Pregled tedna: Hudič je pobral ves denar in kaj ima s tem kultna animirana serija South Park

»Mr. Garrison: Povej nam torej, od kod si, Damien? Damien: Iz sedmega kroga pekla! Mr. Garrison: O, kako vznemirljivo, moja mama je bila iz Alabame.« Tako v deseti epizodi prve sezone animirane televizijske serije South Park učitelj, gospod Garrison, predstavi novega učenca Damiena, ki ga je njegov oče Hudič poslal na Zemljo, da bi našel Jezusa in se dogovoril za boksarski dvoboj med njima. Večina prebivalcev South Parka stavi na Hudiča, saj je večji in močnejši. No, gospodar pekla preda borbo in ugotovi, da je samo on stavil na Jezusa. In tako Hudič pobere ves denar.
 

Na koga je stavil hudič iz Alabame

»V nedeljskem telefonskem pogovoru s predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom se je predsednik (Donald) Trump strinjal, da Turčiji preda vodstvo v boju proti Islamski državi,« je napisal Fahrettin Altun, direktor komunikacij in eden najtesnejših sodelavcev turškega šefa države. »Turška vojska bo, skupaj s Svobodno sirsko vojsko, kmalu prešla turško-sirsko mejo.« Ofenziva se je začela v sredo. Če je večina stavila na ameriškega Hudiča na Bližnjem vzhodu, so tokrat vsi izgubili stavo. Zgodaj v ponedeljek je do ameriških specialnih enot ob sirsko-turški meji prišlo povelje, naj se umaknejo s svojih položajev. Dan pozneje je Pentagon ta ukaz upravičeval z ogroženostjo ameriških vojakov, ki bi se lahko znašli med dvema ognjema.

No, za takšno hudičevsko položitev mečev se skriva marsikaj. Ameriški predsednik je s to potezo še resneje vznemiril Bližnji vzhod, kot je prejšnji mesec to uspelo Iranu, ko je s projektili, nameščenimi na drone, zadel naftne pogone v Savdski Arabiji. Izdal je Kurde, zaveznike v boju proti Islamski državi, ki se zdaj pripravljajo na vojno proti Turčiji.

In kot argument navedel drugo svetovno vojno. »Kurdi nam niso pomagali v Normandiji!«

Trump je vznemiril tudi zaprte pripadnike ISIS, ki jih v taboriščih pazijo Kurdi, zato zdaj kujejo načrte o pobegu. In, seveda, o obnavljanju Islamske države.

Tudi Trumpovi najbližji sodelavci iz republikanski vrst ne razumejo, kako je bil predsednik lahko tako kratkoviden, da je Sirijo predal v roke Turčije, Irana in Rusije.

No, izkušeni opazovalci opozarjajo, da bo turška invazija na severno Sirijo Erdoğana pahnila v popolno izolacijo, saj bo, medtem ko masakrira Kurde, težko računal na naklonjenost Nata. Tudi ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu bo vse skupaj povzročilo hud glavobol, saj bo zdaj on moral biti tisti, ki bo posredoval med vsemi akterji nove faze »neskončne vojne«, kar bi se lahko pretvorilo v misijo nemogoče. Največ bi s tem utegnila pridobiti Kitajska, ki že zdaj sistemsko in strateško napolni vsako izpraznjeno ped, s katere se ZDA umikajo v svoj zgodovinski pad.



​Ergo ■ Takšnih potez Bele hiše bo še nekaj. Trumpovi zavezniki – pa tudi sodelavci – ne pomenijo nič. O svoji odločitvi, denimo, ni obvestil niti Velike Britanije niti Francije. O tem ni, med drugim, govoril celo s svojimi svetovalci.

»V mojih časih bi nekdo odšel do predsednika in mu rekel: 'Gospod predsednik, polomili ste ga in zdaj moramo to popraviti.',« je bivši načelnik glavnega štaba in državni tajnik Colin Powel kritiziral Grand Old Party (kot se imenujejo republikanci) in kot primer pasivnega dvora, pomešanega s strahom za lastne foteljčke, navedel Trumpovo septembrsko lažiranje zemljevida, ki naj bi dokazal, kako orkan Dorian potuje proti Alabami. A namesto da bi nekdo odšel do predsednika in mu rekel »polomili ste ga«, je administracija storila vse, da bi dokazala pravilnost Trumpove lažne novice.

»Moramo se spomniti, da se ustava začne z 'mi, narod' in ne z 'jaz, predsednik',« je opozoril Powel.

