Območje evra spet v krizni pasti
Italija: Evropski vzvodi za reševanje kriz niso dovolj veliki za reševanje visoko zadolženih orjakinj.
Odpri galerijo
Italija kot tretje največje evrsko gospodarstvo lahko zamaje evropsko denarno unijo in upočasni uvedbo večjih reform. FOTO: Reuters
Bruselj – Razmeroma hitro zvišanje tveganja državnih obveznic, nihanje borznih indeksov, začetek retoričnih obračunov v evropski politiki. Okoliščine, ki so spremljale poglabljanje krize v Italiji, so spominjale na dogajanje na začetku desetletja, ko je staro celino pretresala dolžniška kriza z epicentrom v Grčiji.
Na robu krize lahko vsaka ne najbolj premišljena, nespametna izjava povzroči velike težave in prilije olja na ogenj. Gotovo bi bilo veliko bolje, če se evropski komisar za proračun, Nemec Günther Oettinger o dogajanju v Italiji ne bi izrekel na način, kot se je. Kolega z Deutsche Welle je na twitterju še pred objavo povzel vsebino intervjuja s komisarjem, češ, finančni trgi bodo že naučili Italijane, kako naj volijo. Izjava, ki se je hitro razširila po socialnih omrežjih, je takoj sprožila val ogorčenja, ker da je še en izraz nemške in bruseljske vzvišenosti.
Kolega dopisnik se je opravičil za napačno citiranje komisarja, a vsebinsko gledano je bilo v resnici v intervjuju povedano bolj ali manj enako: da bi negativna gospodarska gibanja in pretresi na finančnih trgih lahko vplivali na volitve kot znamenje Italijanom, naj ne volijo populistov z levice in desnice. Takšno vpletanje nemškega komisarja je seveda sprožilo vsesplošno zgražanje v Italiji, predvsem med tamkajšnjimi vodilnimi politiki. Vodja Petih zvezd Luigi Di Maio, denimo, je Oettingerju očital, da Italijo obravnava kot – počitniško kolonijo.
Primerjave s časom, ko so politiki v Atenah napadali nemške politike na čelu s kanclerko Angelo Merkel in tedanjim finančnim ministrom Wolfgangom Schäublejem, kot da sta glavna krivca za mizerijo v helenski republiki, se ponujajo same po sebi. Tudi v bruseljski politični vrhuški je bil odziv na Oettingerjev nastop negativen. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je sporočil, »da usoda Italije ni v rokah finančnih trgov«. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je pozval institucije EU, naj spoštujejo volivce: »Tu smo, da jim služimo, ne pa da jih poučujemo«.
Ne glede na takšna retorična nesoglasja je v ozadju zapletov z Italijo veliko tveganj in negotovosti. Predsednik ECB Mario Draghi je 26. julija 2012 zajezil širjenje krize v območju evra z izjavo, da bodo naredili vse, kar je treba, za zaščito evra. »In verjemite mi, da bo zadostovalo,« je nadaljeval. Skoraj šest let pozneje je glavna negotovost, ali imata evropska politika in ECB sploh na razpolago vzvode za bitke s krizo v takšni državi, kakršna je Italija. Tudi zato, ker stranki, ki naj bi vodili vlado, ne napovedujeta želenih strukturnih reform, ampak le ukrepe, ki naj bi še bolj zamajali javnofinančni položaj države.
Italija je po javnem dolgu v višini 132 odstotkov BDP (2300 milijard evrov) že tako na drugem mestu v EU, takoj za Grčijo. Načelno naj bi bila zgornja meja dovoljenega pri 60 odstotkih. V zadnjih letih se je sicer bolj po polovičarsko lotevala reform, a kljub temu je spravila javnofinančni primanjkljaj pod tri odstotke BDP. Po drugi strani je po rasti zaostajala za evropskim povprečjem in ima razmeroma visoko brezposelnost. Nadalje je ves čas povzročal skrbi italijanski bančni sistem z visokim deležem slabih terjatev. Poleg tega so v bankah nakopičene državne obveznice.
V takšnih okoliščinah ni bilo presenečenje, da se je obrestna mera na desetletne italijanske obveznice hitro zvišala precej nad tri odstotke ali najviše v zadnjih petih letih. Četudi Italija kot tretje največje evrsko gospodarstvo lahko zamaje denarno unijo, širše posledice še niso opazne. Logika evropske politike je bila, da bi morali počakati na prva ravnanja italijanske vlade. Ker se imenovanje nove vlade odlaša in ker utegnejo kmalu biti še ene volitve – na katerih populisti lahko še okrepijo svoj položaj – je negotovost evropske politike še večja.
Posebna težava je, da ni najverjetneje, da se bo EU v času težav ene od svojih največjih članic lahko lotila večjih reform denarne unije. Njihovo sprejetje je že večkrat jasno zahteval francoski predsednik Emmanuel Macron, predstavil je tudi že konkretne projekte. A v Nemčiji na predloge sploh še niso odgovorili.
