Dolga monotona vožnja med redko posejanimi naselji s preveč ostalinami komunizma, da bi jih lahko označili za simpatičen retro, ter polji žita, maka in krompirja je naenkrat postala zanimiva, ko se je v daljavi izrisala prostrana rodovitna kotlina, zabrisana z vročinsko meglico. Ruralna vzhodna Češka se je spremenila v pokrajino med Nairobijem in Nanyukijem, po kateri smo drveli aprila proti rezervatu Ol Pejeta v Keniji. Na njegovem stalnem naslovu zadnjih dvanajst let prebivata zadnji severni beli nosoroginji Najin in Fatu.

Kaj imata nosoroginji skupnega s Češko? Živalski vrt in safari park Dvůr Králové, kjer sta se rodili in prebivali do preselitve v Kenijo leta 2009. Njuno funkcionalno izumrlo vrsto rešujejo pred izumrtjem v okviru enega od najbolj ambicioznih naravovarstvenih projektov našega časa.

Živalski vrt Dvůr Králové je košček Afrike sredi zelo srednje Evrope, četudi precej umeten z vsemi priveski, ki spadajo v ponudbo turistične točke številka ena v tem delu Češke. V poletni sezoni ga na dan obišče okoli 8000 ljudi. A živali v njem so še kako resnične, čeprav se ob sprehodu po vrtu kdaj pojavi vtis, da tudi one nastopajo v Trumanovem šovu. Gepard se igra s svojim repom, fosa nemirno kroži ob mreži svoje ograde, sloni so si ravno privoščili prašno kopel, okapi sramežljivo opazuje obiskovalce, ki se izmenjujejo pred njegovim zelenim bivališčem.

V živalskem vrtu prevladujejo afriški kopitarji in veliki sesalci. Številni so v naravi ogroženi, nekateri, kot sta bongo in pritlikavi povodni konj, kritično. V vrtu, ki je zasnovan tako, da je ločnica med ogradami živali in potmi za obiskovalce čim manj opazna, bivajo še mrežaste in Rothschildove žirafe, berberski levi, povodni konji, zebre, tudi redke brezgrive, gorila, afriški divji psi, bivoli, gnuji, impale, noji ter črni in južni beli nosorogi. Do leta 2009 so v vrtu bivali tudi štirje severni beli nosorogi – poleg Fatu in Najin še Sudan in Suni –, zatem so jih preselili v kenijski rezervat Ol Pejeta.



Nosorogi so poleg žiraf glavna atrakcija »kraljevega dvora«. Ponaša se z največjo čredo nosorogov v kateremkoli živalskem vrtu in velja za enega od najuspešnejših vzrediteljev nosorogov. Doslej se jih je v njem rodilo 60. Severni beli nosorogi so se parili in imeli potomce le tu. Danes v »dvoru« živi devetnajst nosorogov, šest južnih belih, ki so na seznamu mednarodne zveze za varstvo narave IUCN kategorizirani kot potencialno ogroženi (v naravi jih je okoli 20.000), in trinajst črnih nosorogov, ki so kritično ogroženi (v naravi jih je okoli 900). Vsi nosorogi so bili pripeljani iz drugih evropskih živalskih vrtov v okviru izmenjave nosorogov, katere namen je čim bolj uspešno parjenje živali.

Del živalskega vrta je safari, po katerem med zebrami, žirafami in impalami vozi poseben avtobus. Na safari z berberskimi levi, ki so v naravi že izumrli, živalski vrtovi pa ne vedo, kam z njimi, se lahko obiskovalci podajo kar s svojim avtomobilom. Seveda se vsako leto najde nekaj idiotov, ki stopijo iz avtomobila, da bi naredili selfi z levi, je pripomnil Jan Stejskal, predstavnik za odnose z javnostmi v živalskem vrtu in koordinator mednarodnega projekta BioRescue za rešitev severnih belih nosorogov pred izumrtjem.

Veliko živali v »dvoru« je potomcev tistih, ki jih je iz Afrike pripeljal Josef Vágner, direktor živalskega vrta v obdobju 1965–1983. Živalski vrt blizu nespektakularnega mesteca Dvůr Králové nad Labo je bil ustanovljen leta 1946, a je do Vágnerjevega prihoda na položaj direktorja večinoma predstavljal lokalno favno ter kakšnega leva in severnega medveda. Vágner, po izobrazbi gozdar, a strastni zaljubljenec v Afriko in živali, je ustanovo usmeril v afriške kopitarje, predvsem pa je vanjo pripeljal velike skupine živali.



