Sanje med zvezdami
Kitajske vesoljske ambicije so deloma podobne nekdanjim sovjetskim, vendar se od njih tudi po marsičem razlikujejo.
Odpri galerijo
FOTO: Reuters
»Zadnja stran je videti kakor peskovnik, v katerem smo se kot otroci dolgo igrali,« je Bill Anders leta 1968 sporočil s svoje vesoljske ladje Nasinemu nadzornemu središču. Opisoval je tako imenovano »temno« stran Meseca, ki bi ji pravzaprav pravilneje rekli »oddaljena«, saj ni ravno temna, je pa gorata in ima številne kraterje, kakršnih ni na strani, obrnjeni proti Zemlji, zato se je vse do tega tedna zdela prevelik izziv, da bi na njej pristali in jo raziskovali.
Nato je Chang’e prišla domov. Ta teden je nežno pristala na peskovniku, nato se je od nje ločilo vozilo z različnimi napravami za raziskovanje neravne površine in po vesolju se je razširil Lunin sindrom.
Tako kakor so sovjetski znanstveniki in partijski voditelji 12. septembra 1959 slavili, ko je njihovo vesoljsko vozilo Luna 2 postalo prvi predmet, ki ga je izdelala človeška roka in se je dotaknil Mesečeve površine, tako so drugi dan novega leta Kitajci – tako politični voditelji kot prebivalci – skakali od sreče, ko je njihovo vesoljsko plovilo Chang’e 4 kot prvo pristalo na oddaljeni strani Zemljinega satelita.
Chang’e je boginja iz kitajskega mita o desetih Soncih, ki so grozila, da bodo sežgala vse na Zemlji, dokler njen mož, odličen lokostrelec Hou Yi, ni izstrelil devetih puščic, s katerimi je sklatil devet žarečih zvezd, zato mu je gospodar nebes podaril eliksir nesmrtnosti. Hou Yi ga je hranil v hiši, saj ni hotel postati nesmrten in tako živeti dlje od ljubljene žene, vendar je prav ona ukradla čarobno pijačo, jo izpila, medtem ko Hou Yija ni bilo v hiši, in odletela na Mesec, kjer za vedno živi sama v ledenem dvorcu …, če ne upoštevamo belega zajca, ki ji tam dela družbo.
Prav nič naključno niso za program osvajanja Meseca izbrali ravno ime boginje, ki tam živi. Ameriški astrofizik Martin Elvis verjetno pretirava, ko opozarja, da bi Kitajska lahko izkoristila »luknje« v sporazumu o vesolju in si prisvojila pomemben del Luninega ozemlja, zato je pristanek plovila Chang’e 4 na kraterju Von Karman za zdaj treba razumeti predvsem kot simbol preporoda kitajske moči.
Če poleg tega upoštevamo, da so bili pred skoraj 60 leti Sovjeti zadovoljni s tem, da se je Luna 2 razbila na površju Meseca, saj je bilo zanje pomembno samo tekmovanje z Američani, proti katerim so takrat dobili prvo točko, je mehek pristanek kitajskega vesoljskega plovila na deviškem Mesečevem ozemlju napovedal popolnoma nov pristop v vesoljski tekmi 21. stoletja.
V tekmi bodo seveda dejavni stari igralci, predvsem ZDA, in razmeroma nov tekmec, ki je zelo ambiciozen. Zdi se, kakor da je Kitajska dobro premislila o tezi Arthurja C. Clarka, ki je nekoč izjavil, da so dinozavri izumrli, ker niso imeli vesoljskega programa. Kajti če bi ga imeli, bi lahko predvideli prihod meteorita, ki je po eni od teorij o izumrtju dinozavrov udaril v Zemljo in zaradi katerega se je v ozračju nakopičilo veliko iridijevega plina, zato je nastal smrtonosen oblak, poguben za tedanje prebivalce planeta.