Predvideno je, da bi skupaj z nemško kanclerko Angelo Merkel že pred vrhom EU konec junija predstavila skupne predloge, a poseben napredek v pogovorih med Berlinom in Parizom do zdaj ni bil opažen.
Na robu krize lahko vsaka ne najbolj premišljena, nespametna izjava povzroči velike težave in prilije olja na ogenj. Gotovo bi bilo veliko bolje, če se evropski komisar za proračun, Nemec Günther Oettinger o dogajanju v Italiji ne bi izrekel na način, kot se je. Kolega z Deutsche Welle je na twitterju še pred objavo povzel vsebino intervjuja s komisarjem, češ, finančni trgi bodo že naučili Italijane, kako naj volijo. Izjava, ki se je hitro razširila po socialnih omrežjih, je takoj sprožila val ogorčenja, ker da je še en izraz nemške in bruseljske vzvišenosti.
Kolega dopisnik se je opravičil za napačno citiranje komisarja, a vsebinsko gledano je bilo v resnici v intervjuju povedano bolj ali manj enako: da bi negativna gospodarska gibanja in pretresi na finančnih trgih lahko vplivali na volitve kot znamenje Italijanom, naj ne volijo populistov z levice in desnice. Takšno vpletanje nemškega komisarja je seveda sprožilo vsesplošno zgražanje v Italiji, predvsem med tamkajšnjimi vodilnimi politiki. Vodja Petih zvezd Luigi Di Maio, denimo, je Oettingerju očital, da Italijo obravnava kot – počitniško kolonijo.
V Italiji napovedujejo le ukrepe, ne reform
Primerjave s časom, ko so politiki v Atenah napadali nemške politike na čelu s kanclerko Angelo Merkel in tedanjim finančnim ministrom Wolfgangom Schäublejem, kot da sta glavna krivca za mizerijo v helenski republiki, se ponujajo same po sebi. Tudi v bruseljski politični vrhuški je bil odziv na Oettingerjev nastop negativen. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je sporočil, »da usoda Italije ni v rokah finančnih trgov«. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je pozval institucije EU, naj spoštujejo volivce: »Tu smo, da jim služimo, ne pa da jih poučujemo«.
Ne glede na takšna retorična nesoglasja je v ozadju zapletov z Italijo veliko tveganj in negotovosti. Predsednik ECB Mario Draghi je 26. julija 2012 zajezil širjenje krize v območju evra z izjavo, da bodo naredili vse, kar je treba, za zaščito evra. »In verjemite mi, da bo zadostovalo,« je nadaljeval. Skoraj šest let pozneje je glavna negotovost, ali imata evropska politika in ECB sploh na razpolago vzvode za bitke s krizo v takšni državi, kakršna je Italija. Tudi zato, ker stranki, ki naj bi vodili vlado, ne napovedujeta želenih strukturnih reform, ampak le ukrepe, ki naj bi še bolj zamajali javnofinančni položaj države.
Italija je po javnem dolgu v višini 132 odstotkov BDP (2300 milijard evrov) že tako na drugem mestu v EU, takoj za Grčijo. Načelno naj bi bila zgornja meja dovoljenega pri 60 odstotkih. V zadnjih letih se je sicer bolj po polovičarsko lotevala reform, a kljub temu je spravila javnofinančni primanjkljaj pod tri odstotke BDP. Po drugi strani je po rasti zaostajala za evropskim povprečjem in ima razmeroma visoko brezposelnost. Nadalje je ves čas povzročal skrbi italijanski bančni sistem z visokim deležem slabih terjatev. Poleg tega so v bankah nakopičene državne obveznice.
Velika negotovost evropske politike
V takšnih okoliščinah ni bilo presenečenje, da se je obrestna mera na desetletne italijanske obveznice hitro zvišala precej nad tri odstotke ali najviše v zadnjih petih letih. Četudi Italija kot tretje največje evrsko gospodarstvo lahko zamaje denarno unijo, širše posledice še niso opazne. Logika evropske politike je bila, da bi morali počakati na prva ravnanja italijanske vlade. Ker se imenovanje nove vlade odlaša in ker utegnejo kmalu biti še ene volitve – na katerih populisti lahko še okrepijo svoj položaj – je negotovost evropske politike še večja.
Posebna težava je, da ni najverjetneje, da se bo EU v času težav ene od svojih največjih članic lahko lotila večjih reform denarne unije. Njihovo sprejetje je že večkrat jasno zahteval francoski predsednik Emmanuel Macron, predstavil je tudi že konkretne projekte. A v Nemčiji na predloge sploh še niso odgovorili.
Predvideno je, da bi skupaj z nemško kanclerko Angelo Merkel že pred vrhom EU konec junija predstavila skupne predloge, a poseben napredek v pogovorih med Berlinom in Parizom do zdaj ni bil opažen.