Spravni dan

Ko je v torek zašlo sonce, se je začel jom kipur, najsvetejši dan judovskega koledarja. Trajal je vse do sončnega zahoda naslednjega dne. Prevajamo ga kot spravni dan, no, pravzaprav spominja narod na grehe, s katerimi je ta prekršil božje zakone. Vedno pade na deseti dan po roš hašani, judovskem novem letu in, v primerjavi z veseljem, v katerem pričakujemo novo leto, jom kipur zahteva tehtno premišljevanje o vsem, kar je bilo storjenega v preteklem letu. Tudi za sekularne Jude je to pomemben dan, ko iščemo odpuščanje za grehe, da bi očistili upanje za čas, ki prihaja.

V Halleju na vzhodu Nemčije se ​jom kipur ni dobro končal. Sedemindvajsetletni moški, oblečen v vojaško obleko, se je napotil proti sinagogi, v kateri je bilo v tistem trenutku okoli 80 ljudi. Streljal je v vrata, da bi razstrelil ključavnico, metal vanje eksplozivne koktajle in poskušal na vsak način vstopiti. Vrata so ostala zaklenjena. Nato je ubil žensko, ki je bila pred sinagogo in moškega v bližnjem lokalu s kebabom. Premikal se je povsem mirno. Ubijal je hladnokrvno. Vse je posnel s kamero, ki je bila pritrjena na metalno čelado. In vse je v živo prenašal na spletni strani Twitch, ki združuje gamerje, igralce računalniških iger. »Moje ime je Anon (izkazalo se je, da je njegovo pravo ime Stephan) in mislim, da se holokavst nikoli ni zgodil,« reče na začetku videoprenosa.

​Ergo ■ Matthew Richard Stone, eden od ustvarjalcev serije South Park, se zato, ker je njegova mati Judinja, identificira kot »etnični Jud«. Trdi torej, da je ateist, kar pa se tiče njegovih političnih stališč, se ima za libertarca (privrženca gibanja, ki v središče vsega postavlja svobodo izbire, prostovoljno druženje in individualno presojo o vsem). Judovska identiteta mu daje le dodatno spodbudo, da v številnih epizodah serije neusmiljeno obračunava z judovsko kulturo, mentaliteto in kolektivnimi travmami. Stone in njegov kreativni partner Trey Parker sta v zgodbo uvedla celo »antisemitske Jude« in s tem razkrila vse družbene in individualne deviacije, ki lahko privedejo do sovraštva in nasilja. Tako razkrite imajo deviacije več možnosti, da stopijo na pot ozdravitve.

Evropa potrebuje South Park. Stara celina je dopustila, da se bolna rana zagnoji pod še svežo brazgotino in rovari po etični imuniteti, ki očitno popušča pred kolektivnimi boleznimi, o katerih smo upali, da so izkoreninjene. Ne bi bilo slabo, da po novem letu uvedemo jom kipur in da vsakdo malo prelista med grehi, ki jih je storil njegov narod, ko je prekršil zakone človečnosti. Antisemitizem v 21. stoletju!? Kako se giblje zgodovina? Se čisto res vrti v krogu?


 

NBA

​»Američani ne morejo razumeti Kitajske prek serije South Park,« je v sredo trdil partijski list Global Times, potem ko je bila epizoda serije Band in China v tej državi od prejšnjega tedna prepovedana.

Stone in Parker sta se prek likov Towlija in Randyja norčevala iz namere Hollywooda, da se posiplje s pepelom samo zato, da bi zadovoljil kitajske cenzorje in si zagotovil predvajanje svojih filmov v kitajskih kinematografih. Dotaknila sta se tudi številnih drugih prepovedi: Medvedka Puja, ker je preveč podoben predsedniku Xi Jinpingu, Hong Konga, kjer se odvija prava socialna revolucija, dalajlame in človekovih pravic. Kdor želi vstopiti na kitajski trg, ne sme omeniti ničesar od naštetega.

In vse to so v South Parku omenili v trenutku, ko je Daryl Morey, generalni menedžer ameriškega košarkarskega kluba Houston Rockets, tvitnil dva preprosta stavka: »Borba za svobodo. Podprimo Hongkong.« Pritisk kitajske oblasti, košarkaške zveze, sponzorjev pa tudi javnosti na Rocketse in NBA, ki je sledil, je bil prava slika Kitajske, njene politizacije trga in pripravljenosti, da odločno kaznuje vsakogar, ki bi si drznil svobodno razmišljati o njeni pravi naravi.

