Most kot pot v prihodnost

Kitajski predsednik Xi Jinping je včeraj pripotoval v pokrajino ­Guangdong, da bi poleg (gospodarskega) pasu in (svilne) ­ceste v zbirko simbolov globalnega vodstva vpisal še most, ki je daleč od tega, da bi ga lahko imeli­ za enega izmed običajnih mostov. Most, ki ga bo danes odprl Xi osebno, je najdaljši, kar so jih zgradili čez morje, in simbolizira kitajsko moč, ki lahko preskoči viharje in neurja ter nadaljuje pot v prihodnost.

Z dolžino 55 kilometrov in širino, ki omogoča, da v obe smeri potekajo po trije vozni pasovi, bo povezal Hongkong, Zhuhai in Macao, prekoračil delto Biserne reke z vzhodnega na zahodni breg in ne bo le skrajšal potovanja od hongkonškega kontejnerskega terminala do Zhuhaia s sedanjih 3,5 ure na eno uro in 15 minut, temveč bo dve nekdanji evropski koloniji tesneje povezal s pokrajino Guangdong, kjer bo v prihodnjem obdobju kitajsko visokotehnološko središče.

Preobrat v razvoju in odnosih

Xi bo, kar ima seveda poseben pomen, odprl most v Zhuhaiu, mestu na kitajski celini, in tokrat ne bo obiskal ne Hongkonga ne Macaa. Namesto tega bo obiskal nekaj industrijskih središč v ­Guangdongu, kjer so se pred 40 leti začele gospodarske reforme in je od takrat laboratorij kitajske prihodnosti. Celo most bo zgolj del (čeprav ključni) bistveno večjega projekta gradnje širokega zalivskega območja, ki bo nekakšna kitajska različica Silicijeve doline z 68 milijoni ljudmi na območju, velikem 56.000 kvadratnih kilometrov in letnim bruto proizvodom 1560 milijard dolarjev, o katerem pričakujejo, da se bo do leta 2030 trikratno povečal.



Združevanje kitajskega juga se je začelo, ko sta leta 1997 Hongkong in dve leti pozneje Macao znova prišla pod kitajsko oblast, a so do dokončnega načrta območnega razvoja tavali skozi različne sheme območnega omreževanja. Končno so se v Guangdongu pred petimi leti lotili uresničevanja načrta »praznjenja kletk in zamenjave ptic« ter domače in tuje vlagatelje spodbujali k temu, da bi iz delte Biserne reke izselili predelovalno proizvodnjo, ki zaposluje številno delovno silo, in naredili prostor za prihod novih visokotehnoloških industrij ter s tem povezanih storitev.

Most simbolizira ta preobrat, in to tako v kitajskem razvoju kot v odnosih med Pekingom in dvema nekdanjima kolonijama. Hongkong in Macao bosta končno dobila jasno opredeljeni vlogi v veliki misiji kitajske rasti v tehnološko velesilo. S tem bo tudi načelo »ena država – dva sistema« vstopilo v zadnjo fazo.



Ko se gradi nekaj, kar nastaja 15 let (osrednja vlada v Pekingu je začetek primarnih del odobrila leta 2003), in ko se v gradnjo vloži več kot 20 milijard dolarjev, je težko pričakovati, da glede tega ne bo slišati nasprotujočih si mnenj o smiselnosti takšnega projekta ter ostrih kritik na račun Xijeve vlade zaradi novih dolžniških obremenitev, ki jih zdaj vsiljuje tudi Hongkongu in Macau.

Poleg tega je bil datum uradnega odprtja mostu do pred nekaj tedni tajnost, ki jo je vodstvo v Pekingu skrivalo celo pred hongkonško vlado, očitno zaradi strahu pred protesti tamkajšnjih zagovornikov samostojnosti, ki so nezadovoljni zaradi čedalje tesnejšega kitajskega objema. Pred nekaj tedni je začel voziti visokohitrostni vlak, ki povezuje Hongkong s kitajskim kopnim. Plaz negodovanja je sprožilo dejstvo, da bodo kitajski obmejni policisti nameščeni na hongkonški strani, s čimer bo, so poudarili Hongkonžani, ogrožena njihova avtonomija.

Šestdeset Eifflovih stolpov

Po navedbah virov na slovesno odprtje mostu ne bodo povabljeni predstavniki hongkonških prodemokratičnih strank, kar je že samo po sebi sporočilo kitajske oblasti nekdanjima evropskima kolonijama, da je njuna prihodnost izključno znotraj kitajskih meja. Zdi se, da tudi most opozarja na to, da v zvezi z državnimi interesi in suverenostjo ne more biti kompromisov. Z njim sta Hongkong in Macao postala zgolj kitajski mesti, posebni toliko, kolikor jima bo to dovoljeval območni razvoj, sicer pa po ničemer izvzeti iz velikega projekta kitajske renesanse.



Za gradnjo mostu so potrebovali 400.000 ton železa, kar bi bilo dovolj za postavitev 60 Eifflovih stolpov ali 4,5 Zlatih vrat v San Franciscu. Most je z enim delom povezan s podvodnim predorom, dolgim 6,7 kilometra, ki so ga izkopali med umetnima otokoma – vsak izmed teh zavzema 100.000 kvadratnih metrov površine. Nasprotniki projekta so večkrat ­postavili vprašanje varnosti, vendar so inženirji prepričani, da je most prestal nekaj ognjenih krstov, potem ko so lani in letos poleti čezenj divjali tajfuni s hitrostjo do 250 kilometrov na uro.

Novi most bodo danes odprli za promet, vendar bodo vozniki zasebnih vozil in taksijev za to potrebovali posebno dovoljenje. Hongkonžani se bojijo, da bo zaradi nove povezave s kitajskim kopnim število turistov preseglo meje vzdržljivosti. Hongkong, ki ima 7,5 milijona prebivalcev, je lani obiskalo 58 milijonov turistov, vsako dodatno povečanje tega števila bi bilo neprijetna obremenitev mestne infrastrukture in človekovega okolja.

Za Xi Jinpinga so vse to postranske zadeve, saj bo z mostom poslal sporočilo čez Tihi ocean predsedniku Donaldu Trumpu. Kdo se boji trgovinske vojne? Kitajska niti najmanj!