo dobro ve, zakaj so voditelji G7 in Nata tako ocenili Kitajsko pod njegovo poveljniško palico. Seveda gre tudi za kršenje človekovih pravic v Xinjiangu, vendar je tako za ZDA kot EU ključno vprašanje: kaj se bo zgodilo s Tajvanom? Če se bo Xi odločil končati status quo in kitajske meje potegniti tudi okoli tega otoka, bo Putinova zasedba Krima v primerjavi s to potezo videti kot otroška pesmica.

Morda je prav to razlog, da se še vedno ne govori o srečanju med Bidnom in Xijem. In iz tega trenutno izhaja tudi Putinova prednost v trikotniku, o katerem se je pozanimala celo kraljica Elizabeta. Ruski predsednik ima v zadnjem žepu dobre odnose s Kitajsko. A če bodo pogovori z ZDA gladko potekali, mu jih ne bo treba položiti na mizo. In ostali bodo v zadnjem žepu, vse dokler ne bodo spet nujni kot opozorilo, da se nihče ne more postaviti po robu skupaj 1,5 milijarde Kitajcem in Rusom.

Preberite še:

Komentarji: