Li iz Berlina, Liu v Berlin
Človekove pravice in trgovina: Kitajska je zdaj nekoliko dovzetnejša za pogovor o človekovih pravicah.
Odpri galerijo
Prodemokratski aktivisti so se v Hongkongu z minuto molka spomnili Liu Xiaoboja in proslavili odhod njegove vdove Liu Xia na svobodo v Berlin. FOTO: Reuters
Kitajska pesnica in pisateljica Liu Xia je po osmih letih v hišnem priporu tri dni pred prvo obletnico smrti njenega moža, nobelovca Liu Xiaoboja, v torek zapustila Kitajsko. Kitajsko zunanje ministrstvo je potrdilo, da je odletela proti Berlinu, kjer jo bodo sprejeli v zdravniško oskrbo.
Nihče ni jasno povedal, za čim boleha 57-letna Liu Xia, vendar je znano, da so dolga leta pripora in osamitve ter velik pritisk službe za državno varnost vplivali na njeno duševnost. Znake depresije je bilo mogoče prepoznati v njenih maloštevilnih glasovnih sporočilih, ki jih je poslala v zadnjih mesecih.
»Ne bojim se več,« je sporočila prijatelju, izgnanemu pesniku Liao Yiwuju, ki prav tako živi v Berlinu. »Če mi ne bodo dovolili oditi, sem pripravljena umreti doma.« Liao je bil pretresen in zaskrbljen, zato je z njenim dovoljenjem objavil sedemminutni zvočni posnetek, tik preden je kanclerka pred kratkim obiskala Peking. Od Angele Merkel so pričakovali, da bo omenila zahtevo za osvoboditev pesnice, ko se bo sestala z najvišjimi kitajskimi voditelji.
To je očitno tudi storila, resda brez veliko publicitete in posebnih pričakovanj, da bo kitajsko politično vodstvo pripravljeno razmisliti o pričakovanjih evropske in svetovne javnosti. Kajti odkar je na čelu kitajske partije in države Xi Jinping, je Kitajska odločno zavračala vsakršno popuščanje Zahodu pri človekovih pravicah. S tem je hotela preprečiti, da bi se v odnose z ZDA in Evropo vrnila retorika, značilna za hladno vojno, vendar je hkrati pokazala, da bo njen koncept družbenega razvoja drugačen od demokratizacije v zahodnem slogu.
Ko je pisatelj in književni kritik Liu Xiaobo lani ležal na smrtni postelji v Shenyangu, je več evropskih držav ponudilo zdravniško pomoč bolnemu nobelovcu in zahtevalo od uradnega Pekinga, naj mu dovoli oditi iz Kitajske. Toda to ni bilo sprejemljivo že zato, ker so prav podelitev Nobelove nagrade za mir človeku, obsojenemu na 11 let ječe, ker je zagovarjal politične reforme, demokratizacijo in federalizacijo enostrankarske avtokracije, v Pekingu sprejeli kot žaljivo klofuto, ki je azijska sila ni bila pripravljena zlahka oprostiti.
Liu Xia so takrat zaprli v hišni pripor in ji niso dovolili odpotovati v Oslo, da bi v moževem imenu sprejela visoko nagrado. Tako je nastala znamenita metafora praznega stola, s katero je Nobelov odbor na slavnostni podelitvi nagrade protestiral proti kitajski represiji in preganjanju vsakršne, tudi najmirnejše politične alternative.
Toda o človekovih pravicah so začeli spet govoriti med srečanji na najvišji ravni, odkar je predsednik Donald Trump zaostril igro in razglasil Kitajsko za grožnjo ameriškim državnim interesom. Natančneje, šele odkar je azijsko silo zaskrbelo, da bi carine ali splošna trgovinska vojna lahko ogrozile njene načrte o vzponu na položaj svetovne velesile, se je Kitajska pripravljena pogovarjati tudi o človekovih pravicah.
Pomenljivo je, da so Liu Xia dovolili oditi v Berlin šele takrat, ko se je iz nemškega glavnega mesta vrnil domov premier Li Keqiang. Nimamo natančnih informacij o tem, kolikokrat so omenili človekove pravice med njegovim posvetom s kanclerko Angelo Merkel, vendar se je nekaj očitno premaknilo z mrtve točke.
Tako kakor sta se Li in Angela Merkel sporazumela o tem, da se je treba upreti Trumpovemu protekcionizmu, so tudi številne evropske organizacije zahtevale, da je treba pred vsakim podpisom prostotrgovinskega sporazuma s Kitajsko preveriti stanje človekovih pravic v tej državi. Brez usklajevanja pravil, ki urejajo delavske pravice, ni mogoče pričakovati uravnotežene blagovne menjave. V razmerah prostega pretoka blaga, kapitala in tehnologij je nedopustno kogarkoli osem let zadrževati v hišnem priporu, ne da bi ga česarkoli obtožili in ne da bi storil kakršnokoli kaznivo dejanje. Pregleden odnos do državljanov je navsezadnje nujen za pregledno poslovanje z drugimi državami. Zato EU spet omenja to vprašanje in zahteva od Kitajske, naj pokaže, da je pripravljena na spremembe. Odhod Liu Xia v Berlin je del priprav na srečanje voditeljev EU in Kitajske, ki bo v Pekingu 16. julija. Nerešenih vprašanj je seveda veliko več, od nekaj sto aretiranih kitajskih odvetnikov, ki so pred sodišči zagovarjali državljane, katerih človekove pravice so bile poteptane, do ravnanja z narodnimi manjšinami. Kitajska je trenutno nekoliko dovzetnejša za takšna vprašanja, kar je priložnost, da se vsaj nekaj v tej državi izboljša.
Nihče ni jasno povedal, za čim boleha 57-letna Liu Xia, vendar je znano, da so dolga leta pripora in osamitve ter velik pritisk službe za državno varnost vplivali na njeno duševnost. Znake depresije je bilo mogoče prepoznati v njenih maloštevilnih glasovnih sporočilih, ki jih je poslala v zadnjih mesecih.
»Ne bojim se več,« je sporočila prijatelju, izgnanemu pesniku Liao Yiwuju, ki prav tako živi v Berlinu. »Če mi ne bodo dovolili oditi, sem pripravljena umreti doma.« Liao je bil pretresen in zaskrbljen, zato je z njenim dovoljenjem objavil sedemminutni zvočni posnetek, tik preden je kanclerka pred kratkim obiskala Peking. Od Angele Merkel so pričakovali, da bo omenila zahtevo za osvoboditev pesnice, ko se bo sestala z najvišjimi kitajskimi voditelji.
Zahteva brez publicitete
To je očitno tudi storila, resda brez veliko publicitete in posebnih pričakovanj, da bo kitajsko politično vodstvo pripravljeno razmisliti o pričakovanjih evropske in svetovne javnosti. Kajti odkar je na čelu kitajske partije in države Xi Jinping, je Kitajska odločno zavračala vsakršno popuščanje Zahodu pri človekovih pravicah. S tem je hotela preprečiti, da bi se v odnose z ZDA in Evropo vrnila retorika, značilna za hladno vojno, vendar je hkrati pokazala, da bo njen koncept družbenega razvoja drugačen od demokratizacije v zahodnem slogu.
Ko je pisatelj in književni kritik Liu Xiaobo lani ležal na smrtni postelji v Shenyangu, je več evropskih držav ponudilo zdravniško pomoč bolnemu nobelovcu in zahtevalo od uradnega Pekinga, naj mu dovoli oditi iz Kitajske. Toda to ni bilo sprejemljivo že zato, ker so prav podelitev Nobelove nagrade za mir človeku, obsojenemu na 11 let ječe, ker je zagovarjal politične reforme, demokratizacijo in federalizacijo enostrankarske avtokracije, v Pekingu sprejeli kot žaljivo klofuto, ki je azijska sila ni bila pripravljena zlahka oprostiti.
Liu Xia so takrat zaprli v hišni pripor in ji niso dovolili odpotovati v Oslo, da bi v moževem imenu sprejela visoko nagrado. Tako je nastala znamenita metafora praznega stola, s katero je Nobelov odbor na slavnostni podelitvi nagrade protestiral proti kitajski represiji in preganjanju vsakršne, tudi najmirnejše politične alternative.
Toda o človekovih pravicah so začeli spet govoriti med srečanji na najvišji ravni, odkar je predsednik Donald Trump zaostril igro in razglasil Kitajsko za grožnjo ameriškim državnim interesom. Natančneje, šele odkar je azijsko silo zaskrbelo, da bi carine ali splošna trgovinska vojna lahko ogrozile njene načrte o vzponu na položaj svetovne velesile, se je Kitajska pripravljena pogovarjati tudi o človekovih pravicah.
Pomenljivo je, da so Liu Xia dovolili oditi v Berlin šele takrat, ko se je iz nemškega glavnega mesta vrnil domov premier Li Keqiang. Nimamo natančnih informacij o tem, kolikokrat so omenili človekove pravice med njegovim posvetom s kanclerko Angelo Merkel, vendar se je nekaj očitno premaknilo z mrtve točke.
Usklajevanje pravil
Tako kakor sta se Li in Angela Merkel sporazumela o tem, da se je treba upreti Trumpovemu protekcionizmu, so tudi številne evropske organizacije zahtevale, da je treba pred vsakim podpisom prostotrgovinskega sporazuma s Kitajsko preveriti stanje človekovih pravic v tej državi. Brez usklajevanja pravil, ki urejajo delavske pravice, ni mogoče pričakovati uravnotežene blagovne menjave. V razmerah prostega pretoka blaga, kapitala in tehnologij je nedopustno kogarkoli osem let zadrževati v hišnem priporu, ne da bi ga česarkoli obtožili in ne da bi storil kakršnokoli kaznivo dejanje. Pregleden odnos do državljanov je navsezadnje nujen za pregledno poslovanje z drugimi državami. Zato EU spet omenja to vprašanje in zahteva od Kitajske, naj pokaže, da je pripravljena na spremembe. Odhod Liu Xia v Berlin je del priprav na srečanje voditeljev EU in Kitajske, ki bo v Pekingu 16. julija. Nerešenih vprašanj je seveda veliko več, od nekaj sto aretiranih kitajskih odvetnikov, ki so pred sodišči zagovarjali državljane, katerih človekove pravice so bile poteptane, do ravnanja z narodnimi manjšinami. Kitajska je trenutno nekoliko dovzetnejša za takšna vprašanja, kar je priložnost, da se vsaj nekaj v tej državi izboljša.