Vágner – na fotografijah v njegovi spominski sobi v živalskem vrtu nekoliko spominja na Seana Conneryja – je na sedmih odpravah v različne afriške države med letoma1967 in 1976 ujel več kot 3000 živali. Okoli 2000 je bilo prepeljanih v Dvůr Králové, ostale so poslali v druge živalske vrtove po Evropi. Lovil jih je s sodelavci iz živalskega vrta, najetimi lovci ter celo zaposlenimi v angleškem cirkusu Chipperfield, a v svojih dnevnikih piše, kakor da je vse ulovil sam, se je nasmehnil Stejskal.

Te premestitve še danes veljajo za največjo preselitev afriških živali. Izjemne so bile, ker so se dogajale v času železnega komunizma, ko je bilo treba za vsak izhod iz Češkoslovaške pridobiti dovoljenje oblasti. Vágner pa, četudi član komunistične partije, ni bil komunist po srcu, nasprotoval je tudi sovjetski okupaciji Češkoslovaške, je povedal Stejskal. Poleg tega so bile gromozanski logistični zalogaj. Ena od fotografij prikazuje v pristanišču zasidrano ladjo za prevoz živine, polno žiraf, nameščenih v lesenih ogradah.

Danes prevoz živali iz Afrike v Evropo (najprej kopenski transport, nato posebno letalo) traja približno 30 ur, takrat je trajal od pet do šest tednov. Žirafe in nosoroge, ki so jih na primer ujeli v Ugandi, so po železnici prepeljali v Mombaso, kjer so jih naložili na ladje za Hamburg. Tam so živali preložili na ladje za plovbo po Elbi, s katerimi so jih pripeljali do Labe. Vágner se je rad pohvalil, da so med prevozi izgubili zgolj slabe 3 odstotke živali v primerjavi s 30 odstotki, ki so bili povprečje podobnih odprav v tistem obdobju.



Prevozi živali so pritegnili veliko medijske pozornosti, ki je pripomogla k temu, da je postal velika turistična atrakcija tudi živalski vrt Dvůr Králové. Na dan ga je lahko obiskalo tudi 20.000 ljudi, kar je več od prebivalcev bližnjega mesteca. Prepoznaven in vpliven je postal tudi Vágner. Že v letih odprav so nanj letele kritike, da izčrpava afriško bogastvo in da ni etično zapirati živali v živalske vrtove.

Vágner je menil drugače. Videl je, da je narava v Afriki poškodovana in da lahko nekaterim živalskim vrstam pred izumrtjem pomaga le človek s programi reje v ujetništvu ter vrnitvijo potomcev teh živali v naravni habitat, ko se bodo razmere popravile. Živalski vrtovi so šele okoli leta 2000 postali naravovarstveno usmerjeni, pri nas to nalogo opravljamo že 30 let, je poudaril Stejskal. V živalskem vrtu se je doslej poleg 60 mladičev nosorogov rodilo 280 žiraf, več kot 500 antilop vrste Kobus megaceros (status ogrožene vrste), vseh sodoprstih kopitarjev pa več kot 8000. Vključeni so tudi v ohranitveno vzrejo kritično ogroženih črnih nosorogov.



Zakaj je tako, ve Vágnerjeva hči Lenka, ena od njegovih petih otrok: »Ker je bil oče vizionar.« A prav zato, ker je izstopil iz sivega povprečja, se mu je sistem maščeval, je prepričana. Dogodek, od katerega si ni opomogel, se je zgodil aprila 1975, ko je bil na odpravi v Indiji. Ponoči so vstopili v živalski vrt državni veterinarji in usmrtili 49 žiraf. Trdili so, da imajo slinavko in parkljevko, ki bi se lahko razširila na živino, vendar to nikoli ni bilo potrjeno. Leta 1983 se je Vágner naposled vdal in predčasno upokojil. Delno zaradi posledic številnih poškodb in bolezni, ki jih je pridobil med lovi na živali v Afriki, predvsem pa je bil sit bojev z oblastmi, je dejala Lenka, ki ni skrivala, da je očeta oboževala.

Kot »lovec« na ogrožene vrste je Vágner zelo zgodaj izvedel za v naravi močno ogrožene severne bele nosoroge, ki jih je bilo v živalskih vrtovih manj kot ducat. Odločil se je, da jih bo pripeljal v Dvůr Králové. Povezal se je z lovcem velikih živali Richardom Chipperfieldom, ki je s sudansko vlado izpogajal ulov šestih severnih belih nosorogov v sezoni 1973/1974. Ujeli so jih sedem. Šest so jih prepeljali v Evropo, med njimi je bil tudi dveletni mladič, ki ga je Vágner poimenoval Sudan. Mali nosorog je odrasel, se postaral in kot zadnji živeči samec severnega belega nosoroga postal žalostna podoba pospešenega izumiranja živalskih vrst, a hkrati globalna ikona za njihovo reševanje. Umrl je leta 2018, njegov skelet je razstavljen v temnici Neumannove vile v češkem živalskem vrtu.

Čeprav razmere v živalskem vrtu niso bile optimalne, so se v »dvoru« rodili štirje mladiči: samec Suni, samica Nabire, Najin in milenijka Fatu. Ta je bila zadnji mladič severnega belega nosoroga, četudi so v živalskem vrtu poskusili vse mogoče, da bi dobili še kakšnega. Pripadniki te vrste so v divjini izumrli že leta 2008. Da bi vrsto rešili pred izumrtjem, so se odločili, da bodo štiri preostale nosoroge – Sudana, Sunija, Najin in Fatu – preselili v okolje, ki bo bližje njihovemu naravnemu habitatu, osrednji Afriki, kjer se jih je pred masakrom divjih lovcev in vojn paslo na tisoče. Leta 2009 so jih preselili v močno zavarovan rezervat Ol Pejeta v Keniji, ki sicer ni njihovo naravno okolje, a je veliko bližje temu kot češki živalski vrt.



Nosorogi so v Ol Pejeti dejansko dobili voljo do življenja, a mladičev vseeno ni bilo. Leta 2015 se je oblikoval konzorcij znanstvenikov in naravovarstvenikov BioRescue, ki je določil strategijo reševanja severnih belih nosorogov: vključevala je kombinacijo klasičnih tehnik živalske reprodukcije, ki pri severnih belih nosorogih še niso bile izvedene, ter bolj kompleksno tehnologijo matičnih celic, ki predvideva ustvaritev spolnih celic z reprogramiranjem pluripotentnih matičnih celic ter ustvaritev zarodkov z oploditvijo teh spolnih celic.

Danes, šest let pozneje, je marsikaj, kar se je takrat zdelo nedosegljivo, uresničeno. Vodja projekta BioRescue, nemški veterinar Thomas Hildebrandt, je izmojstril tehniko odvzema oocitov (nedozorele jajčne celice) pri Najin in Fatu. Cesare Galli iz italijanskega podjetja Avantea, »boter« na tisoče krav in konjev, spočetih z umetno oploditvijo, pa je v laboratoriju doslej ustvaril dvanajst zarodkov severnega belega nosoroga z oploditvijo jajčec Fatu s spermo dveh preminulih samcev severnega belega nosoroga. V rezervatu Ol Pejeta že pripravljajo samice južnega belega nosoroga za vlogo nadomestnih mater – vanje bodo prenesli zarodke severnega belega nosoroga. Prvi bi lahko bil vstavljen do konca tega leta. Časa ni več veliko, Najin in Fatu nista več najmlajši, sta pa edini, ki lahko naučita mladička, kaj pomeni biti severni beli nosorog.



Oskrbniki nosorogov v živalskem vrtu Dvůr Králové so bili odločno proti preselitvi štirih severnih belih nosorogov v Kenijo. Bolj bi se morali potruditi, da bi dosegli njihovo razmnoževanje tu, je dejal eden od njih, belolasi Jaroslav, med krmljenjem trojice južnih belih nosoroginj s sveže pokošeno travo.