​Ergo ■ Medtem ko so se Rocketsi in uslužbenci NBA na vse mogoče načine opravičevali Kitajcem, sta Stone in Parker na twitterju objavila svoje »opravičilo«: »Tako kot NBA tudi mi izrekamo dobrodošlico kitajskim cenzorjem v naših domovih in naših srcih. Tudi mi ljubimo denar bolj kot svobodo. Naj živi Komunistična partija Kitajske. Naj bo jesenska žetev sirka bogata! Smo zdaj dobri, Kitajska?«

»Takšna epizoda je na Kitajskem obsojena na prepoved zato, ker se norčuje iz kitajske nacionalne suverenosti – nečesa, kar je za kitajski narod najpomembnejše – in posega v zavest o nacionalni identiteti kitajskega naroda,« pojasnjuje Global Times. Kaj pa suverenost košarkarske žoge? In kaj je z identiteto globalnega športa? NBA, ko se vrnete s Kitajske, si oglejte epizodo South Parka ... tam si je ne boste mogli, prepovedana je.

Joker

Teden, ko se je obletnica umora argentinskega zdravnika in diplomata, ki je zrasel v kubanskega revolucionarja, pomešala z razplamtelo razpravo o pomenu in vrednosti najnovejšega filma Todda Phillipa, je prinesel igro neke asociacije. Ja, govorim o Cheju Guevari in Jokerju.

Malo pred tem, ko je bil (po ukazu takratnega bolivijskega predsednika) 9. oktobra 1967 pogubljen, je Ernesto Che Guevara napisal lastni epitaf: »Kjerkoli nas že preseneti smrt, naj bo dobrodošla, pod pogojem, da je naš borbeni krik prišel do dovzetnega ušesa in da se lahko neka druga roka ponudi, da prevzame naše orožje.«

Ne vztrajam pri primerjavi, ampak morda je najboljšo analizo filma, ki je razdelil kritike in javnost, napisal Daniel Tutt. Naslov njegovega eseja je Lacanovsko branje Jokerja in se začne takole: »Joker Todda Phillipa je do popolnosti film o razrednem boju. Postavlja sceno za prihajajoči politični svet, v katerem je razredni boj v Gothamu povzdignjen do nespornega antagonizma, ki odseva nepravičnost v družbi.«

​Ergo ■ Razmislimo o tem. Kam gre sodobni antijunak? Kdo so očetje, ki jih mora ubiti? In čigava roka je prevzela orožje Cheja Guevare?
 

Nobelova nagrada

Samo nekaj dni, preden je Nobelov komite švedske akademije objavil dobitnike visokega priznanja za književnost, je njegov predsednik Anders Olsson opomnil, da so se merila pri izboru najboljšega pisatelja in dela spremenila: »Zdaj bolj upoštevamo globalno totaliteto,« je dejal. »Pomembno je, da si vse bolj širimo perspektive, saj smo imeli prej v glavnem evropocentrični pogled na književnost, zdaj pa spremljamo ves svet.«

In potem so v četrtek Olsson in še štirje njegovi kolegi Nobelovi nagradi dali Evropejcema. Poljakinji Olgi Tokarczuk za leto 2018 in Avstrijcu Petru Handkeju za letošnje leto. Toliko o »globalni totaliteti«.

​Ergo ■ Nobelova lovorika za Handkeja bo še posebno odmevna na prostoru nekdanje Jugoslavije. V Sloveniji zato, ker je bila njegova mati Slovenka. V Srbiji zato, ker je strastno branil režim Slobodana Miloševića. Na Hrvaškem zaradi istega razloga, samo z druge strani. V BiH ... da ne govorimo naprej. To ni povezano z njegovim dejansko velikim literarnim opusom. Ali pa jo morda ima?



V epizodi South Parka, naslovljeni Spontano izgorevanje, je Randy Marsh prejel Nobelovo nagrado za odkritje vzroka naslednjega pojava: zadrževanje ljudi, da bi spustili telesne pline pred drugimi. Svoje someščane opogumlja, naj prdnejo vsakih par sekund, ne da bi se zavedal, da bo tako izzval globalno segrevanje. No, to nima nobene veze s Handkejem. Ima vezo s svobodo, da se vse razkrije do bistva. Zakaj ne podeljujejo Nobelove nagrade za absurd?