Azijska sila se seveda ne boji meteorita. Toda dobro ve, da mora biti navzoča v vesolju ter stopiti na Mesec in morda tudi na nekatera bolj oddaljena območja, saj se bo prav tam odločalo, kdo bo vladal Zemlji. Če si ogledamo kratek seznam držav, ki zmorejo poslati vesoljsko plovilo v orbito, in še manjši klub velesil, ki imajo na voljo dovolj znanja, tehnologije in denarja, da lahko osvajajo vesolje na podlagi natančno izdelanega načrta, ugotovimo, kdo odloča o globalni ureditvi ter kdo vodi zunanjo, ekonomsko, monetarno in trgovinsko politiko v imenu vseh drugih. Prav zato, ker je takšne sile mogoče prešteti na prste ene roke, Kitajska ve, da mora biti ena od njih tudi v vesolju, če bi bila rada ena od njih na Zemlji.
Kitajska je res lahko ponosna na uspešen pristanek plovila Chang’e 4 na temni strani Meseca. Minilo je samo 15 let, odkar je Yang Liwei postal prvi Kitajec v orbiti, in v tem kratkem obdobju je azijska sila razvila nove, zmogljivejše nosilne rakete, boljše komunikacijske satelite in trajne vesoljske laboratorije ter se veliki igri pridružila na začetku leta, v katerem se bomo spominjali, da je pred 50 leti človek prvič stopil na Mesec, poleg tega lahko letos pričakujemo, da bosta tudi Izrael in Indija poslala svoji raziskovalni vozili na Zemljin satelit. Rusija namerava spet začeti izvajati program osvajanja Meseca na začetku prihodnjega desetletja, Američani pa bi lahko spet zakorakali po njegovem površju, vendar šele okoli leta 2030. Zdaj je očitno čas, ko je treba pred drugimi pridobiti nekaj prednosti, ki bi bila lahko odločilna v novem obdobju tekme.
Kitajska bi lahko bila ponosna tudi na to, da pristanek plovila Chang’e 4 ni bil samo nacionalno egoistično dejanje, kakršno je bilo razbitje Lune 2, ampak lahko zelo upravičeno pričakujemo, da bo kitajsko raziskovanje velikega kraterja, podobnega peskovniku, izjemno koristilo vsem znanstvenikom. Če povemo s Clarkovim jezikom: azijska sila bi tokrat lahko rešila dinozavre pa tudi ljudi pred morebitnim izumrtjem, ko bo predstavila rezultate raziskovanja Mesečevih virov, zalog titana in urana ter plina helija 3, ki bi lahko postal gorivo za jedrsko zlivanje.
Vendar bomo pravi pomen tokratnega podviga ocenjevali po tem, kar bo sledilo. Ni dvoma, da bo Kitajska kot prva sila, ki se je dotaknila za druge še vedno nedosegljive strani Meseca, poskušala vsiliti svoja pravila igre. To ne bo nič novega in nič nenavadnega. Njeni načrti so daljnosežni. Do leta 2020 namerava na Mars poslati robota, do leta 2022 ga namerava poslati na asteroid, do leta 2029 na Jupiter ali v njegovo orbito, do leta 2035 pa namerava izdelati raketo za večkratno uporabo. Jedrsko vesoljsko ladjo namerava izdelati do leta 2040, to pa po pripovedovanju kitajskih znanstvenikov pomeni, da bi se rada odpravila iz Osončja.
O vojaških implikacijah natančno načrtovanega vesoljskega programa ni treba posebej govoriti. Morda so pomembnejše politične. Z vsakim podvigom, kakršnega je Chang’e izvedla ta teden, je trditev, da lahko »nova Kitajska obstaja samo pod Komunistično partijo«, še močnejša. Še več, samo v takšnem sistemu in s takšnim razvojnim modelom lahko Kitajska postane vesoljski velikan.
»V nasprotju z manijo človeštva iz preteklosti nameravajo Kitajci uresničiti sanje o skupni človeški usodi, na poti do cilja pa nameravajo odkrito sodelovati z drugimi,« pravi uvodnik partijskega časopisa Global Times. »Odločili smo se vrniti na Mesec ne zaradi slave, ki jo prinaša takšen podvig, ampak zato ker takšen težaven korak usode pomeni tudi korak naprej za človeško civilizacijo!«
Od tega, koliko naše »skupne usode« se bo vrnilo iz vesolja na Zemljo, bo odvisen dejanski pomen kitajskih zvezdnih sanj. Najpomembneje je, da se Kitajska ne bo vedla tako, kakor se je vedla boginja Chang’e, in ne bo sama spila eliksirja nesmrtnosti v ledenem dvorcu na Mesecu. S kom ga bo pripravljena deliti, pa bo odvisno od posebnih skupnih točk, ki jo bodo povezovale z drugimi.
Nato je Chang’e prišla domov. Ta teden je nežno pristala na peskovniku, nato se je od nje ločilo vozilo z različnimi napravami za raziskovanje neravne površine in po vesolju se je razširil Lunin sindrom.
Tako kakor so sovjetski znanstveniki in partijski voditelji 12. septembra 1959 slavili, ko je njihovo vesoljsko vozilo Luna 2 postalo prvi predmet, ki ga je izdelala človeška roka in se je dotaknil Mesečeve površine, tako so drugi dan novega leta Kitajci – tako politični voditelji kot prebivalci – skakali od sreče, ko je njihovo vesoljsko plovilo Chang’e 4 kot prvo pristalo na oddaljeni strani Zemljinega satelita.
Chang’e je boginja iz kitajskega mita o desetih Soncih, ki so grozila, da bodo sežgala vse na Zemlji, dokler njen mož, odličen lokostrelec Hou Yi, ni izstrelil devetih puščic, s katerimi je sklatil devet žarečih zvezd, zato mu je gospodar nebes podaril eliksir nesmrtnosti. Hou Yi ga je hranil v hiši, saj ni hotel postati nesmrten in tako živeti dlje od ljubljene žene, vendar je prav ona ukradla čarobno pijačo, jo izpila, medtem ko Hou Yija ni bilo v hiši, in odletela na Mesec, kjer za vedno živi sama v ledenem dvorcu …, če ne upoštevamo belega zajca, ki ji tam dela družbo.
Prav nič naključno niso za program osvajanja Meseca izbrali ravno ime boginje, ki tam živi. Ameriški astrofizik Martin Elvis verjetno pretirava, ko opozarja, da bi Kitajska lahko izkoristila »luknje« v sporazumu o vesolju in si prisvojila pomemben del Luninega ozemlja, zato je pristanek plovila Chang’e 4 na kraterju Von Karman za zdaj treba razumeti predvsem kot simbol preporoda kitajske moči.
Če poleg tega upoštevamo, da so bili pred skoraj 60 leti Sovjeti zadovoljni s tem, da se je Luna 2 razbila na površju Meseca, saj je bilo zanje pomembno samo tekmovanje z Američani, proti katerim so takrat dobili prvo točko, je mehek pristanek kitajskega vesoljskega plovila na deviškem Mesečevem ozemlju napovedal popolnoma nov pristop v vesoljski tekmi 21. stoletja.
V tekmi bodo seveda dejavni stari igralci, predvsem ZDA, in razmeroma nov tekmec, ki je zelo ambiciozen. Zdi se, kakor da je Kitajska dobro premislila o tezi Arthurja C. Clarka, ki je nekoč izjavil, da so dinozavri izumrli, ker niso imeli vesoljskega programa. Kajti če bi ga imeli, bi lahko predvideli prihod meteorita, ki je po eni od teorij o izumrtju dinozavrov udaril v Zemljo in zaradi katerega se je v ozračju nakopičilo veliko iridijevega plina, zato je nastal smrtonosen oblak, poguben za tedanje prebivalce planeta.
Infografika: Delo
Azijska sila se seveda ne boji meteorita. Toda dobro ve, da mora biti navzoča v vesolju ter stopiti na Mesec in morda tudi na nekatera bolj oddaljena območja, saj se bo prav tam odločalo, kdo bo vladal Zemlji. Če si ogledamo kratek seznam držav, ki zmorejo poslati vesoljsko plovilo v orbito, in še manjši klub velesil, ki imajo na voljo dovolj znanja, tehnologije in denarja, da lahko osvajajo vesolje na podlagi natančno izdelanega načrta, ugotovimo, kdo odloča o globalni ureditvi ter kdo vodi zunanjo, ekonomsko, monetarno in trgovinsko politiko v imenu vseh drugih. Prav zato, ker je takšne sile mogoče prešteti na prste ene roke, Kitajska ve, da mora biti ena od njih tudi v vesolju, če bi bila rada ena od njih na Zemlji.