Jaroslav v živalskem vrtu dela trinajst let. Njegov odgovor na vprašanje, kaj mu pomeni delati z nosorogi, sem razumela brez Stejskalovega prevoda: »Vse.« Z vsakim gibom kaže popolno predanost svojim varovancem, kakršno smo videli tudi pri glavnem oskrbniku Najin in Fatu v Ol Pejeti, Zacharyju Mutaiu. Tudi trojico rogatih gospodičen v živalskem vrtu Dvůr Králové je, podobno kot Najin in Fatu, ki smo ju spremljali na »prosti paši« v njuni strogo varovani ogradi Ol Pejete, zanimala predvsem hrana, ki so jo uigrano složno mulile pod našimi nogami, medtem ko se jim je iz nosnic – klasika večno sklonjenih glav – pocejal smrkelj.

En nosorog na dan poje od 40 do 50 kilogramov trave, za priboljšek pa dobi sadje, ki smo ga skoraj ukradli iz vedra, saj v trgovinah mesteca še niso slišali zanj. Njihovi ponosni rogovi so v živalskem vrtu dobro varovani, pa vendar bi se lahko pohlepneži kadarkoli ponoči s helikopterjem spustili v njihovo ogrado in hitro opravili svoje delo …



Vsak nosorog v živalskem vrtu ima svoj značaj, je povedal Jaroslav. Južna bela nosoroginja Jessica, ki bo kmalu dopolnila 25 let, je najbolj priljudna. Mlajša, petletna Gaja, se včasih vede kot najstnica. Obe sta okej, je prikimal Jaroslav, tretja pa je nekoliko živčna. Od nosoroginj so nas ločile debele kovinske rešetke, a način, na katerega je Jaroslav po obedu čohal vsako od njih, je bil zelo podoben ljubkovanju zelo velikih psov. Sledili smo njegovemu zgledu in jih čohali po pregibu med zadnjo nogo in trebuhom. Dekleta so od blaženega ugodja nogo rahlo privzdignila na stran in v zenu elegantno ohranjala ravnotežje na treh nogah.

Povsem drugačen pristop zahteva 32-letnik, več kot dve toni težek samec Kusini, ki je bil nastanjen v hlevu. V živalski vrt so ga pripeljali oktobra lani iz nemškega parka Serengeti v Hodenhagnu z namenom poživitve spolne aktivnosti južnih belih nosoroginj. Gigantska, biblična žival že po dimenzijah odstopa od drugih nosorogov v vrtu. Ima pa tudi »policijsko kartoteko«.

Zaslovel je s posnetkom, na katerem ga je obiskovalec nemškega parka ujel pri napadu na avtomobil oskrbnika, ki ga je prevračal kot prazno kartonasto škatlo. Oskrbnik jo je odnesel z lažjimi praskami, avtomobil, prebarvan v vzorce zebre, pa je bil samo še za odpad. Kusini hitro pove, kaj si misli o ljudeh, zmoti ga vsak nenavaden zvok, nič pa nima proti čohanju. Oskrbnik mi je potisnil v roke krtačo za čevlje in pokazal, naj močno postrgam osušeno blato z dvotonca. Kusini se je prepustil užitku, dokler ni na tla tresknila metla, na katero sem po pomoti stopila.

Tudi pri južnih belih in črnih nosorogih v živalskem vrtu imajo trenutno paritveno krizo, saj že nekaj let niso imeli mladičev. Morda jim manjka zasebnosti ali pa so se naveličali drug drugega. Kusini in še en lani prispeli samec črnega nosoroga naj bi to spremenila. Jan Stejskal je prepričan, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo nosorogi znova imeli mladiče.

Ko smo krožili po živalskem vrtu, je moje razpoloženje nihalo med čudenjem in navdušenjem nad opazovanjem živalskih peripetij ter žalostjo in slabo vestjo. Po glavi so mi rojila vprašanja, ali je etično za rešitev vrste žrtvovati posameznike, so živali, rojene in vzgojene v živalskem vrtu, sploh še divje, kakšno sporočilo o pomenu ohranjanja narave in vrst dajejo živalski vrtovi, kako je mogoče razmišljati o usmrtitvi mladičev berberskega leva, če se bo pokazalo, da sta samčka – teh je po živalskih vrtovih preveč –, če pa je vrsta v naravi izumrla, in podobno. Brez jasnih odgovorov sem trdno prepričana vsaj o tem, da je naša dolžnost rešiti severne bele nosoroge pred izumrtjem.