Kitajska je res lahko ponosna na uspešen pristanek plovila Chang’e 4 na temni strani Meseca. Minilo je samo 15 let, odkar je Yang Liwei postal prvi Kitajec v orbiti, in v tem kratkem obdobju je azijska sila razvila nove, zmogljivejše nosilne rakete, boljše komunikacijske satelite in trajne vesoljske laboratorije ter se veliki igri pridružila na začetku leta, v katerem se bomo spominjali, da je pred 50 leti človek prvič stopil na Mesec, poleg tega lahko letos pričakujemo, da bosta tudi Izrael in Indija poslala svoji raziskovalni vozili na Zemljin satelit. Rusija namerava spet začeti izvajati program osvajanja Meseca na začetku prihodnjega desetletja, Američani pa bi lahko spet zakorakali po njegovem površju, vendar šele okoli leta 2030. Zdaj je očitno čas, ko je treba pred drugimi pridobiti nekaj prednosti, ki bi bila lahko odločilna v novem obdobju tekme.
Kitajska bi lahko bila ponosna tudi na to, da pristanek plovila Chang’e 4 ni bil samo nacionalno egoistično dejanje, kakršno je bilo razbitje Lune 2, ampak lahko zelo upravičeno pričakujemo, da bo kitajsko raziskovanje velikega kraterja, podobnega peskovniku, izjemno koristilo vsem znanstvenikom. Če povemo s Clarkovim jezikom: azijska sila bi tokrat lahko rešila dinozavre pa tudi ljudi pred morebitnim izumrtjem, ko bo predstavila rezultate raziskovanja Mesečevih virov, zalog titana in urana ter plina helija 3, ki bi lahko postal gorivo za jedrsko zlivanje.
Vendar bomo pravi pomen tokratnega podviga ocenjevali po tem, kar bo sledilo. Ni dvoma, da bo Kitajska kot prva sila, ki se je dotaknila za druge še vedno nedosegljive strani Meseca, poskušala vsiliti svoja pravila igre. To ne bo nič novega in nič nenavadnega. Njeni načrti so daljnosežni. Do leta 2020 namerava na Mars poslati robota, do leta 2022 ga namerava poslati na asteroid, do leta 2029 na Jupiter ali v njegovo orbito, do leta 2035 pa namerava izdelati raketo za večkratno uporabo. Jedrsko vesoljsko ladjo namerava izdelati do leta 2040, to pa po pripovedovanju kitajskih znanstvenikov pomeni, da bi se rada odpravila iz Osončja.
O vojaških implikacijah natančno načrtovanega vesoljskega programa ni treba posebej govoriti. Morda so pomembnejše politične. Z vsakim podvigom, kakršnega je Chang’e izvedla ta teden, je trditev, da lahko »nova Kitajska obstaja samo pod Komunistično partijo«, še močnejša. Še več, samo v takšnem sistemu in s takšnim razvojnim modelom lahko Kitajska postane vesoljski velikan.
»V nasprotju z manijo človeštva iz preteklosti nameravajo Kitajci uresničiti sanje o skupni človeški usodi, na poti do cilja pa nameravajo odkrito sodelovati z drugimi,« pravi uvodnik partijskega časopisa Global Times. »Odločili smo se vrniti na Mesec ne zaradi slave, ki jo prinaša takšen podvig, ampak zato ker takšen težaven korak usode pomeni tudi korak naprej za človeško civilizacijo!«
Od tega, koliko naše »skupne usode« se bo vrnilo iz vesolja na Zemljo, bo odvisen dejanski pomen kitajskih zvezdnih sanj. Najpomembneje je, da se Kitajska ne bo vedla tako, kakor se je vedla boginja Chang’e, in ne bo sama spila eliksirja nesmrtnosti v ledenem dvorcu na Mesecu. S kom ga bo pripravljena deliti, pa bo odvisno od posebnih skupnih točk, ki jo bodo povezovale z drugimi.
